V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – izjava o premoženjskem stanju – vpogled v javne evidence – upoštevanje podatkov – samostojni podjetnik
Iz pisne izjave o premoženjskem stanju izhaja le to, da je pritožnik samozaposlen, vendar ne prejema plače in tudi nima premoženja. Ne glede na zatrjevano pa pritožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Pritožnik torej dela, mora se tudi preživljati, kar nadalje pomeni, da mora nekje prejemati določene dohodke. Ker sodišče s podatki o tem ni razpolagalo, je upravičeno vpogledalo v dostopne javne evidence. Tu so sicer podatki iz leta 2014, a z drugimi podatki sodišče ni razpolagalo.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080038
ZIZ člen 272. ZPP člen 411.
začasne odredbe v družinskih sporih – otrokova največja korist – nujnost začasne odločitve o stikih – začasno omejevanje stikov
Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 443, 443/1, 458, 458/1.
neupravičena obogatitev – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Toženka je bila zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice.
vrnitev v prejšnje stanje – razlog za zamudo – opravičljiv razlog za zamudo – dokazovanje razloga – zdravniško potrdilo – nepredložitev zdravniškega potrdila
Dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude, je treba dokazati, če je zamuda posledica zdravstvenih razlogov, zakon tudi natanko določa, kako. Ker pritožnica svojih navedb ni dokazala (niti jih ni dokazovala), s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogla uspeti.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - pravica do premestitve
Pri prvotožnici je podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, saj prvotožnica za svoje delo oziroma poklic kuharice pod splošnimi pogoji ni več zmožna, temveč je isto delo ali drugo delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti zmožna v polnem delovnem času z omejitvami. Sodišče prve stopnje je zato odločbi tožene stranke pravilno odpravilo in prvotožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti za polni delovni čas in ji priznalo pravico do premestitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Toženi stranki pa je tudi pravilno naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo.
Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor po izteku roka - ugovorni razlogi - opozicijski ugovorni razlogi - prenehanje upnikove terjatve
Tretji odstavek 61. člena ZIZ se tako uporablja v povezavi z določbo 56. člena ZIZ, ki pri ugovoru po izteku roka kot izrednem ugovoru, ki temelji na dejstvu, „ki se nanaša na samo terjatev“, narekuje upoštevanje le pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ti ugovorni razlogi dolžnikovo obveznost ukinjajo, ne pa negirajo.
ZOR člen 123, 123/2, 371, 372, 372/1, 373, 373/3, 381, 381-2.
preživnina – zastaranje preživninske obveznosti – zastaranje plačila posameznih obrokov – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – zastaranje same pravice – zadržanje zastaranja – terjatve med določenimi osebami – razmerja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica – vpliv postopka o odvzemu poslovne sposobnosti na pravdni postopek
Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo nadur - prenos - solidarna odgovornost - obveznost plačila - regres za letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odpravnina - odškodnina z v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Razmere v zvezi z delom prevzetih delavcev pri prvotoženi stranki (delodajalcu prevzemniku) so bile nevzdržne, plače se niso izplačevale od oktobra 2012 dalje, dela ni bilo, delavci pa so bili poslani domov in niso imeli več vstopa v firmo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnika podana po postopku in v rokih, ki so določeni v 112. členu ZDR ter iz utemeljenega razloga po 7. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR (ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, oziroma če je bila kršena prepoved trpinčenja na delovnem mestu iz 4. odstavka 6.a člena ZDR), ki v obravnavanem primeru pomeni tudi razlog iz tretjega odstavka 73. člena ZDR.
Zato prvo in drugotožena stranka solidarno odgovarjata tožniku po določbah za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku – prvotoženi stranki in je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ter odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi o terjatvah tožnika do drugotožene stranke (regres za letni dopust in obračun in plačilo nadur) za čas trajanja zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki, to je do spremembe delodajalca oziroma prehoda tožnika v delovno razmerje k drugemu delodajalcu – prevzemniku, to je prvotoženi stranki. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko (delodajalca prenosnika) tako v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 (ki je bil delno plačan) in 2012, kakor tudi v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo nadur, saj je ugotovilo, da drugotožena stranka tožniku teh terjatev ni poravnala.
V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Spremembe delodajalca ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja
. Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalcu prevzemniku vse do prenehanja delovnega razmerja pri njem. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega dopusta.
ZPP člen 86, 86/2, 154, 154/3, 155. ZOdvT člen 25, 25/2.
stroški postopka - priznanje stroškov
Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZPP vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. V danem primeru je bilo smotrno in potrebno, da je bil tožnik prisoten na narokih za glavno obravnavo, da se je lahko tudi sam izjavil o dejstvih, ki jih je bilo potrebno v pravdi ugotoviti (člen 86/1 ZPP). Zato je potrebno tožniku priznati sedem prihodov na narok. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.
zdravstveno zavarovanje – nesreča pri delu – varstvo in zdravje pri delu – opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu – povrnitev škode zavodu za zdravstveno zavarovanje
Če delavec mora opraviti svoje delo, čeprav za to še niso izpolnjeni pogoji, ker predhodna faza dela še ni dokončana, in mu delodajalec prepusti, da se v teh okoliščinah znajde sam kakor ve in zna, sicer gre lahko „po knjižico“, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi za konkretni primer, potem se toženka neuspešno brani z očitkom sodišču prve stopnje, da postavlja pri zahtevi po nadzoru dela previsoke standarde za povsem običajen delovni proces.
Tožena stranka bi morala tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Pravica do zagovora ni absolutna, vendar v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V kolikor bi se direktor čutil osebno ogroženega, bi zagovor s tožnikom lahko opravila tudi druga pooblaščena oseba. Prav tako ne bi bilo nikakršne ovire, da bi ob morebitnem zagovoru prisostvoval tudi varnostnik. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovora, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do konca glavne obravnave. Tako kot v primeru, če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, mu tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 11. 2014 in s tem dnem razvezalo njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je namreč upokojil 7. 11. 2014, to je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 244.
nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnica se je določenega dne zglasila pri osebni zdravnici zaradi drugih zdravstvenih težav kot je bil razlog že odobrenega bolniškega staleža za 4 ure, tako da ne gre za isto diagnozo in zato tudi o poslabšanju zaradi istega obolenja ni mogoče govoriti. Za za odločanje o bolniškem staležu za sporno obdobje ni podlage v 244. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pač pa v 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanje, ne glede na to, da je imela tožnica v vmesnem obdobju že odobren bolniški stalež po 4 ure dnevno. Še vedno je ostalo odprto vprašanje utemeljenosti bolniškega staleža za polni delovni čas v spornem obdobju, ko naj bi šlo pri tožnici za druge zdravstvene težave. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil revizijo. Ker revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa tožnik ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZPP člen 181, 181/2, 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 47, 47/2, 48, 82, 88, 88/1, 88/1-2, 90, 90/3, 184, 184/1, 204, 204/3. ZVis člen 52, 52/1, 53, 53/1.
kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Tožnica je predlagala zaslišanje priče, ki bi lahko izpovedala o prizadevanjih tožnice za sanacijo finančnega stanja oziroma za uskladitev finančnega stanja z razpoložljivimi sredstvi ter o tem, katere aktivnosti in ukrepe je tožnica sprejela z namenom, da bi se izboljšalo finančno stanje. Predlagani dokaz z zaslišanjem te priče je lahko pomemben za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena, saj tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana tožnici očita opustitev priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici odvzelo možnost enakega obravnavanja in bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica te absolutne bistvene kršitve pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana in posledično zavrnitev zahtevka za izplačilo razlik v plači, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V primeru spremembe naziva delovnega mesta je potrebna nova pogodba o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena ZDR. V obravnavanem primeru je prišlo do spremembe v izpolnjevanju pogoja, določenega z ZVis in Statutom, za zasedbo delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v letu 2005. Posledica izvolitve v pedagoški naziv izrednega profesorja in znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca in spremembe delovnega mesta je namreč ta, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005, kar pomeni, da je podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005.
ZDCOPMD člen 3. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51. ZDR člen 108, 128, 130, 130/1, 132, 132/1.
obveznost plačila - odpravnina ob upokojitvi - izjava o odpovedi pravici - ničnost - nadure - dnevnice - pobot
Tožnik je imel v spornem obdobju neenakomerno razporejen delovni čas, vendar mu je kljub temu nastajal višek ur, ki ga ni mogel izrabiti, saj je bil tožnik v času, ko se delo pri naročniku, kateremu je dostavljal robo, ni opravljalo, na dopustu. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju opravljenih nadur ni plačala, je tožnik v spornem obdobju upravičen do plačila za opravljano nadurno delo v višini 30 % dodatka, kot je določen v 51. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci.
Tožnik se odpravnini, ki mu pripada ob upokojitvi, ni mogel pravno veljavno odpovedati, zato je njegova izjava o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi nična.