sprememba tožbe ¸- dovolitev spremembe - smotrnost spremembe
Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe iz razloga, ker to ne bi bilo smotrno. Tožnik je s pripravljalno vlogo povečal obstoječ zahtevek (povračilo odškodnine in mesečne rente) in poleg rentnega zahtevka uveljavljal še povračilo premoženjske škode po posameznih mesecih za čas od novembra 2012 dalje, kar pomeni, da bi se z razširitvijo tožbenega zahtevka tekoča pravda preveč obremenila. To bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj je sodišče izvedlo že vrsto predlaganih dokazov upoštevaje prvotno postavljeni tožbeni zahtevek.
obveznost plačila - razlike v plači - opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta - vrednotenje delovnih mest
Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
ZDRAVSTVENO VARSTVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075310
ZZVZZ člen 86, 87. ZVZD člen 25. ZFPPIPP člen 301, 301/8. OZ člen 171, 395. ZPP člen 14, 316.
identično dejansko stanje – stopnja malomarnosti – zahtevek zavoda – povrnitev škode – pravnomočna kazenska obsodilna sodba – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – solidarnost dolžnikov – priznanje terjatve v stečajnem postopku
Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. To pomeni (in pritožnica ima na tem mestu prav), da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (prim. 316. člen ZPP), je o zahtevku zoper družbo X d. o. o. - v stečaju že odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata).
S priznanjem terjatve v stečajnem postopku nad družbo X d. o. o. je solidarni dolžnik torej izjavil svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar ZZZS od njega zahteva. Spora o tem, ali je omenjena družba dolžna plačati odškodnino iz naslova obravnavane delovne nesreče oziroma ali je za to nesrečo odgovorna (po 87. členu ZZVZZ), od pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev med njima zato ni več.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 66, 66/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - poklic
Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 86, 86/2, 154, 154/3, 155. ZOdvT člen 25, 25/2.
stroški postopka - priznanje stroškov
Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZPP vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. V danem primeru je bilo smotrno in potrebno, da je bil tožnik prisoten na narokih za glavno obravnavo, da se je lahko tudi sam izjavil o dejstvih, ki jih je bilo potrebno v pravdi ugotoviti (člen 86/1 ZPP). Zato je potrebno tožniku priznati sedem prihodov na narok. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.
ZDR člen 4, 204, 204/3. ZDR-1 člen 4. ZEPDSV člen 12, 18, 19. ZDavP-2 člen 352.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - bruto - neto
Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
zasebna agencija za zaposlovanje - zagotavljanje dela delavcev - posredovanje delavcev - najem delavcev za določen čas - plačilo - posredniška provizija – pogodba o poslovnem sodelovanju
Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev).
ZGD člen 360, 449, 449/3, 365. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-2. URS člen 22.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev - razrešitev po volji družbe - predsednica uprave - krivda
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da predsednici uprave v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Ker tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
URS člen 39, 74. ZMed člen 26, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-2, 40.
pravica do popravka objavljenega besedila – zavrnitev popravka – odklonitveni razlog – nezanikanje navedb v obvestilu – objava popravka brez sprememb in dopolnitev
Zanikanja v popravku se lahko nanašajo le na nosilne navedbe prispevka, ker bi bilo v nasprotnem primeru pretirano poseženo v svobodno uredniško politiko medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja, posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – pravice obrambe – zahteva za sodno varstvo – izvajanje dokazov v korist obdolženca
Sodišče prve stopnje je o zahtevi za sodno varstvo odločilo sicer po dopolnitvi dokaznega postopka, vendar na način, ki storilcu prekrška ne omogoča učinkovite obrambe.
Strokovni sodelavec v uradniškem nazivu višji pravosodni svetovalec nima zakonskega pooblastila, da odloča o pritožbi, saj to opravilo ni med taksativno naštetimi opravili iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 6. člena ZIZ.
V postopku lahko in tudi morajo podati stranke opozorila glede procesnih kršitev (analogno prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vloge s takšnimi opozorili sodišče prve stopnje nujno ne obravnava kot pravno sredstvo pritožbo, če procesno kršitev v postopku lahko odpravi samo.
Sodišče prve stopnje lahko izdano odredbo o predložitvi seznama dolžnikovega premoženja samo spremeni, saj nanjo ni vezano, smiselno enako kot velja za vprašanja vodstva postopka v pravdni zadevi (analogno tretji odstavek 298. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče, ne glede na to, da stranka zoper odredbo nima pravnega sredstva, mora poslovati zakonito (prvi odstavek 3. člena ZS in 2. člen URS).
ZPP člen 154, 154/1, 156, 163, 163/1, 163/4, 163/6, 165, 165/1, 319, 319/1, 324, 324/4, 496. ZIZ člen 62, 62/2.
pravdni stroški – po uspehu – ne glede na izid pravde – pritožbeni stroški v primeru zavržene pritožbe – separatni stroški – odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka – predlog za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka – predpostavke za izdajo – predlog za ponovno odločitev o pravdnih stroških – pravica do povrnitve stroškov – povrnitev stroškov za odgovor na priglasitev stranske intervencije – izdaja sodbe s skrajšano obrazložitvijo – napoved pritožbe – sodba s polno obrazložitvijo
ZPP nima nobene določbe o tem, da je stroške postopka dolžan plačati intervenient ali oseba, ki v postopku priglasi intervencijo. Ne glede na to, ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki glede na izid pravde ali stroške, ki niso odvisni od izida pravde (separatni stroški), te stroške v skladu z določbami 154. in 156. člena ZPP lahko sodišče naloži v plačilo le pravdni stranki, oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Zato predlog tožene stranke, s katerim zahteva povrnitev stroškov postopka od osebe, ki je v postopku priglasila intervencijo, že iz tega razloga ni utemeljen.
Zavrženje (enako kot zavrnitev) pritožbe predstavlja neuspeh pritožnika s pritožbo, zato pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo.
Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da so ji pritožbeni stroški nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajno dolžnico in da jih je zato treba obravnavati kot stroške, ki niso odvisni od uspeha s pritožbo. Toženi stranki so nastali pritožbeni stroški zato, ker je bila sodba zanjo neugodna, tak izid pravde pa je imela možnost izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
ZPP člen 143, 324. ZSVarPre člen 2, 4, 4/1, 6, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.
denarna socialna pomoč - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev
Tožnik je imel v maju 2015 na svojem računu 2.731,55 EUR, nato pa je 10. 6. 2015 ta znesek dvignil z računa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik 10. 6. 2015 razpolagal z zneskom 2.731,55 EUR in da bi takšen znesek zadoščal za nekaj mesečno zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, potrebnih za preživetje. Zato tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in posledično tudi ne do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj – omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika – izbira pravice na podlagi dodatnega pokojninskega zavarovanja – odločanje o predlogu dolžnika za izbiro izplačila v enkratnem znesku – položaj in pristojnosti upravitelja
Ker je dolžnica v osebnem stečaju, ne more opravljati nobenih dejanj razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso, saj ta pravica z dnem začetka stečajnega postopka preide na stečajnega upravitelja.
razrešitev v.d. direktorice - obrazloženost sklepa - soglasje Vlade RS
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot razstavljalec vodomerov, je določenega dne pripeljal svoj avtomobil pred prostore števčne delavnice - sprejemnice vodomerov ter iz prostorov odnesel 16 vodomerov, ki jih je zložil v svoj avtomobil, nato pa so mu bili zaseženi, in določenega dne iz prostorov tožene stranke odnesel nekaj vodomerov ter jih za 30,00 EUR prodal prijateljem. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj po za izredno odpoved po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.