KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023475
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 355, 355/2, 358, 358/3, 364, 364/7, 373, 392/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe – dokazna ocena – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokaz z izvedencem – dokazni predlog – razlogi o odločilnih dejstvih – razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Dokazna ocena o okoliščinah, zakaj obdolženka mladoletnega sina zadržuje pri sebi oziroma zakaj onemogoča stike oškodovancu s sinom ter zakaj (če sploh) sin odklanja stike z oškodovancem, nekritično sledi izpovedbam prič, ne da bi sodišče hkrati ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanca v povezavi z drugimi predlaganimi dokazi.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti.
Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 443, 443/1, 458, 458/1.
neupravičena obogatitev – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Toženka je bila zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice.
ZDR člen 4, 204, 204/3. ZDR-1 člen 4. ZEPDSV člen 12, 18, 19. ZDavP-2 člen 352.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - bruto - neto
Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
ZOR člen 123, 123/2, 371, 372, 372/1, 373, 373/3, 381, 381-2.
preživnina – zastaranje preživninske obveznosti – zastaranje plačila posameznih obrokov – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – zastaranje same pravice – zadržanje zastaranja – terjatve med določenimi osebami – razmerja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica – vpliv postopka o odvzemu poslovne sposobnosti na pravdni postopek
Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.
OZ člen 190, 275. SPZ člen 118. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
verzija – zakonska subrogacija – upravnik – obratovalni stroški - pravica stranke do izjave v postopku
Pravici stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih ustreza obveznost sodišča, da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (5. člen ZPP). Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen URS), zato je sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 354. členom ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje nadalje opozarja, da se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva, pri čemer 190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki v primeru, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegovo obveznost dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije po 275. člen OZ (VS RS II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014)
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080038
ZIZ člen 272. ZPP člen 411.
začasne odredbe v družinskih sporih – otrokova največja korist – nujnost začasne odločitve o stikih – začasno omejevanje stikov
Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.
Sodni red v četrtem odstavku 285. člena določa, da se v primeru, če obdolženec vloži nasprotno tožbo, ta vpiše na novo ter se zadeva lahko obravnava skupaj s prvo tožbo po določilih procesnih zakonov. To pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje ob prejemu nasprotne tožbe zasebnega tožilca dolžno le-to najprej vpisati pod novo opravilno številko. Plačana sodna taksa ob vložitvi zasebne tožbe je procesna predpostavka za nadaljnje obravnavanje. Ker ta ni bila plačana, je ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, ker jo je zavrglo še pred združitvijo z zadevo, v kateri je zasebni tožilec po nasprotni tožbi obdolženi.
V sporih pred prvostopenjskim Delovnim in socialnim sodiščem, ki ima položaj okrožnega sodišča, ali Višjim delovnim in socialnim sodiščem je v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Procesna dejanja lahko na pravno veljaven način opravlja le kvalificirani pooblaščenec. V konkretnem primeru je za tožnika pritožbo vložil pooblaščenec A.A. in vlogo tudi podpisal, ne da bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato se pritožba, vložena po nekvalificiranem pooblaščencu, kot nedovoljena zavrže.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti tožnika (voznika avtomobila) ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.
Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
V zvezi s tožnici očitano kršitvijo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vzgojiteljica, otroka „močno“ udarila po nogi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala le, da je „otroka udarila po nogi“. Prekoračitev opisa glede jakosti udarca lahko vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, v kolikor bi se ugotovilo, da je tožnica otroka le rahlo udarila po nogici. Kljub temu, da naj bi priča udarec slišala (vendar pa otrok ni jokal, na tožničino gesto ni reagiral, na otrokovi nogici ni bilo nobenih sledi), to ne pomeni, da je bil udarec po otrokovi nogi takšen, da bi ga bilo mogoče opredeliti za nevzgojnega in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči, ki bi ga žalili, poniževali, zasmehovali ali ustrahovali in bili v nasprotju z otrokovim človeškim dostojanstvom in integriteto. Zato je sodišče preuranjeno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev. Tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je tožnica otroka dvignila s tal tako močno, da mu je otekel prst. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje otrokove zdravnice, da bi se ugotovilo, ali je zaradi tožničinega ravnanja lahko prišlo do poškodbe prsta. Za pravilno presojo je potrebno specialistično strokovno znanje zdravniške stroke. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Glede na zaskrbljujoče ugotovitve izvedenke o prizadetosti otrok in ogroženosti njunega osebnostnega razvoja (tako kratkoročnega kot dolgoročnega) zaradi, milo rečeno, neprimernega ravnanja udeležencev (zlasti predlagateljice, katere dosedanje ravnanje je bilo bolj ali manj prikrito usmerjeno v preprečevanje stikov otrok z nasprotnim udeležencem), pritožbeno sodišče soglaša z izvedenko, da bo v primeru nadaljnjih nespremenjenih ali celo še poslabšanih razmer v zvezi z izvrševanjem stikov, zaradi zaščite koristi otrok zelo verjetno aktualna možnost spremembe odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, oziroma njune namestitve v rejniški družini.
pravica do pritožbe – hitri postopek – zahteva za sodno varstvo – pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče vloženo pritožbo najprej preizkusilo v smeri, ali obsega vse kar določa 153. člen ZP-1 (v zvezi z 168. členom ZP-1), to je ali vsebuje navedbo odločbe (sklepa), proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima pritožba vse obvezne sestavine in ne gre za nepopolno vlogo, ko bi moralo sodišče postopati po tretjem odstavku 76. člena ZKP, ki se v obravnavani zadevi smiselno uporablja, ampak za pritožbo, ki jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe (ni oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (storilec), ni zakoniti zastopnik prej navedene osebe niti zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov). Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 zavrglo, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - zamudna sodba
Tožeča stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker so v letu 2014 plače zamujale več kot zadnjih 6 mesecev in do dneva podaje izredne odpovedi nista bili izplačani plači za november in december 2014. Tožeča stranka je pred tem toženi stranki podala tudi opomin pred izredno odpovedjo in obvestila Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke utemeljena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen (3. odstavek 111. člena ZDR-1).
ZPP člen 106, 106/1, 108, 108/6, 336, 374, 374/1, 383.
zavrženje revizije - nepopolna revizija - zadostno število izvodov
Sodišče prve stopnje je zmotno zavrglo revizijo kot nepopolno. Tožnik je vložil revizijo zgolj v dveh izvodih, ne pa v treh. V tem primeru ne gre za nepopolno revizijo. Tudi iz sodne prakse izhaja, da nezadostno število izvodov ne pomeni nepopolnosti pritožbe oziroma v sporni zadevi nepopolnosti revizije. V primeru, če stranka ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog mora sodišče, kot je to določeno v 6. odstavku 108. člena ZPP, vložniku naložiti, naj v določenem roku to stori. Šele v primeru, če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - delo po delovršni pogodbi - dolžnost obveščanja - prenehanje
Tožniku je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo. S 1. 10. 2012 je pričel z delom po delovršni pogodbi. Iz tega naslova pa ni prejel dohodka, ki bi presegal 200,00 EUR mesečno. Tožnik nosilca zavarovanja o opravljanju dela ni osebno obvestil, temveč ga je po elektronski pošti. Med razloge, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila, je v 9. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD uvrščena tudi opustitev obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Obveznost sprotnega obveščanja v navedenem zakonskem določilu ni konkretizirana. Ni opredeljeno, da je uživalec denarnega nadomestila dolžan to storiti v točno določenem roku. Gre torej za neopredeljen pravni pojem, ki ga je potrebno napolnjevati z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Po vsebini gre torej za pravni standard, ki sam po sebi ne more predstavljati izključitvenega razloga, niti ni prekluzivne narave. Torej takšne, ki bi avtomatično pogojeval izgubo pravice.
V 1. odstavku 67. člena ZUTD je določeno, da se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zniža le v primeru, če zavarovanec v času uživanja nadomestila prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. To pomeni, da dohodek, ki mesečno ne presega 200,00 EUR, ni razlog za znižanje nadomestila. Zato je določilo o sprotnem obveščanju, oziroma v roku 3 dni od nastanka podlage za izplačilo dohodka iz dela (5. odstavek 67. člena) mogoče pravilno razlagati le v povezavi z institutom znižanja nadomestila za primer brezposelnosti. Torej izključno v zvezi s preseganjem predpisanih 200,00 EUR dodatnega dohodka. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani upravni odločbi o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost pravilno odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožnika za sporno obdobje prijavi v obvezno zavarovanje.
Tožena stranka bi morala tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Pravica do zagovora ni absolutna, vendar v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V kolikor bi se direktor čutil osebno ogroženega, bi zagovor s tožnikom lahko opravila tudi druga pooblaščena oseba. Prav tako ne bi bilo nikakršne ovire, da bi ob morebitnem zagovoru prisostvoval tudi varnostnik. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovora, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do konca glavne obravnave. Tako kot v primeru, če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, mu tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 11. 2014 in s tem dnem razvezalo njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je namreč upokojil 7. 11. 2014, to je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.