ZŠtip-1 člen 1, 8, 12, 13, 15, 16. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 5, 5/1, 5/2.
državna štipendija - izpolnjevanje pogojev
Po 13. členu Zštip-1 lahko med drugim pravico do štipendije pridobijo upravičenci, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program višješolskega ali visokošolskega izobraževanja prve ali druge stopnje, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije v RS ali v tujini, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. Iz 5. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij pa izhaja, da morata biti sočasno izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. To pomeni, da se prvi vpis v prvi letnik upošteva le, ko po prekinitvi izobraževanja ne pride do spremembe izobraževalnega programa, ali če ob spremembi izobraževalnega programa ne pride do prekinitve izobraževanja. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri tožnici je prišlo do prekinitve izobraževanja na Fakulteti B. C., in tudi do spremembe smeri izobraževalnega programa (iz smeri turizem v smer marketing), ko je dopolnila več kot 40 let starosti. V predmetni zadevi torej ni izkazan dejanski stan iz 1. niti iz 2. odstavka 5. člena Pravilnika in ne iz 13. člena ZŠtip-1, zato tožnica ni upravičena do državne štipendije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do državne štipendije.
zasebna agencija za zaposlovanje - zagotavljanje dela delavcev - posredovanje delavcev - najem delavcev za določen čas - plačilo - posredniška provizija – pogodba o poslovnem sodelovanju
Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev).
ZGD člen 360, 449, 449/3, 365. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-2. URS člen 22.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev - razrešitev po volji družbe - predsednica uprave - krivda
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da predsednici uprave v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Ker tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.
Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZOR člen 123, 123/2, 371, 372, 372/1, 373, 373/3, 381, 381-2.
preživnina – zastaranje preživninske obveznosti – zastaranje plačila posameznih obrokov – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – zastaranje same pravice – zadržanje zastaranja – terjatve med določenimi osebami – razmerja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica – vpliv postopka o odvzemu poslovne sposobnosti na pravdni postopek
Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti.
Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.
V sporih pred prvostopenjskim Delovnim in socialnim sodiščem, ki ima položaj okrožnega sodišča, ali Višjim delovnim in socialnim sodiščem je v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Procesna dejanja lahko na pravno veljaven način opravlja le kvalificirani pooblaščenec. V konkretnem primeru je za tožnika pritožbo vložil pooblaščenec A.A. in vlogo tudi podpisal, ne da bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato se pritožba, vložena po nekvalificiranem pooblaščencu, kot nedovoljena zavrže.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
obveznost plačila - razlike v plači - opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta - vrednotenje delovnih mest
Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).
vrnitev v prejšnje stanje – razlog za zamudo – opravičljiv razlog za zamudo – dokazovanje razloga – zdravniško potrdilo – nepredložitev zdravniškega potrdila
Dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude, je treba dokazati, če je zamuda posledica zdravstvenih razlogov, zakon tudi natanko določa, kako. Ker pritožnica svojih navedb ni dokazala (niti jih ni dokazovala), s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogla uspeti.
URS člen 39, 74. ZMed člen 26, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-2, 40.
pravica do popravka objavljenega besedila – zavrnitev popravka – odklonitveni razlog – nezanikanje navedb v obvestilu – objava popravka brez sprememb in dopolnitev
Zanikanja v popravku se lahko nanašajo le na nosilne navedbe prispevka, ker bi bilo v nasprotnem primeru pretirano poseženo v svobodno uredniško politiko medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja, posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija.
ZPP člen 154, 154/1, 156, 163, 163/1, 163/4, 163/6, 165, 165/1, 319, 319/1, 324, 324/4, 496. ZIZ člen 62, 62/2.
pravdni stroški – po uspehu – ne glede na izid pravde – pritožbeni stroški v primeru zavržene pritožbe – separatni stroški – odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka – predlog za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka – predpostavke za izdajo – predlog za ponovno odločitev o pravdnih stroških – pravica do povrnitve stroškov – povrnitev stroškov za odgovor na priglasitev stranske intervencije – izdaja sodbe s skrajšano obrazložitvijo – napoved pritožbe – sodba s polno obrazložitvijo
ZPP nima nobene določbe o tem, da je stroške postopka dolžan plačati intervenient ali oseba, ki v postopku priglasi intervencijo. Ne glede na to, ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki glede na izid pravde ali stroške, ki niso odvisni od izida pravde (separatni stroški), te stroške v skladu z določbami 154. in 156. člena ZPP lahko sodišče naloži v plačilo le pravdni stranki, oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Zato predlog tožene stranke, s katerim zahteva povrnitev stroškov postopka od osebe, ki je v postopku priglasila intervencijo, že iz tega razloga ni utemeljen.
Zavrženje (enako kot zavrnitev) pritožbe predstavlja neuspeh pritožnika s pritožbo, zato pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo.
Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da so ji pritožbeni stroški nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajno dolžnico in da jih je zato treba obravnavati kot stroške, ki niso odvisni od uspeha s pritožbo. Toženi stranki so nastali pritožbeni stroški zato, ker je bila sodba zanjo neugodna, tak izid pravde pa je imela možnost izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
Strokovni sodelavec v uradniškem nazivu višji pravosodni svetovalec nima zakonskega pooblastila, da odloča o pritožbi, saj to opravilo ni med taksativno naštetimi opravili iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 6. člena ZIZ.
V postopku lahko in tudi morajo podati stranke opozorila glede procesnih kršitev (analogno prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vloge s takšnimi opozorili sodišče prve stopnje nujno ne obravnava kot pravno sredstvo pritožbo, če procesno kršitev v postopku lahko odpravi samo.
Sodišče prve stopnje lahko izdano odredbo o predložitvi seznama dolžnikovega premoženja samo spremeni, saj nanjo ni vezano, smiselno enako kot velja za vprašanja vodstva postopka v pravdni zadevi (analogno tretji odstavek 298. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče, ne glede na to, da stranka zoper odredbo nima pravnega sredstva, mora poslovati zakonito (prvi odstavek 3. člena ZS in 2. člen URS).
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
ZDRAVSTVENO VARSTVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075310
ZZVZZ člen 86, 87. ZVZD člen 25. ZFPPIPP člen 301, 301/8. OZ člen 171, 395. ZPP člen 14, 316.
identično dejansko stanje – stopnja malomarnosti – zahtevek zavoda – povrnitev škode – pravnomočna kazenska obsodilna sodba – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – solidarnost dolžnikov – priznanje terjatve v stečajnem postopku
Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. To pomeni (in pritožnica ima na tem mestu prav), da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (prim. 316. člen ZPP), je o zahtevku zoper družbo X d. o. o. - v stečaju že odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata).
S priznanjem terjatve v stečajnem postopku nad družbo X d. o. o. je solidarni dolžnik torej izjavil svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar ZZZS od njega zahteva. Spora o tem, ali je omenjena družba dolžna plačati odškodnino iz naslova obravnavane delovne nesreče oziroma ali je za to nesrečo odgovorna (po 87. členu ZZVZZ), od pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev med njima zato ni več.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 66, 66/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - poklic
Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.