blagovna znamka – predmet varstva znamke – pravice iz znamke – kršitev blagovne znamke – figurativna blagovna znamka – kombinacija znakov – kombinacija besedne zveze – razlikovalni učinek – razlikovalni element – opredelitev izvora blaga – začasna odredba
Presoja, ali uporaba posameznega elementa, ki je vključen v figurativno znamko, predstavlja kršitev blagovne znamke, je odvisno od tega, ali je temu elementu pripisati razlikovalni učinek v smislu opredelitve izvora blaga. To velja tudi za uporabo posameznih besed ali besednih zvez, ki so vključene v figurativno blagovno znamko. V kolikor imajo posamezne besede oziroma besedne zveze zgolj opisni pomen, uporabe teh besed brez drugih razlikovalnih elementov iz figurativne blagovne znamke ne more pomeniti kršitve blagovne znamke.
ZPP člen 280, 280/2, 286, 301, 339, 339/2, 339/2-8.
obstoj posojilne pogodbe – dokazno breme tožnika – nezadostitev dokaznemu bremenu – dokazna ocena – prekluzija – preložitev naroka za glavno obravnavo – odložitev začetka glavne obravnave – upravičenost oprave obravnave v odsotnosti ene od pravdnih strank – zaslišanje druge stranke
Sodišče mora, če preloži narok za glavno obravnavo (301. člen ZPP), o tem obvestiti obe pravdni stranki, nov narok pa določiti tako, da jima ostane zadosti časa za pripravo, in sicer najmanj petnajst dni od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP). V obravnavanem primeru dejansko ni šlo za preložitev naroka, saj sodišče prve stopnje ni določilo novega dne za glavno obravnavo, ampak je le odložilo začetek glavne obravnave za vsega pol ure, ker je toženec s prihodom zamujal.
OZ člen 9, 9/1, 82, 82/1, 239, 239/1. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14.
dolžnost izpolnitve obveznosti - razlaga pogodbe - indic - nejasna določila - sporna določila - in claris non fit interpretatio - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - zavrnitev dokaznega predloga
Razmerje med tožnico in drugimi kupci stanovanj ni relevantno za presojo razmerja med tožnico in tožencem. Lahko bi bil kvečjemu indic pri razlagi enakih pogodbenih določil, če bi bila ta sporna ali nejasna za vse kupce, pa niso, vsaj ne v primeru toženca.
postopek osebnega stečaja – domneva trajnejše nelikvidnosti – zaslišanje dolžnika
Določilo drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP vsebuje opis treh abstraktnih dejanskih stanov za obstoj domneve, da je dolžnik postal trajneje nelikviden. Za presojo nastopa nelikvidnosti konkretnega dolžnika torej ni potrebno, da so kumulativno podani vsi trije abstraktni dejanski stanovi.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA – LASTNINJENJE
VSL0071272
SPZ člen 217, 269. ZZK-1 člen 19. ZSKZ člen 14. ZTLR člen 54.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti – priposestvovanje služnosti – opredelitev predmeta služnostne pravice – izvrševanje stvarne služnosti na določenih delih nepremičnine – pravni standard natančnega opisa – postavitev izvedenca geometra – dobra vera – dovoljenje za uporabo poti s strani upravljavca nepremičnine – lastninjenje – državna lastnina
Dovoljenje za uporabo poti, dano s strani upravljavca nepremičnin, po katerih teče pot, daje podlago za zaključek o dobrovernem izvrševanju služnosti. Ko je z lastninjenjem na podlagi 14. člena ZSKZ lastninska pravica prešla na državo, je prenehala tudi ovira iz 54. člena ZTLR, po katerem na nepremičnini, ki je bila družbeno sredstvo družbene pravne osebe, ni bilo mogoče priposestvovati služnosti.
poenostavljena prisilna poravnava – zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave – zakonski rok – nepodaljšljiv rok
Podaljšanje zakonskega roka iz prvega odstavka 221.f člena ZFPPIPP ni mogoče, ker zakonski roki niso podaljšljivi. Navedene zakonske določbe so kogentne narave in jih mora sodišče upoštevati. Posledica nespoštovanja zakonskega roka iz prvega odstavka 221.f člena ZFPPIPP je glede na jasno določbo 1. točke šestega odstavka tega člena zavrnitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo.
Določilo prvega odstavka 45. člena ZPrCP ni univerzalni prestreznik, preko katerega bi bilo vselej mogoče ex post voznikom očitati, da bi morali vožnjo „bolj ustrezno prilagoditi“, kakršna je (implicitna) teza tožeče stranke v pritožbi.
IZVRŠILNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077501
ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/6, 46, 46/1, 46/2, 46/3, 46/4. ZIZ člen 6, 6/1, 6/2, 6/3, 34, 34/2. ZPP člen 270, 339, 339/2, 339/2-1.
brezplačna pravna pomoč – stroški postopka – povrnitev v korist proračuna Republike Slovenije – predlog dolžnika za omejitev izvršbe na nekatera sredstva izvršbe – sestava sodišča – strokovni sodelavec – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca so stroški sodnega postopka. Te mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.
V nobenem predpisu ni določeno, da bi lahko strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik odločil o predlogu za omejitev izvršbe. Tak sklep ni vmesni procesni sklep, niti ni v ZIZ dano pooblastilo strokovnemu sodelavcu ali sodniškemu pomočniku za odločanje o tem vprašanju.
Ker odpoved neuvedenemu dedovanju velja za dediščino oz. dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu v trenutku uvedbe dedovanja, se dedna odpoved, čeprav dana že v letu 1992, nanaša na obstoječe zapuščinsko premoženje.
Ker ima dedni dogovor vse učinke sodne poravnave, ga ni mogoče preklicati in ga, povzetega v sklepu o dedovanju, tudi s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Sodno poravnavo (torej tudi dedni dogovor) je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo, za vložitev katere velja trimesečni subjektivni rok. Pritožnik v pritožbi ne trdi, da bi dedni dogovor s takšno tožbo izpodbijal. Ker je subjektivni rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru začel teči s trenutkom, ko se pritožnik seznanil s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju, to pa je bilo najkasneje takrat, ko je vložil pritožbo (to je 6. 11. 2015), se je rok torej že iztekel. Navedeno pomeni, da v razdelitev zapuščine ni več mogoče poseči.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-a, 44/1-b, 119, 119/1, 119/1-b.
znamka - tožba za izbris znamke iz registra - relativni razlogi za zavrnitev znamke - primerjava znakov in kategorij registriranih znamk - zahtevek na prepoved uporabe znaka - abstraktni dejanski stan zahtevka - pomanjkljiva trditvena podlaga - že uporabljeni znak
Pri tožbenemu zahtevku za izbris znamke gre za „golo“ primerjavo znakov in kategorij registriranih znamk po ustrezni klasifikaciji v registru. Zato pri odločanju o tem tožbenem zahtevku sploh ni odločilno, kakšni (če sploh kateri) izdelki ali storitve se prodajajo pod to blagovno znamko.
Abstraktni dejanski stan, ki ga pokriva zahtevek na prepoved uporabe znaka, se razlikuje od tistega pri zahtevku na izbris znamke iz registra. To izhaja že iz jezikovne razlage določbe 119. člena ZIL-1. Z zahtevkom na prepoved uporabe znaka je mogoče prepovedati zgolj že uporabljani znak. Kadar pa do uporabe znaka sploh še ni prišlo, bi se z ugoditvijo zahtevku na prepoved uporabe znaka toženi stranki („nekdanji imetnici pravkar izbrisane znamke“) prepovedovala povsem abstraktna in hipotetična možnost uporabe znaka. Odločanje sodišča v takšnem primeru bi predstavljalo odločanje o tožbenem zahtevku, ki pravzaprav sploh ni podprt s konkretnim dejanskim stanom. Čemu takemu pa sodno varstvo ni namenjeno.
ZST-1 tarifna številka 1121. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – delno plačilo sodne takse – domneva umika pritožbe – nekonkretizirane trditve – pravočasnost predloga za taksno oprostitev – zmotno razumljen plačilni nalog
Iz navodil jasno izhaja, da mora stranka, če želi, da sodišče njeno pritožbo obravnava, sodno takso plačati v celoti, zaradi česar toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje posebej opozoriti, da se delno plačilo sodne takse šteje kot neplačilo sodne takse.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – vrednost spora – spor o najemnem in zakupnem razmerju – gospodarski spor – lokalna skupnost
Če so spori iz najemnih in zakupnih razmerij zaradi izpolnjevanja kateregakoli merila iz 481. člena ZPP gospodarski spori, je za sojenje ne glede na vrednost spora, po 6. točki drugega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojno okrožno sodišče.
zaščitena priča – določitev psevdonima priči – zaslišanje priče s pomočjo tehničnih sredstev – razkritje identitete priče – resna nevarnost za življenje ali telo tajnega delavca – konkretna ogroženost tajnega delavca – hudodelska združba
O konkretni ogroženosti tajnega delavca še ni mogoče govoriti, saj tajni delavec še ni bil identificiran s strani obtožencev. Je pa mogoče iz okoliščin in dejstev sklepati na resno nevarnost, ki bi ob razkritju identitete obstajala za življenje ali telo tajnega delavca oziroma njegovih sorodnikov, saj dosedanji dokazi nakazujejo na to, da naj bi šlo za dobro organizirano hudodelsko združbo, ki naj bi imela izdelana pravila in naj bi s posamezni člani od oškodovank spoštovanje teh pravil dosegali tudi s psihičnim in fizičnim nasiljem.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071273
ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14.
lastninska pravica – nepremičnina – geodetska napaka – lastninski spor – postopek za ureditev meje – obseg spornega prostora – močnejša pravica – zadnja mirna posest – trditveno in dokazno breme – res iudicata – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da tožnik ni lastnik nepremičnine, v novem postopku ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da je lastnik zemlje pod isto oznako nepremičnine. Dejstva, ki naj bi bila ugotovljena v nepravdnem postopku in ki naj bi nudila podlago za drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v pravnomočno razsojeni zadevi, ne morejo predstavljati podlage za novo (drugačno) odločitev v novi pravdi. Zaradi pravnomočne odločitve o neobstoju lastninske pravice tožnika ta tudi ni mogel uspeti v postopku za določitev meje po kriteriju močnejše pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0080043
ZPP člen 337, 337/1, 458, 458/2. ZN člen 47, 48. SPZ člen 60, 60/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 5/2, 19.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – napačen pravni pouk – ničnost pravnega posla – pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema – notarski zapis – pomanjkanje obličnosti
Na ničnost pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ves čas postopka, a samo v okviru ustreznih (to je pravočasnih in konkretnih) trditev strank, ki takšen (praven) zaključek omogočajo.
Nasprotni udeleženec ne more uspeti z zahtevo, da se stvarna služnost izvaja zgolj ob njegovi navzočnosti (oziroma pod nadzorom). Sodišče prve stopnje je služnost določilo zgolj za nujna vzdrževalna in obnovitvena dela ter jo s tem ustrezno omejilo, da je izvrševanje lastninske pravice nasprotnega udeleženca kar najmanj moteno.
Razdelitev solastne nepremičnine v etažno lastnino predstavlja razdružitev premoženja v korist vseh udeležencev postopka, saj namesto solastninskih deležev pridobijo izključno lastnino na posameznih delih stavb. V takšnem postopku nedvomno skupne potrebne stroške predstavljajo stroški izvedenca, ki odloča o možnosti fizične razdružitve nepremičnine, če se stranki o tem ne uspeta dogovoriti (vključno z ustanovitvijo služnosti), in nadaljnji stroški izvedenca za sestavo elaborata, ki omogoča vpis v register stavb.
obličnost – oblika pogodbe o prenosu nepremičnin – dogovorjena oblika – forma ad valorem – forma ad probationem – veljavnost pogodbe – ničnost – predpogodba – nesklenitev glavne pogodbe
Odločitev za strožjo obličnost je v domeni strank, zanjo pa se lahko odločita zaradi lažjega dokazovanja njene vsebine (ad probationem) ali kot pogoj za njeno veljavnost (ad valorem). Kadar je strožja obličnost dogovorjena kot pogoj za veljavnost pogodbe, kršitev predpisov o obličnosti sklepanja tega posla vodi v neveljavnosti take pogodbe, v primeru dogovora ad probationem pa pogodba ni neveljavna, če je veljavna že v manj strogi obliki.
Glede na to, da je tožeča stranka predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi postavila konkretne trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi (torej: na kakšen način / po kateri metodologiji je izračunala število ur, ki naj bi jih porabila za odvoz ONS), je sodišče prve stopnje dokazni predlog pravilno zavrnilo. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi (šele) predlagane priče pojasnile, na kakšen način je bilo izračunano število opravljenih ur, saj bi to morala tožeča stranka pojasniti, ne pa zgolj navajati, da bo to dokazovala s po potrebi predloženimi dokazi oziroma pričami.