Obtoženi je v oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojne trditve, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi, korupcijo, ali pa za zlorabo položaja. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne pomeni obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ne terja nobenega dokaznega postopka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge.
sodna taksa - oprostitev - zavrženje predloga - premoženjsko stanje
Sodišče prve stopnje je toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozvalo k dopolnitvi predloga za taksno oprostitev. Ker tožena stranka vloge za taksno oprostitev ni popravila oziroma dopolnila z ustrezno dokumentacijo o premoženjskem stanju, da bi bila primerna za obravnavo, je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
poziv upniku za navedbo dolžnikovega naslova – zakonsko prebivališče – prijava prebivališča pri CSD – začasni zastopnik – razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrženje predloga – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz razloga, ker upnik po pozivu ni sporočil novega naslova dolžnika oziroma ni predlagal postavitve začasnega zastopnika, sodišče prve stopnje sklepa o izvršbi ne sme razveljaviti in predloga za izvršbo zavreči, saj za takšno odločitev ni podlage v nobenem zakonu.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-5, 31/1-6. ZDU-1 člen 14, 14/1, 14/2. ZJA člen 33.
pravica do popravka – pravica javne agencije do popravka – izključitveni razlog – odklonilni razlog – žaljivost popravka
Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.
Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).
Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.
ZFPPIPP člen 7, 7/7, 387, 387/1, 389a, 400, 400/4.
osebni stečaj – zasebnik – odvetnik – odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – opravljanje poklica
Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.
Sodišče prve stopnje je kršilo 236.a člen ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožnika zato, ker ta ni predložil njihovih pisnih in podpisanih izjav v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP. Drugi odstavek 236.a člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Iz navedenih določb izhaja, da se pisne in podpisane izjave prič nanašajo na priče, ki so bile s strani strank predhodno predlagane. Ker v času, ko sta bili stranki s pozivom pozvani na dostavo pisnih in podpisanih izjav prič, tožnik prič še ni predlagal, ga ni mogla doleteti sankcija iz drugega odstavka 236.a člena ZPP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko s sklicevanjem na drugi odstavek 236.a člena ZPP ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik (pravočasno) predlagal, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prvi in drugi odstavek 236.a člena ZPP je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.
ZFPPIPP člen 389, 389/3, 393, 393/1. ZST-1 člen 11, 11/1. ZBPP člen 13, 13/2.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika – taksna oprostitev – taksa za predlog, da se uvede stečajni postopek – predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse, je Ustavno sodišče kot pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje akceptiralo sodno prakso, ki je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Ker minimalna plača, ki dolžniku ostane po izterjavi stalnih prejemkov na podlagi zgoraj citiranega sklepa sodišča z dne 28. 11. 2014 znaša 790,73 EUR bruto oziroma 561,46 EUR neto mesečno, je evidentno, da dolžnikova sredstva, ki mu ostanejo za preživljanje, ne dosegajo niti dvakratnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstene prejemke in znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, 577,62 EUR. Tako se pokaže, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2015, ki znaša 20,50 EUR, občutno zmanjšana že tako skromna sredstva, ki omogočajo dolžnikovo preživetje.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena – objektivna nevarnost
Izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, predstavlja zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnica je bila pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vodja programa, za katerega so bila na podlagi pogodbe o sofinanciranju za leto 2013 zagotovljena denarna sredstva. V letu 2014 pa program ni bil (več) sofinanciran. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da odpovedni (poslovni) razlog ni obstajal. Tožena stranka od 1. 1. 2014 ni imela sredstev za izplačilo plač tožnici, kar je ekonomski razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, v katerega sodi tudi ekonomski razlog, pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delovnih nalogah, ki jih je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni podan, ker so se naloge, ki jih je opravljala tožnica, po 1. 1. 2014 še vedno opravljale. Ker je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
Izhodiščna cena, v višini, ki jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (1.394.000,00 EUR), je višja od ocenjene tržne vrednosti, ki jo je utemeljeval stečajni upravitelj, in še vedno višja od polovice ocenjene vrednosti, kot jo je zatrjeval pritožnik, zato soglasje ločitvenega upnika za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo potrebno.
pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - razlogi - spremenjene okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo za razvezo pogodbe o štipendiranju, sklenjeno med strankama za študij 1. letnika fakultete. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob tem pa kot razlog za odločitev navedlo 113. člen OZ, ki določa, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. To določilo ne pomeni, da razveza pogodbe zaradi navedenega ni mogoča, pač pa OZ v tem členu določa le odškodninsko odgovornost stranke, ki navedenega ni storila, ne predstavlja pa predpostavke za utemeljenost razveze pogodbe. Pri tem je sankcija v primeru neobvestitve odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZZ člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6, 6/1.
neizbira kandidata - obvestilo o neizbiri
Tožnik je v tožbenem zahtevku med drugim predlagal tudi razveljavitev obvestila tožniku, s katerim je svet tožene stranke na razpisano delovno mesto ravnatelja imenoval določeno kandidatko. Namen tega obvestila je bil v seznanitvi tožnika (kot kandidata) o izbiri in ga poučiti, da lahko pregleda razpisno gradivo in v 15. dneh po prejemu obvestila zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Obveznost izdaje tega obvestila je toženi stranki nalagal 36. člen ZZ. Glede na 36. člen ZZ lahko sodišče v zvezi z zakonitostjo imenovanja ravnatelja ugotavlja le, ali je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje oziroma ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek, pa je ta kršitev lahko bistveno vplivala o izbiri kandidata. V okviru teh postopkov lahko neizbrani kandidat izpodbija odločitev organa pristojnega za imenovanje o izbiri (ali neizbiri), Zoper sporno obvestilo o imenovanju, ki po svoji naravi ni odločitev, pa tožnik kot neizbrani kandidat nima sodnega varstva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim obvestilom razveljavilo in tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Postopek v zvezi z izbiro kandidata za ravnatelja tožene stranke in postopek v zvezi z imenovanjem ravnatelja tožene stranke je potekal skladno z veljavnimi predpisi, to je ZZ in ZOFVI. Prav tako je kandidatka, ki je uspela v postopku izbire kandidata in ki je bila kasneje imenovana za ravnateljico, izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta ravnatelja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti postopka tožene stranke glede imenovanja ravnatelja.
ZDR člen 82, 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - oprostilna sodba
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko naj bi nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ. Delovno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, vendar pa more z dokaznim standardom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje s stopnjo prepričanja, ali je delavec storil kršitev iz delovnega razmerja, ki ima vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju tatvine se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si nekdo merilec vlage samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen). Dokazno breme, da dokaže vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine je tako na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožnica dokazati, kdo ji je podtaknil merilec vlage in dokazati, da ni storila očitane kršitve, da je protipravno odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti voznika avtomobila A.A., s katerim je bil tožnik spornega dne v vozilu, ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
ZGD-1 člen 580, 591. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3.
nadaljevanje postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pripojitev
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prenehala zaradi pripojitve tožene stranke kot samostojnega podjetnika, ki je svojo dejavnost prenehala opravljati (in je izbrisana iz poslovnega registra samostojnih podjetnikov), k družbi A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo določbe zakonskih predpisov (zlasti 580. in 591. člena ZGD-1), iz katerih izhaja, da s pripojitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe in da prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati poseben položaj samostojnega podjetnika in dejstvo, da je tožena stranka (delodajalec) v primerih, kadar gre za samostojnega podjetnika, vedno fizična oseba, ki ne preneha s prenehanjem dejavnosti (in pripojitvijo drugi d.o.o.). Prvotno tožena stranka je torej še vedno stranka v tem sporu (poleg prevzemne družbe kot univerzalnega pravnega naslednika). Ker v obravnavanem primeru ni bilo pogojev niti za prekinitev postopka v skladu s 3. točko 1. odstavka 205. člena ZPP, ker tožena stranka kot fizična oseba ni prenehala (in o tem tudi ni bil izdan ustrezen sklep, ki ga je potrebno izdati tudi tedaj, kadar se postopek prekine po samem zakonu), tudi pogoji za nadaljevanje postopka niso izpolnjeni, zlasti ne za nadaljevanje postopka samo s pravno naslednico tožene stranke družbo A. d.o.o.. Dosedanja tožena stranka je kot fizična oseba še naprej stranka v postopku, poleg nje pa – glede na izvedene statusne spremembe – tudi družba A. d.o.o., ki je s pripravljalno vlogo obvestila sodišče o prevzemu in aktivno vstopila v pravdni postopek. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
ZIN člen 15. ZJU člen 100, 100/1, 100/1-2, 100/1-3, 100/4.
prepoved opravljanja dela - nepristranskost - inšpektor
Določba 15. člena ZIN določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do ZJU specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Tožnik ima možnost na zvezi, kjer opravlja funkcijo predsednika, uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu inšpektorja pri toženi stranki. Izvajanje te funkcije pri zvezi pa lahko toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno prepovedala opravljanje funkcije predsednika pri zvezi.