ZPP člen 91, 333, 333/1, 363, 363/1, 377. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva - revizija ali obnova postopka (33. člen ZDSS-1). Pritožba zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je nedovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0015908
ZDR-1 člen 83, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-5. KZ člen 325, 325/1. ZJU člen 154, 154/1, 154/3. ZKP člen 138.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela zaradi prestajanja zaporne kazni - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Bistveno je, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni več kot šest mesecev odsoten in ne tudi, ali bo odsoten šele na podlagi pravnomočne sodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, ker je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom pravnomočnosti sodbe že 22. 5. 2013, materialnopravno zmoten.
Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti poleg obstoja enega od razlogov za odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovljene tudi okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Iz 109. člena ZDR-1 izhaja, da je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, torej delavca in delodajalca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin na strani tožene stranke ter njihovega vpliva na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZGD-1 člen 580, 591. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3.
nadaljevanje postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pripojitev
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prenehala zaradi pripojitve tožene stranke kot samostojnega podjetnika, ki je svojo dejavnost prenehala opravljati (in je izbrisana iz poslovnega registra samostojnih podjetnikov), k družbi A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo določbe zakonskih predpisov (zlasti 580. in 591. člena ZGD-1), iz katerih izhaja, da s pripojitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe in da prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati poseben položaj samostojnega podjetnika in dejstvo, da je tožena stranka (delodajalec) v primerih, kadar gre za samostojnega podjetnika, vedno fizična oseba, ki ne preneha s prenehanjem dejavnosti (in pripojitvijo drugi d.o.o.). Prvotno tožena stranka je torej še vedno stranka v tem sporu (poleg prevzemne družbe kot univerzalnega pravnega naslednika). Ker v obravnavanem primeru ni bilo pogojev niti za prekinitev postopka v skladu s 3. točko 1. odstavka 205. člena ZPP, ker tožena stranka kot fizična oseba ni prenehala (in o tem tudi ni bil izdan ustrezen sklep, ki ga je potrebno izdati tudi tedaj, kadar se postopek prekine po samem zakonu), tudi pogoji za nadaljevanje postopka niso izpolnjeni, zlasti ne za nadaljevanje postopka samo s pravno naslednico tožene stranke družbo A. d.o.o.. Dosedanja tožena stranka je kot fizična oseba še naprej stranka v postopku, poleg nje pa – glede na izvedene statusne spremembe – tudi družba A. d.o.o., ki je s pripravljalno vlogo obvestila sodišče o prevzemu in aktivno vstopila v pravdni postopek. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka upravnega spora. Če je bil postopek prekinjen zaradi predhodnega vprašanja, se nadaljuje, ko je to vprašanje pravnomočno rešeno ali ko sodišče spozna, da ni več razloga, da bi čakalo na konec postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Postopek pred Upravnim sodiščem RS je bil pravnomočno končan, zato je nastopil pogoj za nadaljevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka upravnega spora, nadaljuje.
ZIN člen 15. ZJU člen 100, 100/1, 100/1-2, 100/1-3, 100/4.
prepoved opravljanja dela - nepristranskost - inšpektor
Določba 15. člena ZIN določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do ZJU specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Tožnik ima možnost na zvezi, kjer opravlja funkcijo predsednika, uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu inšpektorja pri toženi stranki. Izvajanje te funkcije pri zvezi pa lahko toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno prepovedala opravljanje funkcije predsednika pri zvezi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti, tožena stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-4, 406, 406/1, 406/1-1. ZZZDR člen 62.
zakonska dobrota odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - pravni posli med zakoncema - brezplačen prenos poslovnih deležev na zakonca - skupno premoženje zakoncev
Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v taki situaciji ni relevantno, na koga od zakoncev je premoženje evidentirano, ker naj bi šlo še vedno za skupno premoženje zakoncev.
Z opredelitvijo ovir za odpust obveznosti zakon pove, kateri dolžnik je (ne)vreden zakonske dobrote odpusta obveznosti.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 12, 12/3. ZPP člen 108.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – pravne osebe – delna oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe – izjava o premoženjskem stanju – pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev vloge
Prvotoženka ni trdila, niti tega ne trdi v pritožbi, da zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ne predstavljajo likvidnih sredstev in zakaj ne.
Sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, ne samo, če nima sredstev za plačilo celotne takse, temveč tudi, če jih ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Izhodiščna cena, v višini, ki jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (1.394.000,00 EUR), je višja od ocenjene tržne vrednosti, ki jo je utemeljeval stečajni upravitelj, in še vedno višja od polovice ocenjene vrednosti, kot jo je zatrjeval pritožnik, zato soglasje ločitvenega upnika za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo potrebno.
pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - razlogi - spremenjene okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo za razvezo pogodbe o štipendiranju, sklenjeno med strankama za študij 1. letnika fakultete. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob tem pa kot razlog za odločitev navedlo 113. člen OZ, ki določa, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. To določilo ne pomeni, da razveza pogodbe zaradi navedenega ni mogoča, pač pa OZ v tem členu določa le odškodninsko odgovornost stranke, ki navedenega ni storila, ne predstavlja pa predpostavke za utemeljenost razveze pogodbe. Pri tem je sankcija v primeru neobvestitve odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
ZZ člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6, 6/1.
neizbira kandidata - obvestilo o neizbiri
Tožnik je v tožbenem zahtevku med drugim predlagal tudi razveljavitev obvestila tožniku, s katerim je svet tožene stranke na razpisano delovno mesto ravnatelja imenoval določeno kandidatko. Namen tega obvestila je bil v seznanitvi tožnika (kot kandidata) o izbiri in ga poučiti, da lahko pregleda razpisno gradivo in v 15. dneh po prejemu obvestila zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Obveznost izdaje tega obvestila je toženi stranki nalagal 36. člen ZZ. Glede na 36. člen ZZ lahko sodišče v zvezi z zakonitostjo imenovanja ravnatelja ugotavlja le, ali je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje oziroma ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek, pa je ta kršitev lahko bistveno vplivala o izbiri kandidata. V okviru teh postopkov lahko neizbrani kandidat izpodbija odločitev organa pristojnega za imenovanje o izbiri (ali neizbiri), Zoper sporno obvestilo o imenovanju, ki po svoji naravi ni odločitev, pa tožnik kot neizbrani kandidat nima sodnega varstva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim obvestilom razveljavilo in tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Postopek v zvezi z izbiro kandidata za ravnatelja tožene stranke in postopek v zvezi z imenovanjem ravnatelja tožene stranke je potekal skladno z veljavnimi predpisi, to je ZZ in ZOFVI. Prav tako je kandidatka, ki je uspela v postopku izbire kandidata in ki je bila kasneje imenovana za ravnateljico, izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta ravnatelja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti postopka tožene stranke glede imenovanja ravnatelja.
ZVEtL člen 3, 4, 9. SPZ člen 42, 105, 105/1, 125. ZPP člen 196, 339, 339/2, 339/2-14.
vzpostavitev etažne lastnine – etažna lastnina – solastnina – pridobitelj posameznega dela stavbe – pravni naslov – pridobitev lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa – prenehanje etažne lastnine – prenehanje po volji etažnih lastnikov – navidezna solastnina – dejanska etažna lastnina – vlaganje v tujo nepremičnino – pravica uporabe – enotno sosporništvo
Pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ne more vzpostaviti etažne lastnine nazaj v solastnino, kajti to je možno le s soglasjem vseh etažnih lastnikov.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obnova postopka - nov dokaz
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da predloženo poročilo o izsledkih o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti na podlagi ugotovitev revizije, ki ga je za toženo stranko kot naročnika pripravila odvetniška družba, ne predstavlja novih dejstev in novega dokaza po določbah 10. točke 394. člena ZPP, na podlagi katerih bi bila lahko za tožnico izdana ugodnejša določba, če bi bila ta dejstva oziroma ta dokaz uporabljena v prejšnjem postopku. Tožena stranka je imela vso pravico pridobiti pravno mnenje o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti posameznih zaposlenih delavcev in bi lahko to pravno mnenje uporabila tudi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi ugotovila, da obstaja sum storitve kakšnega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe delovnega sodišča, je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog, ki ga je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala. Tožena stranka je dejansko in zakonito izvedla reorganizacijo, zato za tožnico ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to poročilo uporabljeno kot dokaz v prejšnjem postopku.
Tožnica je že v pravnomočno končanem postopku predlagala zaslišanje prič, na katerih izpovedi, ki so bile podane v delovnopravni zadevi, se sklicuje v drugem predlogu za obnovo postopka. Zato skladno z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP tudi drugi predlog za obnovo postopka ni utemeljen.
ZDR-1 člen 114, 114/1. ZDR člen 114, 201. ZPIZ-1 člen 36. ZPIZ-2 člen 7, 7-32, 27, 28.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - varovana kategorija delavcev - znižanje starostne meje
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni spadala v varovano kategorijo delavcev po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 in da je odpovedni razlog utemeljen. ZDR-1 določa kot varovano kategorijo delavce pred upokojitvijo, v katero sodijo delavci, ki so dopolnili starost 58 let, ali delavci, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. V sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je zavzeto stališče, da je uveljavitev pravice do starostne pokojnine v vsakem primeru odvisna od zavarovanca (delavca). Tudi če in ko izpolni pogoje za upokojitev, se mu ni treba upokojiti. To pomeni tudi, da so pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine različni za vsakega zavarovanca glede na njegove osebne okoliščine in odločitve. Izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Zato ni podlage na neupoštevanje znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev po 114. členu ZDR-1.
Tožnica je v času podaje izpodbijane odpovedi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, saj ji je do datuma, ko se bo lahko upokojila (10. 7. 2019) manjkalo manj kot 5 let, tako da je že zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016085
ZDR člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - vmesna sodba - nezgoda pri delu - soprispevek
Tožnica, pri prvi toženki zaposlena kot pomožna proizvodna delavka, uveljavlja plačilo odškodnine, ker se je določenega dne pri delu poškodovala z olfa nožem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prve toženke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Vsesplošno uporabnega olfa noža tudi ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilnih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Tožnica je pri prvi toženki že v letu 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, v katerem bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prva toženka bi morala o tem voditi evidenco in bi morala dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Prva toženka pa po nezgodi v letu 2011 ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Poleg tega prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj bi v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), prva toženka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prve toženke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 15 %.