Obtoženi je v oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojne trditve, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi, korupcijo, ali pa za zlorabo položaja. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne pomeni obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ne terja nobenega dokaznega postopka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge.
Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 114, 114/1. ZDR člen 114, 201. ZPIZ-1 člen 36. ZPIZ-2 člen 7, 7-32, 27, 28.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - varovana kategorija delavcev - znižanje starostne meje
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni spadala v varovano kategorijo delavcev po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 in da je odpovedni razlog utemeljen. ZDR-1 določa kot varovano kategorijo delavce pred upokojitvijo, v katero sodijo delavci, ki so dopolnili starost 58 let, ali delavci, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. V sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je zavzeto stališče, da je uveljavitev pravice do starostne pokojnine v vsakem primeru odvisna od zavarovanca (delavca). Tudi če in ko izpolni pogoje za upokojitev, se mu ni treba upokojiti. To pomeni tudi, da so pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine različni za vsakega zavarovanca glede na njegove osebne okoliščine in odločitve. Izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Zato ni podlage na neupoštevanje znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev po 114. členu ZDR-1.
Tožnica je v času podaje izpodbijane odpovedi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, saj ji je do datuma, ko se bo lahko upokojila (10. 7. 2019) manjkalo manj kot 5 let, tako da je že zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.
Tožnica je s tem, ko je neopravičeno izostala z dela, huje kršila obveznost opravljanja dela iz 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 82, 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - oprostilna sodba
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko naj bi nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ. Delovno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, vendar pa more z dokaznim standardom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje s stopnjo prepričanja, ali je delavec storil kršitev iz delovnega razmerja, ki ima vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju tatvine se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si nekdo merilec vlage samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen). Dokazno breme, da dokaže vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine je tako na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožnica dokazati, kdo ji je podtaknil merilec vlage in dokazati, da ni storila očitane kršitve, da je protipravno odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obstoj odpovednega razloga
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo obrazložitev odpovedi, vendar pa pri presoji razloga, ki se nanaša na delo, povezano s parterjem B d. o. o., ni presojalo razloga, kot je naveden v odpovedi, pač pa okoliščine, ki se le posredno nanašajo nanj. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da se je pri njej bistveno zmanjšal obseg dela, zaradi česar je prihodek precej manjši. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, se je iztekel, s partnerjem B. d. o. o. pa za nadaljnje sodelovanje ni bila sklenjena nova pogodba, ki bi vsaj delno pokrivala stroške poslovanja podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelovanje s partnerjem B. d. o. o. trajalo do avgusta 2015, kar pa ni bilo predmet odpovedi. To, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sodelovanje s partnerjem zaključilo, še ne daje podlage za zaključek, da je bil v času podaje odpovedi podan odpovedni razlog, kot se je glasil – da z novim partnerjem ni bila podaljšana oziroma, da ni bila sklenjena nova pogodba za nadaljnje sodelovanje. Dejstvo, da se je sodelovanje s poslovnim partnerjem avgusta 2015 zaključilo, posredno kaže na to, da pogodba ni bila sklenjena, vendar pa okoliščine (predvsem čas) sklepanja ali podaljšanja pogodb niso raziskane v zadostni meri.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita v vsakem primeru, ko v času podaje odpovedi odpovedni razlog še ne obstoji, če je sicer predvidljiv in utemeljen. Tako je sodišče prve stopnje glede razloga iz odpovedi, ki se nanaša na projekt A., ugotovilo, da se je projekt res zaključil decembra 2014, kot navaja tožena stranka v odpovedi, nato pa je napačno zaključilo, da je odpoved nezakonita, ker v času odpovedi z dne 27. 11. 2014 razlog še ni obstajal. Ta razlog se je nanašal na aktualni čas podaje odpovedi, zato zaradi navedenih časovnih okoliščin odpoved ni nezakonita. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).
Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.
ZFPPIPP člen 7, 7/7, 387, 387/1, 389a, 400, 400/4.
osebni stečaj – zasebnik – odvetnik – odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – opravljanje poklica
Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016085
ZDR člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - vmesna sodba - nezgoda pri delu - soprispevek
Tožnica, pri prvi toženki zaposlena kot pomožna proizvodna delavka, uveljavlja plačilo odškodnine, ker se je določenega dne pri delu poškodovala z olfa nožem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prve toženke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Vsesplošno uporabnega olfa noža tudi ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilnih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Tožnica je pri prvi toženki že v letu 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, v katerem bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prva toženka bi morala o tem voditi evidenco in bi morala dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Prva toženka pa po nezgodi v letu 2011 ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Poleg tega prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj bi v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), prva toženka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prve toženke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 15 %.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 180/1, 214, 214/1, 214/3, 337, 337/1. ZIZ člen 62, 62/2.
individualizacija – dejanska podlaga – popolnost tožbe – dopolnitev tožbe – zavrženje tožbe – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – priznana dejstva v ugovoru – sporna dejstva
Kadar dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prizna poslovno razmerje z upnikom in trdi, da so bili vsi nesporni računi iz tega poslovnega razmerja tudi plačani, dopolnitve tožbe ni mogoče zavreči kot nepopolne, če tožeča stranka ne poda trditev in dokazov o priznanem poslovnem razmerju, saj le ta utemeljeno pričakuje, da se bo spor osredotočil le na vprašanje, ali je tožena stranka v celoti plačala račun, posledično torej ali je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala. Toženo stranko namreč priznanje v ugovoru zavezuje, razen če ga pozneje prekliče, sodišče pa oceni, da se zato določeno dejstvo ne šteje več za priznano. Sodišče pa lahko odredi, naj se dokazujejo tudi priznana dejstva le, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-4, 406, 406/1, 406/1-1. ZZZDR člen 62.
zakonska dobrota odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - pravni posli med zakoncema - brezplačen prenos poslovnih deležev na zakonca - skupno premoženje zakoncev
Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v taki situaciji ni relevantno, na koga od zakoncev je premoženje evidentirano, ker naj bi šlo še vedno za skupno premoženje zakoncev.
Z opredelitvijo ovir za odpust obveznosti zakon pove, kateri dolžnik je (ne)vreden zakonske dobrote odpusta obveznosti.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-5, 31/1-6. ZDU-1 člen 14, 14/1, 14/2. ZJA člen 33.
pravica do popravka – pravica javne agencije do popravka – izključitveni razlog – odklonilni razlog – žaljivost popravka
Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - razlog za izbris - ustavna odločba U-I-57/15 oz. U-I-2/16 - dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti
Ustavno sodišče Republike Slovenije je izdalo odločbo, U-I-57/15 oz. U-I-2/16 z dne 14.4.2016, to pa pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
ZPP člen 394, 394-10. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1, 11/1-2. KZ-1 člen 328, 328/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva - novi dokazi
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dokazi, na podlagi katerih tožnik zahteva obnovo postopka, nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, je napačna. To velja zlasti za mnenje sodnega izvedenca za sodno medicino z dne 21. 5. 2012, ki se nanaša na očitano kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (očitek kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 2. odstavku 328. člena KZ-1), pa tudi za izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke z dne 20. 1. 2013, ki je bilo podano pred pravnomočnostjo sodbe, izdane v obravnavanem delovnem sporu, in sicer sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. Navedena sodba je postala pravnomočna šele z vročitvijo strankam, tožniku pa je bila vročena 6. 3. 2013, zato ne drži ugotovitev, da izvedensko mnenje ne predstavlja novega dokaza.
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil novih dokazov o tem, da njegovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti, to je dokazov, ki bi se nanašali na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in da bi tudi v primeru, če bi bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja (torej da ni dokazan odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR) še vedno obveljala ugotovitev, da je storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi namreč ni podrobnejše in natančnejše utemeljitve očitkov, ki bi se nanašali izključno na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker so vsebinsko neločljivo povezani z očitki, ki se nanašajo na odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Vsi očitki, tako glede odpovednega razloga po 1. kot po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, se nanašajo na ravnanje tožnika ob prometni nezgodi, zato se nova dejstva in novi dokazi, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo postopka, nedvomno nanašajo na oba odpovedna razloga. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti, tožena stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 12, 12/3. ZPP člen 108.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – pravne osebe – delna oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe – izjava o premoženjskem stanju – pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev vloge
Prvotoženka ni trdila, niti tega ne trdi v pritožbi, da zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ne predstavljajo likvidnih sredstev in zakaj ne.
Sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, ne samo, če nima sredstev za plačilo celotne takse, temveč tudi, če jih ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
ZFPPIPP člen 389, 389/3, 393, 393/1. ZST-1 člen 11, 11/1. ZBPP člen 13, 13/2.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika – taksna oprostitev – taksa za predlog, da se uvede stečajni postopek – predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse, je Ustavno sodišče kot pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje akceptiralo sodno prakso, ki je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Ker minimalna plača, ki dolžniku ostane po izterjavi stalnih prejemkov na podlagi zgoraj citiranega sklepa sodišča z dne 28. 11. 2014 znaša 790,73 EUR bruto oziroma 561,46 EUR neto mesečno, je evidentno, da dolžnikova sredstva, ki mu ostanejo za preživljanje, ne dosegajo niti dvakratnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstene prejemke in znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, 577,62 EUR. Tako se pokaže, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2015, ki znaša 20,50 EUR, občutno zmanjšana že tako skromna sredstva, ki omogočajo dolžnikovo preživetje.