Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka upravnega spora. Če je bil postopek prekinjen zaradi predhodnega vprašanja, se nadaljuje, ko je to vprašanje pravnomočno rešeno ali ko sodišče spozna, da ni več razloga, da bi čakalo na konec postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Postopek pred Upravnim sodiščem RS je bil pravnomočno končan, zato je nastopil pogoj za nadaljevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka upravnega spora, nadaljuje.
poenostavljena prisilna poravnava – zahtevane listine za potrditev poenostavljene prisilne poravnave – notarski zapisnik o izidu glasovanja.
V spisovnem gradivu ni odpravkov notarskih zapisov pogodb o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, iz katerih naj bi prvostopenjsko sodišče sklepalo o izpolnjevanju pogojev za sprejem poenostavljene prisilne poravnave, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, niti odgovoriti na pritožbeni očitek o nepravilnem izračunu glasovalnih pravic. Podana je zato bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Posebej pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na nerazumljivost 2. točke izreka sklepa, ki glasi: „Dolžnik mora terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih in rokih, določenih v 1. točki tega izreka.“, saj iz nje ni razvidno, na katere terjatve se 2. točka izreka sklepa nanaša. Že navedene procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti, so narekovale ugoditvi pritožbama in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.
Zahteva po predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja je izpolnjena, če ta zapisnik vsebuje vse podatke iz dvanajstega odstavka 221.e člena ZFPPIPP. Izid glasovanja o sprejetju poenostavljene prisilne poravnave mora namreč preveriti notar in o tem sestaviti notarski zapisnik.
Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 22. 2. 2016 predlagatelja zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave pozvalo k dopolnitvi zahteve v osmih dneh po prejemu sklepa tako, da predloži sodišču notarski zapisnik o izidu glasovanja in odpravke notarskih zapisov pogodb o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (čeprav bi bilo glede slednjega poziva možno predložiti tudi izjave upnikov o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave. Prvostopenjsko sodišče bo zato v ponovljenem postopku moralo najprej preveriti, ali je predlagatelj sploh izpolnil svojo obveznost iz sklepa o dopolnitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave z dne 22. 2. 2016.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 180/1, 214, 214/1, 214/3, 337, 337/1. ZIZ člen 62, 62/2.
individualizacija – dejanska podlaga – popolnost tožbe – dopolnitev tožbe – zavrženje tožbe – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – priznana dejstva v ugovoru – sporna dejstva
Kadar dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prizna poslovno razmerje z upnikom in trdi, da so bili vsi nesporni računi iz tega poslovnega razmerja tudi plačani, dopolnitve tožbe ni mogoče zavreči kot nepopolne, če tožeča stranka ne poda trditev in dokazov o priznanem poslovnem razmerju, saj le ta utemeljeno pričakuje, da se bo spor osredotočil le na vprašanje, ali je tožena stranka v celoti plačala račun, posledično torej ali je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala. Toženo stranko namreč priznanje v ugovoru zavezuje, razen če ga pozneje prekliče, sodišče pa oceni, da se zato določeno dejstvo ne šteje več za priznano. Sodišče pa lahko odredi, naj se dokazujejo tudi priznana dejstva le, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 12, 12/3. ZPP člen 108.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – pravne osebe – delna oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe – izjava o premoženjskem stanju – pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev vloge
Prvotoženka ni trdila, niti tega ne trdi v pritožbi, da zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ne predstavljajo likvidnih sredstev in zakaj ne.
Sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, ne samo, če nima sredstev za plačilo celotne takse, temveč tudi, če jih ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016085
ZDR člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - vmesna sodba - nezgoda pri delu - soprispevek
Tožnica, pri prvi toženki zaposlena kot pomožna proizvodna delavka, uveljavlja plačilo odškodnine, ker se je določenega dne pri delu poškodovala z olfa nožem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prve toženke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Vsesplošno uporabnega olfa noža tudi ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilnih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Tožnica je pri prvi toženki že v letu 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, v katerem bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prva toženka bi morala o tem voditi evidenco in bi morala dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Prva toženka pa po nezgodi v letu 2011 ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Poleg tega prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj bi v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), prva toženka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prve toženke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 15 %.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.
ZPP člen 13, 13/1, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2.
plačilo odškodnine - prekinitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pravnomočnost - predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje je postopek v obravnavani zadevi prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je ugotovilo, da pravnomočna odločitev v zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, predstavlja predhodno vprašanje v predmetni zadevi. Postopek je prekinilo zato, ker je bila zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v navedeni zadevi vložena revizija, sodišče pa se je odločilo počakati na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede predhodnega vprašanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Institut pravnomočnosti sodbe v navedenem postopku veže tudi sodišče, zato ni pogojev za prekinitev postopka za čas po pravnomočnosti sodbe do odločitve o vloženi reviziji. V obravnavanem primeru torej ni bilo pogojev za prekinitev postopka, saj je bil sklep o prekinitvi sprejet po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča v zadevi, ki naj bi predstavljala predhodno vprašanje, v zvezi s katero je bila vložena revizija na Vrhovno sodišče RS. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo svoje presoje glede predhodnega vprašanja oziroma ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo, da zadeva, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, prestavlja predhodno vprašanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik od istih toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu nastala v obliki prikrajšanja med invalidsko pokojnino, ki jo prejema, ter invalidsko pokojnino, do katere bi bil upravičen, če bi mu delodajalec plačeval višje prispevke od plače, ki jo je dejansko prejemal, namesto prispevkov po najnižji prispevni stopnji.
ZFPPIPP člen 389, 389/3, 393, 393/1. ZST-1 člen 11, 11/1. ZBPP člen 13, 13/2.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika – taksna oprostitev – taksa za predlog, da se uvede stečajni postopek – predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse, je Ustavno sodišče kot pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje akceptiralo sodno prakso, ki je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Ker minimalna plača, ki dolžniku ostane po izterjavi stalnih prejemkov na podlagi zgoraj citiranega sklepa sodišča z dne 28. 11. 2014 znaša 790,73 EUR bruto oziroma 561,46 EUR neto mesečno, je evidentno, da dolžnikova sredstva, ki mu ostanejo za preživljanje, ne dosegajo niti dvakratnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstene prejemke in znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, 577,62 EUR. Tako se pokaže, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2015, ki znaša 20,50 EUR, občutno zmanjšana že tako skromna sredstva, ki omogočajo dolžnikovo preživetje.
ZVEtL člen 3, 4, 9. SPZ člen 42, 105, 105/1, 125. ZPP člen 196, 339, 339/2, 339/2-14.
vzpostavitev etažne lastnine – etažna lastnina – solastnina – pridobitelj posameznega dela stavbe – pravni naslov – pridobitev lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa – prenehanje etažne lastnine – prenehanje po volji etažnih lastnikov – navidezna solastnina – dejanska etažna lastnina – vlaganje v tujo nepremičnino – pravica uporabe – enotno sosporništvo
Pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ne more vzpostaviti etažne lastnine nazaj v solastnino, kajti to je možno le s soglasjem vseh etažnih lastnikov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti, tožena stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZFPPIPP člen 143, 172, 172-2, 221b, 221b/2, 221e, 221f, 221g.
poenostavljena prisilna poravnava – rok za plačilo terjatev – predlog prisilne poravnave z zmanjšanjem in odložitvijo zapadlosti terjatev – meje pritožbenega preizkusa
Vloga sodišča prve stopnje je po vložitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave za potrditev omejena zgolj na preizkus, ali so zahtevi priložene zgoraj navedene listine, ali je bila zahteva vložena v predvidenem zakonskem roku, ali je dosežena večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ter ali so predložene listine in predlagana prisilna poravnava v skladu z zakonom. Tudi pritožbeni preizkus je omejen zgolj na presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave in ali so bile spoštovane procesne zakonske določbe (tiste, katerih kršitev uveljavlja pritožnik in tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
Ugovora proti vodenju prisilne poravnave v smislu, da insolventni dolžnik svoje obveznosti lahko izpolni v krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave, kot ga imajo upniki v postopku redne prisilne poravnave (prim. 2. točka 172. člena ZFPPIPP), upniki v postopku poenostavljene prisilne poravnave nimajo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obstoj odpovednega razloga
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo obrazložitev odpovedi, vendar pa pri presoji razloga, ki se nanaša na delo, povezano s parterjem B d. o. o., ni presojalo razloga, kot je naveden v odpovedi, pač pa okoliščine, ki se le posredno nanašajo nanj. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da se je pri njej bistveno zmanjšal obseg dela, zaradi česar je prihodek precej manjši. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, se je iztekel, s partnerjem B. d. o. o. pa za nadaljnje sodelovanje ni bila sklenjena nova pogodba, ki bi vsaj delno pokrivala stroške poslovanja podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelovanje s partnerjem B. d. o. o. trajalo do avgusta 2015, kar pa ni bilo predmet odpovedi. To, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sodelovanje s partnerjem zaključilo, še ne daje podlage za zaključek, da je bil v času podaje odpovedi podan odpovedni razlog, kot se je glasil – da z novim partnerjem ni bila podaljšana oziroma, da ni bila sklenjena nova pogodba za nadaljnje sodelovanje. Dejstvo, da se je sodelovanje s poslovnim partnerjem avgusta 2015 zaključilo, posredno kaže na to, da pogodba ni bila sklenjena, vendar pa okoliščine (predvsem čas) sklepanja ali podaljšanja pogodb niso raziskane v zadostni meri.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita v vsakem primeru, ko v času podaje odpovedi odpovedni razlog še ne obstoji, če je sicer predvidljiv in utemeljen. Tako je sodišče prve stopnje glede razloga iz odpovedi, ki se nanaša na projekt A., ugotovilo, da se je projekt res zaključil decembra 2014, kot navaja tožena stranka v odpovedi, nato pa je napačno zaključilo, da je odpoved nezakonita, ker v času odpovedi z dne 27. 11. 2014 razlog še ni obstajal. Ta razlog se je nanašal na aktualni čas podaje odpovedi, zato zaradi navedenih časovnih okoliščin odpoved ni nezakonita. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti voznika avtomobila A.A., s katerim je bil tožnik spornega dne v vozilu, ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
Obtoženi je v oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojne trditve, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi, korupcijo, ali pa za zlorabo položaja. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne pomeni obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ne terja nobenega dokaznega postopka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge.
ZDR-1 člen 148. Kolektivna pogodba za poštne in kurirske dejavnosti člen 18. ZDR-1 člen 137, 137/9.
nadomestila plače - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Delodajalec je po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot voznik in je spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker tožnik na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičen do nadomestila za praznik.
sodna taksa - oprostitev - zavrženje predloga - premoženjsko stanje
Sodišče prve stopnje je toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozvalo k dopolnitvi predloga za taksno oprostitev. Ker tožena stranka vloge za taksno oprostitev ni popravila oziroma dopolnila z ustrezno dokumentacijo o premoženjskem stanju, da bi bila primerna za obravnavo, je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
poziv upniku za navedbo dolžnikovega naslova – zakonsko prebivališče – prijava prebivališča pri CSD – začasni zastopnik – razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrženje predloga – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz razloga, ker upnik po pozivu ni sporočil novega naslova dolžnika oziroma ni predlagal postavitve začasnega zastopnika, sodišče prve stopnje sklepa o izvršbi ne sme razveljaviti in predloga za izvršbo zavreči, saj za takšno odločitev ni podlage v nobenem zakonu.