ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
premoženje, ki ne spada v zapuščino - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - začetek teka priposestvovalne dobe pred uveljavitvijo SPZ in zaključek njenega teka po uveljavitvi SPZ - dobroverni posestnik po ZTLR - dobroverni lastniški posestnik po SPZ
Priposestvovanje, ki je začelo teči v času veljavnosti ZTLR, se nadaljuje v času veljavnosti SPZ, le priposestvovalna doba za dobrovernega posestnika je izenačena s priposestvovalno dobo za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ.
Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR člen 130, 130/1. ZJU člen 92, 92/1. Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov člen 3. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42, 42-4.
plačilo dnevnic - delo izven kraja sedeža delodajalca - obveznost plačila
Pravica do plačila dnevnice kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju zaradi opravljanja določenih del in nalog ni odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za nekatere oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, da delavčeva odsotnost traja več kot 6 ur dnevno in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane.
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo po odredbi oziroma nalogu tožene stranke v drugih krajih oziroma policijskih upravah na ozemlju Republike Slovenije izven sedeža svoje enote od 10 do 12 ur dnevno in s strani tožene stranke ni imel organizirane prehrane. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju upravičen do izplačila dnevnic.
odškodninska odgovornost – podlage odškodninske odgovornosti – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost – nezgoda pri sestopu s CNC stroja – nevarna stvar – nevarna dejavnost
Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da klop z rebrasto površino, ki je sicer sestavni del stroja CNC, na kateri je tožniku spodrsnilo, ne predstavlja nevarne stvari, hoja po njej, čeprav v višini 50 cm od tal, pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pri tem je razumljivo, da hoja po rebrasti površini zahteva večjo pazljivost, vendar pa je mogoče z nekaj skrbnosti preprečiti poškodbe in tako ni zadoščeno kriteriju, ki se zahteva za nevarno dejavnost.
Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka upravnega spora. Če je bil postopek prekinjen zaradi predhodnega vprašanja, se nadaljuje, ko je to vprašanje pravnomočno rešeno ali ko sodišče spozna, da ni več razloga, da bi čakalo na konec postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Postopek pred Upravnim sodiščem RS je bil pravnomočno končan, zato je nastopil pogoj za nadaljevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka upravnega spora, nadaljuje.
ZDR-1 člen 148. Kolektivna pogodba za poštne in kurirske dejavnosti člen 18. ZDR-1 člen 137, 137/9.
nadomestila plače - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Delodajalec je po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot voznik in je spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker tožnik na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičen do nadomestila za praznik.
ZGD-1 člen 580, 591. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3.
nadaljevanje postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pripojitev
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prenehala zaradi pripojitve tožene stranke kot samostojnega podjetnika, ki je svojo dejavnost prenehala opravljati (in je izbrisana iz poslovnega registra samostojnih podjetnikov), k družbi A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo določbe zakonskih predpisov (zlasti 580. in 591. člena ZGD-1), iz katerih izhaja, da s pripojitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe in da prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati poseben položaj samostojnega podjetnika in dejstvo, da je tožena stranka (delodajalec) v primerih, kadar gre za samostojnega podjetnika, vedno fizična oseba, ki ne preneha s prenehanjem dejavnosti (in pripojitvijo drugi d.o.o.). Prvotno tožena stranka je torej še vedno stranka v tem sporu (poleg prevzemne družbe kot univerzalnega pravnega naslednika). Ker v obravnavanem primeru ni bilo pogojev niti za prekinitev postopka v skladu s 3. točko 1. odstavka 205. člena ZPP, ker tožena stranka kot fizična oseba ni prenehala (in o tem tudi ni bil izdan ustrezen sklep, ki ga je potrebno izdati tudi tedaj, kadar se postopek prekine po samem zakonu), tudi pogoji za nadaljevanje postopka niso izpolnjeni, zlasti ne za nadaljevanje postopka samo s pravno naslednico tožene stranke družbo A. d.o.o.. Dosedanja tožena stranka je kot fizična oseba še naprej stranka v postopku, poleg nje pa – glede na izvedene statusne spremembe – tudi družba A. d.o.o., ki je s pripravljalno vlogo obvestila sodišče o prevzemu in aktivno vstopila v pravdni postopek. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - razlogi - spremenjene okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo za razvezo pogodbe o štipendiranju, sklenjeno med strankama za študij 1. letnika fakultete. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob tem pa kot razlog za odločitev navedlo 113. člen OZ, ki določa, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. To določilo ne pomeni, da razveza pogodbe zaradi navedenega ni mogoča, pač pa OZ v tem členu določa le odškodninsko odgovornost stranke, ki navedenega ni storila, ne predstavlja pa predpostavke za utemeljenost razveze pogodbe. Pri tem je sankcija v primeru neobvestitve odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-5, 31/1-6. ZDU-1 člen 14, 14/1, 14/2. ZJA člen 33.
pravica do popravka – pravica javne agencije do popravka – izključitveni razlog – odklonilni razlog – žaljivost popravka
Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016085
ZDR člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - vmesna sodba - nezgoda pri delu - soprispevek
Tožnica, pri prvi toženki zaposlena kot pomožna proizvodna delavka, uveljavlja plačilo odškodnine, ker se je določenega dne pri delu poškodovala z olfa nožem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prve toženke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Vsesplošno uporabnega olfa noža tudi ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilnih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Tožnica je pri prvi toženki že v letu 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, v katerem bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prva toženka bi morala o tem voditi evidenco in bi morala dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Prva toženka pa po nezgodi v letu 2011 ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Poleg tega prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj bi v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), prva toženka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prve toženke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 15 %.
Tožnica je s tem, ko je neopravičeno izostala z dela, huje kršila obveznost opravljanja dela iz 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 82, 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - oprostilna sodba
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko naj bi nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ. Delovno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, vendar pa more z dokaznim standardom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje s stopnjo prepričanja, ali je delavec storil kršitev iz delovnega razmerja, ki ima vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju tatvine se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si nekdo merilec vlage samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen). Dokazno breme, da dokaže vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine je tako na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožnica dokazati, kdo ji je podtaknil merilec vlage in dokazati, da ni storila očitane kršitve, da je protipravno odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Izhodiščna cena, v višini, ki jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (1.394.000,00 EUR), je višja od ocenjene tržne vrednosti, ki jo je utemeljeval stečajni upravitelj, in še vedno višja od polovice ocenjene vrednosti, kot jo je zatrjeval pritožnik, zato soglasje ločitvenega upnika za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo potrebno.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 12, 12/3. ZPP člen 108.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – pravne osebe – delna oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe – izjava o premoženjskem stanju – pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev vloge
Prvotoženka ni trdila, niti tega ne trdi v pritožbi, da zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ne predstavljajo likvidnih sredstev in zakaj ne.
Sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, ne samo, če nima sredstev za plačilo celotne takse, temveč tudi, če jih ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 180/1, 214, 214/1, 214/3, 337, 337/1. ZIZ člen 62, 62/2.
individualizacija – dejanska podlaga – popolnost tožbe – dopolnitev tožbe – zavrženje tožbe – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – priznana dejstva v ugovoru – sporna dejstva
Kadar dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prizna poslovno razmerje z upnikom in trdi, da so bili vsi nesporni računi iz tega poslovnega razmerja tudi plačani, dopolnitve tožbe ni mogoče zavreči kot nepopolne, če tožeča stranka ne poda trditev in dokazov o priznanem poslovnem razmerju, saj le ta utemeljeno pričakuje, da se bo spor osredotočil le na vprašanje, ali je tožena stranka v celoti plačala račun, posledično torej ali je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala. Toženo stranko namreč priznanje v ugovoru zavezuje, razen če ga pozneje prekliče, sodišče pa oceni, da se zato določeno dejstvo ne šteje več za priznano. Sodišče pa lahko odredi, naj se dokazujejo tudi priznana dejstva le, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer.