Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.
ZPP člen 13, 13/1, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2.
plačilo odškodnine - prekinitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pravnomočnost - predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje je postopek v obravnavani zadevi prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je ugotovilo, da pravnomočna odločitev v zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, predstavlja predhodno vprašanje v predmetni zadevi. Postopek je prekinilo zato, ker je bila zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v navedeni zadevi vložena revizija, sodišče pa se je odločilo počakati na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede predhodnega vprašanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Institut pravnomočnosti sodbe v navedenem postopku veže tudi sodišče, zato ni pogojev za prekinitev postopka za čas po pravnomočnosti sodbe do odločitve o vloženi reviziji. V obravnavanem primeru torej ni bilo pogojev za prekinitev postopka, saj je bil sklep o prekinitvi sprejet po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča v zadevi, ki naj bi predstavljala predhodno vprašanje, v zvezi s katero je bila vložena revizija na Vrhovno sodišče RS. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo svoje presoje glede predhodnega vprašanja oziroma ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo, da zadeva, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, prestavlja predhodno vprašanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik od istih toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu nastala v obliki prikrajšanja med invalidsko pokojnino, ki jo prejema, ter invalidsko pokojnino, do katere bi bil upravičen, če bi mu delodajalec plačeval višje prispevke od plače, ki jo je dejansko prejemal, namesto prispevkov po najnižji prispevni stopnji.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - škoda
Tožnik je šele v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku opredelil, da vtožuje odškodnino za nematerialno škodo iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva, ki so mu nastale zaradi tega, ker je zaradi ravnanja tožene stranke, zaradi katerega je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, občutil jezo, tesnobo, skrb za preživljanje družine, občutek, da ga družba gleda postrani in sram. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zatrjevani občutki ne ustrezajo pravno priznani škodi v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva. Poleg tega tožnik zatrjevanih škodnih posledic ni opredelil po trajanju, ni opredelil njihove intenzitete, prav tako škode ni opredelil po višini, glede na posamezno, v zadnji pripravljalni vlogi navedeno obliko. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016085
ZDR člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - vmesna sodba - nezgoda pri delu - soprispevek
Tožnica, pri prvi toženki zaposlena kot pomožna proizvodna delavka, uveljavlja plačilo odškodnine, ker se je določenega dne pri delu poškodovala z olfa nožem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prve toženke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Vsesplošno uporabnega olfa noža tudi ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilnih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Tožnica je pri prvi toženki že v letu 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, v katerem bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prva toženka bi morala o tem voditi evidenco in bi morala dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Prva toženka pa po nezgodi v letu 2011 ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Poleg tega prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj bi v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), prva toženka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prve toženke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 15 %.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
ZDR-1 člen 148. Kolektivna pogodba za poštne in kurirske dejavnosti člen 18. ZDR-1 člen 137, 137/9.
nadomestila plače - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Delodajalec je po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot voznik in je spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker tožnik na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičen do nadomestila za praznik.
Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).
Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.
ZFPPIPP člen 7, 7/7, 387, 387/1, 389a, 400, 400/4.
osebni stečaj – zasebnik – odvetnik – odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – opravljanje poklica
Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.
Sodišče prve stopnje je kršilo 236.a člen ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožnika zato, ker ta ni predložil njihovih pisnih in podpisanih izjav v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP. Drugi odstavek 236.a člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Iz navedenih določb izhaja, da se pisne in podpisane izjave prič nanašajo na priče, ki so bile s strani strank predhodno predlagane. Ker v času, ko sta bili stranki s pozivom pozvani na dostavo pisnih in podpisanih izjav prič, tožnik prič še ni predlagal, ga ni mogla doleteti sankcija iz drugega odstavka 236.a člena ZPP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko s sklicevanjem na drugi odstavek 236.a člena ZPP ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik (pravočasno) predlagal, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prvi in drugi odstavek 236.a člena ZPP je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.
ZFPPIPP člen 389, 389/3, 393, 393/1. ZST-1 člen 11, 11/1. ZBPP člen 13, 13/2.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika – taksna oprostitev – taksa za predlog, da se uvede stečajni postopek – predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse, je Ustavno sodišče kot pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje akceptiralo sodno prakso, ki je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Ker minimalna plača, ki dolžniku ostane po izterjavi stalnih prejemkov na podlagi zgoraj citiranega sklepa sodišča z dne 28. 11. 2014 znaša 790,73 EUR bruto oziroma 561,46 EUR neto mesečno, je evidentno, da dolžnikova sredstva, ki mu ostanejo za preživljanje, ne dosegajo niti dvakratnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstene prejemke in znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, 577,62 EUR. Tako se pokaže, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2015, ki znaša 20,50 EUR, občutno zmanjšana že tako skromna sredstva, ki omogočajo dolžnikovo preživetje.
Obtoženi je v oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojne trditve, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi, korupcijo, ali pa za zlorabo položaja. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne pomeni obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ne terja nobenega dokaznega postopka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge.
Tožena stranka je zahtevala izločitev sodne izvedenke, ker sodna izvedenka ni ravnala nepristransko, saj je bila med pripravo izvedenskega mnenja v stiku s tožnikovim pooblaščencem (ne pa tudi s pooblaščenci tožene stranke), ki je vplival na njeno delo s tem, da ji je brez vednosti sodišča prve stopnje in tožene stranke izročil listine, ki jih je izvedenka nato upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje o zahtevi tožene stranke za izločitev sodne izvedenke ni odločilo (niti na naroku za glavno obravnavo niti s posebnim sklepom niti skupaj s sodbo). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določbe četrtega odstavka 247. člena ZPP in kršitev četrtega odstavka 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev), ki bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč oprta predvsem na izvedensko mnenje, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZIN člen 15. ZJU člen 100, 100/1, 100/1-2, 100/1-3, 100/4.
prepoved opravljanja dela - nepristranskost - inšpektor
Določba 15. člena ZIN določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do ZJU specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Tožnik ima možnost na zvezi, kjer opravlja funkcijo predsednika, uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu inšpektorja pri toženi stranki. Izvajanje te funkcije pri zvezi pa lahko toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno prepovedala opravljanje funkcije predsednika pri zvezi.
Tožnica je s tem, ko je neopravičeno izostala z dela, huje kršila obveznost opravljanja dela iz 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.