izbris iz sodnega registra brez likvidacije - razlog za izbris - ustavna odločba U-I-57/15 oz. U-I-2/16 - dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti
Ustavno sodišče Republike Slovenije je izdalo odločbo, U-I-57/15 oz. U-I-2/16 z dne 14.4.2016, to pa pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
ZFPPIPP člen 143, 172, 172-2, 221b, 221b/2, 221e, 221f, 221g.
poenostavljena prisilna poravnava – rok za plačilo terjatev – predlog prisilne poravnave z zmanjšanjem in odložitvijo zapadlosti terjatev – meje pritožbenega preizkusa
Vloga sodišča prve stopnje je po vložitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave za potrditev omejena zgolj na preizkus, ali so zahtevi priložene zgoraj navedene listine, ali je bila zahteva vložena v predvidenem zakonskem roku, ali je dosežena večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ter ali so predložene listine in predlagana prisilna poravnava v skladu z zakonom. Tudi pritožbeni preizkus je omejen zgolj na presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave in ali so bile spoštovane procesne zakonske določbe (tiste, katerih kršitev uveljavlja pritožnik in tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
Ugovora proti vodenju prisilne poravnave v smislu, da insolventni dolžnik svoje obveznosti lahko izpolni v krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave, kot ga imajo upniki v postopku redne prisilne poravnave (prim. 2. točka 172. člena ZFPPIPP), upniki v postopku poenostavljene prisilne poravnave nimajo.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-4, 406, 406/1, 406/1-1. ZZZDR člen 62.
zakonska dobrota odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - pravni posli med zakoncema - brezplačen prenos poslovnih deležev na zakonca - skupno premoženje zakoncev
Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v taki situaciji ni relevantno, na koga od zakoncev je premoženje evidentirano, ker naj bi šlo še vedno za skupno premoženje zakoncev.
Z opredelitvijo ovir za odpust obveznosti zakon pove, kateri dolžnik je (ne)vreden zakonske dobrote odpusta obveznosti.
Ker toženec ni dokončal izobraževanja v roku, dogovorjenem v pogodbi o izobraževanju, v spornem času pa je izkoristil 28 dni študijskega dopusta, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za povrnitev nadomestila plače za študijski dopust utemeljen.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
nedovoljena revizija - zavrženje revizije - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Revizijo je vložil tožnik sam, ki ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 91. člena ZPP tožnikovo revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama, pravilno zavrglo kot nedovoljeno, ker ni izkazala izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sodišče tožnika kot prava neuke stranke ni poučilo o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva. V določbah ZPP ni zahteve po pravnem pouku niti podlage za to, da bi sodišče s pravnim poukom na odločbi pritožbenega sodišča poučevalo stranke o izrednih pravnih sredstev in drugih pravicah, zato sodišče tudi v okviru pomoči neuki stranki takšne stranke tudi na drug način ni dolžno obveščati o možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev in o pogojih, pod katerimi se izredna pravna sredstva lahko vlagajo, vključno s posebnimi omejitvami postulacijske sposobnosti in njenimi posledicami. Zato je tožnikovo stališče, da je zato, ker na te pravice in omejitve ni bil opozorjen, iz upravičenega razloga zamudil rok za vložitev revizije po pooblaščencu – odvetniku, zmotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in navedeni sklep potrdilo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije z dne 14. 3. 2016 kot prepozno vložene. Sodba pritožbenega sodišča je bila tožniku vročena 25. 1. 2016, rok za vložitev revizije pa se je iztekel po preteku 30 dni od navedenega datuma. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila revizija z dne 14. 3. 2016 vložena prepozno.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.
ZPP člen 13, 13/1, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2.
plačilo odškodnine - prekinitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pravnomočnost - predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje je postopek v obravnavani zadevi prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je ugotovilo, da pravnomočna odločitev v zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, predstavlja predhodno vprašanje v predmetni zadevi. Postopek je prekinilo zato, ker je bila zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v navedeni zadevi vložena revizija, sodišče pa se je odločilo počakati na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede predhodnega vprašanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Institut pravnomočnosti sodbe v navedenem postopku veže tudi sodišče, zato ni pogojev za prekinitev postopka za čas po pravnomočnosti sodbe do odločitve o vloženi reviziji. V obravnavanem primeru torej ni bilo pogojev za prekinitev postopka, saj je bil sklep o prekinitvi sprejet po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča v zadevi, ki naj bi predstavljala predhodno vprašanje, v zvezi s katero je bila vložena revizija na Vrhovno sodišče RS. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo svoje presoje glede predhodnega vprašanja oziroma ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo, da zadeva, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, prestavlja predhodno vprašanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik od istih toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu nastala v obliki prikrajšanja med invalidsko pokojnino, ki jo prejema, ter invalidsko pokojnino, do katere bi bil upravičen, če bi mu delodajalec plačeval višje prispevke od plače, ki jo je dejansko prejemal, namesto prispevkov po najnižji prispevni stopnji.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti, tožena stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena. Še najbližje je ogledu, ki ga ureja 220. člen ZPP. V prvem odstavku 220. člena ZPP je določeno, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Število dokaznih sredstev pa ni omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja. To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP - katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato tudi ni nedopustna rekonstrukcija, kjer dokazovanje ni osredotočeno le na neposredno čutilno zaznavanje lastnosti stvari (ogled), temveč je predmet zaznavanja vzročno-posledični potek dogodkov kot celota.
otroški dodatek - subvencija malice - zmotna uporaba materialnega prava - ugotavljanje materialnega položaja - stanovanje - preživnina
V 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje osebe šteje nepremično premoženje. Izjemoma pa v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in sicer do vrednosti primernega stanovanja (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Tožnica je v postopku uveljavljala, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva stanovanje, v katerem biva. Tožena stranka pa je navedeno nepremičnino (stanovanje) upoštevala pri določitvi materialnega položaja tožnice. Določba, ki govori o vrednosti primernega stanovanja (drugi odstavek 17. člena ZUPJS), ne izključuje, da bi se pri ugotavljanju premoženja stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, izločilo oziroma se ne bi upoštevalo pri ugotovitvi premoženja. Šele z novelo ZUPJS - C, ki se uporablja od 1. 1. 2014, je bila 1. točka prvega odstavka 18. člena spremenjena tako, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.
Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo glede upoštevanja preživnin pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, ki je potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke. ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka tega člena (tudi neprejemanje preživnine) ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi ali s sklepom o izvršbi ali z dokazilom o neuspeli izvršbi ali s potrdilom pristojnega ministrstva, da je začel teči postopek za izterjavo iz tujine. Res je, da tožnica v času vodenja postopka še ni podala predloga za izvršbo, vendar pa navedena določba zakona ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo). V tem primeru bi morala tožena stranka z izvedbo drugih dokazov razčistiti, ali tožnica dejansko ni prejemala prejemkov, kot je to zatrjevala že v samem postopku (že v vlogi je navajala, da oče otrok redno ne plačuje preživnin). Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odpravilo izpodbijane upravne odločbe tožene stranke ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Nakladalnik je nevarna stvar, ker je neupoštevanje pravilnega zaporedja faz v procesu odklopa bagerske roke povzročilo drugačno delovanje stroja od predvidenega in poškodbo tožnika. Bagerska roka s konstrukcijo in komandno ploščo je pritisnila kabino in tožniku stisnila nogo (v smeri navznoter) tako, da je (zaradi pomanjkanja prostora) ostal ukleščen, dokler mu ni pomagal sodelavec.
Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče.
Nespoštovanje varnostnih navodil je upoštevno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca.
ZIZ člen 24, 55, 55/1, 55/1-12, 59. ZM člen 29, 31.
nedopustnost izvršbe – menični porok – aval – odgovornost avalista – bianco menica – bianco menica za zavarovanje posojila – izpolnitev bianco menice – izpolnitev v nasprotju z dogovorom
Z avalom se zavaruje plačilo menice, ne pa plačilo obveznosti iz temeljnega posla. Porok odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat), vendar odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. Avalist ima uspešen ugovor zoper upnika le, če dokaže, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom.
Stranki zaradi naknadne spremembe sodne prakse glede načina uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili v okoliščinah obravnavanega primera tožniki prikrajšani za sodno varstvo, če bi bila (ob upoštevanju kasnejšega stališča Vrhovnega sodišča, da je treba postaviti oblikovalni zahtevek) predhodno postavljena denarna tožbena zahtevka tožnikov zavrnjena zaradi nesklepčnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080039
OZ člen 255, 255/2, 311, 312. ZIZ člen 100, 272. ZPP člen 241, 241/2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – Paulijanska tožba – unovčljivost terjatve – neplačevitost dolžnika – pravno dejanje, ki je bilo storjeno v škodo upnikov – enakovrednost protidajatev
V primeru dvostranskega pravnega posla z enakovrednimi dajatvami do oškodovanja upnikov ne pride. Tudi terjatev, ki jo s takim pravnim poslom pridobi dolžnik, je premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo. Dejanje pa je storjeno v škodo upnikov, če je iz okoliščin razvidna dolžnikova načrtna pridobitev terjatve, ki lahko vsak trenutek preneha s pobotom.
URS člen 39. OZ člen 134, 134/1. ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba – ureditvena začasna odredba – zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – tisk – članek – poseg v osebnostne pravice – kršitev osebnostnih pravic – prepoved posega v osebnostne pravice – čast in dobro ime – pravica do zasebnosti – pravica do osebnega in družinskega življenja – svoboda izražanja – pravica javnosti do obveščenosti – relativno javna osebnost – podatki o zakonski zvezi – podatki o premoženju – podatki o potovanjih
Stvari iz intimnega življenja posameznika, med katere nedvomno sodijo navedbe (v trdilni obliki ali obliki namigovanj) v zvezi z obstojem oziroma neobstojem zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti tožnika ter okoliščinami glede partnerske zveze, tudi če gre za relativno javno osebo, brez njegove privolitve ni dovoljeno objavljati. Gre namreč za podatke, ki sodijo v najbolj nedotakljivo polje človekove zasebnosti, saj razkrivajo, s kom posameznik deli svoj dom, svoje misli in intimnosti. Razkritje takšnih podatkov velikemu številu ljudi brez privolitve posameznika ne more biti opravičljivo s sklicevanjem na pravico javnosti do obveščenosti.
Odločitvi sodišča prve stopnje, da bi zaradi časovne neomejenosti ugoditev prepovednemu zahtevku, v delu, ki se nanaša na najbolj intimno sfero tožnika, predstavljala nedopusten poseg v pravico javnosti do obveščenosti in pravico toženke do izjave (39. člen Ustave) ni mogoče pritrditi.
Splošna neomejena prepoved pisanja o tožnikovih zasebnih potovanjih v tujino in o nakupu osebnega nepremičnega premoženja, kar vse kaže na njegov življenjski standard, bi zagotovo predstavljala prekomeren poseg v pravico tožene stranke do izražanja in komplementarno pravico javnosti do obveščenosti.
OZ člen 255, 257, 259, 259/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 359.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - zavrženje tožbe - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - prepoved spremembe na slabše
Izpodbija se lahko vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo take pravne posledice, ki zmanjšujejo ali preprečujejo upnikovo pravico, da se poplača iz dolžnikovega premoženja.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
luknja na igrišču - odškodninska odgovornost zavoda za prestajanje kazni zapora - vzdrževanje igrišča - bistvena kršitev določb postopka - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem
Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro.