razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
ZVEtL člen 3, 4, 9. SPZ člen 42, 105, 105/1, 125. ZPP člen 196, 339, 339/2, 339/2-14.
vzpostavitev etažne lastnine – etažna lastnina – solastnina – pridobitelj posameznega dela stavbe – pravni naslov – pridobitev lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa – prenehanje etažne lastnine – prenehanje po volji etažnih lastnikov – navidezna solastnina – dejanska etažna lastnina – vlaganje v tujo nepremičnino – pravica uporabe – enotno sosporništvo
Pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ne more vzpostaviti etažne lastnine nazaj v solastnino, kajti to je možno le s soglasjem vseh etažnih lastnikov.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - razlog za izbris - ustavna odločba U-I-57/15 oz. U-I-2/16 - dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti
Ustavno sodišče Republike Slovenije je izdalo odločbo, U-I-57/15 oz. U-I-2/16 z dne 14.4.2016, to pa pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
nedovoljena revizija - zavrženje revizije - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Revizijo je vložil tožnik sam, ki ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 91. člena ZPP tožnikovo revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama, pravilno zavrglo kot nedovoljeno, ker ni izkazala izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sodišče tožnika kot prava neuke stranke ni poučilo o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva. V določbah ZPP ni zahteve po pravnem pouku niti podlage za to, da bi sodišče s pravnim poukom na odločbi pritožbenega sodišča poučevalo stranke o izrednih pravnih sredstev in drugih pravicah, zato sodišče tudi v okviru pomoči neuki stranki takšne stranke tudi na drug način ni dolžno obveščati o možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev in o pogojih, pod katerimi se izredna pravna sredstva lahko vlagajo, vključno s posebnimi omejitvami postulacijske sposobnosti in njenimi posledicami. Zato je tožnikovo stališče, da je zato, ker na te pravice in omejitve ni bil opozorjen, iz upravičenega razloga zamudil rok za vložitev revizije po pooblaščencu – odvetniku, zmotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in navedeni sklep potrdilo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije z dne 14. 3. 2016 kot prepozno vložene. Sodba pritožbenega sodišča je bila tožniku vročena 25. 1. 2016, rok za vložitev revizije pa se je iztekel po preteku 30 dni od navedenega datuma. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila revizija z dne 14. 3. 2016 vložena prepozno.
Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).
Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.
ZFPPIPP člen 7, 7/7, 387, 387/1, 389a, 400, 400/4.
osebni stečaj – zasebnik – odvetnik – odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – opravljanje poklica
Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
ZFPPIPP člen 389, 389/3, 393, 393/1. ZST-1 člen 11, 11/1. ZBPP člen 13, 13/2.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika – taksna oprostitev – taksa za predlog, da se uvede stečajni postopek – predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse, je Ustavno sodišče kot pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje akceptiralo sodno prakso, ki je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Ker minimalna plača, ki dolžniku ostane po izterjavi stalnih prejemkov na podlagi zgoraj citiranega sklepa sodišča z dne 28. 11. 2014 znaša 790,73 EUR bruto oziroma 561,46 EUR neto mesečno, je evidentno, da dolžnikova sredstva, ki mu ostanejo za preživljanje, ne dosegajo niti dvakratnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstene prejemke in znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, 577,62 EUR. Tako se pokaže, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2015, ki znaša 20,50 EUR, občutno zmanjšana že tako skromna sredstva, ki omogočajo dolžnikovo preživetje.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
luknja na igrišču - odškodninska odgovornost zavoda za prestajanje kazni zapora - vzdrževanje igrišča - bistvena kršitev določb postopka - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem
Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro.
Bistveni kriterij za presojo, ali gre pri motenju posesti za nadaljevano motilno ravnanje, je, ali to motenje poteka daljše časovno obdobje, na isti način, prvotno stanje v vmesnem času pa ni ponovno vzpostavljeno. Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest.
izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor krajevne pristojnosti - presoja veljavnosti dogovora o pristojnosti
V fazi odločanja o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne odloča o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč presoja le njegovo obrazloženost, posledično pa sodišče v tej fazi postopka tudi ne sprejme dokončne odločitve glede krajevne pristojnosti pravdnega sodišča. Pri določitvi krajevno pristojnega pravdnega sodišča je namreč dolžno le slediti navedbi tiste stranke, ki zatrjuje obstoj sporazuma o krajevni pristojnosti, ne da bi ob tem presojalo, ali je takšen sporazum tudi dejansko veljaven. Res je sicer, da mora dolžnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izpodbijati obstoj dogovora o pristojnosti, saj bi bile sicer v nadaljnjem postopku takšne navedbe prepozne, vendar pa to ne pomeni, da o njih odloča že izvršilno sodišče.
starostna pokojnina - ponovna zahteva pridobitev pravice - zavrženje zahteve - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju vloge, s katero je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine, pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal ZPIZ-1, ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Treba pa je presoditi, ali se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. V predmetni zadevi ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista presojali dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v določenih mesecih, za katere tožnica trdi, da so bili plačani, tožena stranka pa, da niso bili plačani v ustrezni višini in se zato ne upoštevajo pri priznanju pravic. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini še ni odločala, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.
znižano plačilo vrtca - otroški dodatek - zmotna uporaba materialnega prava - upoštevanje regresa za letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju upravičenosti tožnice do otroškega dodatka in pri znižanju plačila vrtca nepravilno upoštevala regres, zaradi česar je ugodilo tožbenemu zahtevku ter izpodbijane odločbe tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Način upoštevanja dohodka je predpisan v 15. členu ZUPJS, ki v petem odstavku določa, da podrobnejši način upoštevanja dohodkov po tem zakonu določi minister, pristojen za socialno varstvo. Zakon odkazuje na uporabo Pravilnika, katerega sestavni del je tudi priloga glede načina izračuna dohodkov iz odločbe o odmeri dohodnine ali informativnega izračuna. Tožena stranka je pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev pravilno upoštevala znesek prejetega regresa, skladno z ZUPJS in Pravilnikom, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zavrnilo.
IZVRŠILNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058640
OZ člen 282, 282/1, 311. ZDoh-2 člen 27. ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 21, 21/1, 53, 53/2, 57, 67, 67/1, 67/1-3, 76, 76/2. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
razlaga izvršilnega naslova - bruto ali neto znesek - odškodnina - dohodnina - davčna obveznost - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete - kršitev načela kontradiktornosti - odgovor na odgovor na ugovor - delno neobrazložen ugovor - nedopustne pritožbene novote - pobot
Davčni vidiki obravnave posameznih vrst odškodnin bi bili za izvršilni postopek pravno pomembni, če bi se jasno in nedvoumno izražali skozi izrek sodbe (izvršilnega naslova).
Izvršilno sodišče ne more biti zadolženo za presojo, ali je v izreku izvršilnega naslova upniku prisojeni znesek podvržen plačilu dohodnine ali ne. To presojo je oziroma bi bilo moralo opraviti pravdno sodišče in njen rezultat ustrezno upoštevati v izreku izvršilnega naslova, tako da bi bilo iz njega jasno razvidno, ali je odškodnina prisojena v bruto ali v neto znesku.
Presoja, ali mora biti dolžniku pred odločitvijo o ugovoru dana možnost izjave glede upnikovega odgovora na ugovor, je odvisna od okoliščin posameznega primera - zlasti pa od vsebine ugovora in odgovora na ugovor oziroma od pomembnosti vpliva odgovora na ugovor na odločitev o ugovoru.
ZFPPIPP člen 19, 201, 201/5, 210, 211, 211/1, 213, 213/3, 215, 215/3, 216. ZIZ člen 3.
pravni učinki potrjene prisilne poravnave – izvršba na premoženjsko pravico – ločitvena pravica na enem predmetu izvršbe – nadaljevanje izvršilnega postopka – uresničitev ločitvene pravice – obseg izvršbe in zavarovanja
Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče, ko je upnik ločitveno pravico pridobil le na enem predmetu izvršbe, izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. Res je sicer, da ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa je treba ločitveno pravico razumeti v povezavi z določbo o učinkovanju prisilne poravnave za neplačani del terjatve, če upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more opraviti izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitveno pravico na konkretnem predmetu tega izvršilnega postopka. Ker je upnik v tem postopku pridobil ločitveno pravico le na enem predmetu izvršbe, se izvršba najprej opravi za izterjavo terjatve v tem obsegu oziroma s predmetom, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico. Ni namreč mogoče pritrditi upnikovem pritožbenemu stališču, da je sodišče postopek dolžno nadaljevati z vsemi sredstvi ne glede na to, ali bo upnik morebiti celo preplačan.
Določbe ZIZ, ki urejajo izvršilni postopek, ne dajejo možnosti, da bi neposredna izvršilna dejanja v konkretni zadevi opravljal izvršitelj, ki ga pod pogoji, kot so določeni v 44a. členu, ne bi določilo s sklepom sodišče.
Določbo 287. člena ZIZ, ki določa učinke in posledice izdane odločbe o razrešitvi izvršitelja, je mogoče razumeti le kot sistemsko določbo, ki zagotavlja, da zadeve, ki jih sicer samostojno vodi in opravlja izvršitelj, v primeru, ko temu preneha pooblastilo, za njihovo nadaljnje opravljanje oz. poslovanje, ne ostanejo brez nadzora do takrat, dokler jih ne prevzame s sklepom sodišča določen nov izvršitelj.
Nakladalnik je nevarna stvar, ker je neupoštevanje pravilnega zaporedja faz v procesu odklopa bagerske roke povzročilo drugačno delovanje stroja od predvidenega in poškodbo tožnika. Bagerska roka s konstrukcijo in komandno ploščo je pritisnila kabino in tožniku stisnila nogo (v smeri navznoter) tako, da je (zaradi pomanjkanja prostora) ostal ukleščen, dokler mu ni pomagal sodelavec.
Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče.
Nespoštovanje varnostnih navodil je upoštevno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca.