odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog
Tožnik je večino delovnega časa pri toženi stranki opravljal delo skrbnika na določenem operacijskem sistemu. Tožena stranka je v februarju 2015 ukinila operacijski sistem (zaradi prenove in prehoda na drug operacijski sistem), tožniku pa je zaradi navedenih tehnoloških razlogov (ukinitev specifičnih informacijskih okolij, na katerih je delal) odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj so z ukinitvijo operacijskega sistema prenehale potrebe po opravljanju njegovega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 91, 333, 333/1, 363, 363/1, 377. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva - revizija ali obnova postopka (33. člen ZDSS-1). Pritožba zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je nedovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZVEtL člen 3, 4, 9. SPZ člen 42, 105, 105/1, 125. ZPP člen 196, 339, 339/2, 339/2-14.
vzpostavitev etažne lastnine – etažna lastnina – solastnina – pridobitelj posameznega dela stavbe – pravni naslov – pridobitev lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa – prenehanje etažne lastnine – prenehanje po volji etažnih lastnikov – navidezna solastnina – dejanska etažna lastnina – vlaganje v tujo nepremičnino – pravica uporabe – enotno sosporništvo
Pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ne more vzpostaviti etažne lastnine nazaj v solastnino, kajti to je možno le s soglasjem vseh etažnih lastnikov.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
nedovoljena revizija - zavrženje revizije - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Revizijo je vložil tožnik sam, ki ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 91. člena ZPP tožnikovo revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama, pravilno zavrglo kot nedovoljeno, ker ni izkazala izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sodišče tožnika kot prava neuke stranke ni poučilo o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva. V določbah ZPP ni zahteve po pravnem pouku niti podlage za to, da bi sodišče s pravnim poukom na odločbi pritožbenega sodišča poučevalo stranke o izrednih pravnih sredstev in drugih pravicah, zato sodišče tudi v okviru pomoči neuki stranki takšne stranke tudi na drug način ni dolžno obveščati o možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev in o pogojih, pod katerimi se izredna pravna sredstva lahko vlagajo, vključno s posebnimi omejitvami postulacijske sposobnosti in njenimi posledicami. Zato je tožnikovo stališče, da je zato, ker na te pravice in omejitve ni bil opozorjen, iz upravičenega razloga zamudil rok za vložitev revizije po pooblaščencu – odvetniku, zmotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in navedeni sklep potrdilo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije z dne 14. 3. 2016 kot prepozno vložene. Sodba pritožbenega sodišča je bila tožniku vročena 25. 1. 2016, rok za vložitev revizije pa se je iztekel po preteku 30 dni od navedenega datuma. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila revizija z dne 14. 3. 2016 vložena prepozno.
ZZ člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6, 6/1.
neizbira kandidata - obvestilo o neizbiri
Tožnik je v tožbenem zahtevku med drugim predlagal tudi razveljavitev obvestila tožniku, s katerim je svet tožene stranke na razpisano delovno mesto ravnatelja imenoval določeno kandidatko. Namen tega obvestila je bil v seznanitvi tožnika (kot kandidata) o izbiri in ga poučiti, da lahko pregleda razpisno gradivo in v 15. dneh po prejemu obvestila zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Obveznost izdaje tega obvestila je toženi stranki nalagal 36. člen ZZ. Glede na 36. člen ZZ lahko sodišče v zvezi z zakonitostjo imenovanja ravnatelja ugotavlja le, ali je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje oziroma ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek, pa je ta kršitev lahko bistveno vplivala o izbiri kandidata. V okviru teh postopkov lahko neizbrani kandidat izpodbija odločitev organa pristojnega za imenovanje o izbiri (ali neizbiri), Zoper sporno obvestilo o imenovanju, ki po svoji naravi ni odločitev, pa tožnik kot neizbrani kandidat nima sodnega varstva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim obvestilom razveljavilo in tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Postopek v zvezi z izbiro kandidata za ravnatelja tožene stranke in postopek v zvezi z imenovanjem ravnatelja tožene stranke je potekal skladno z veljavnimi predpisi, to je ZZ in ZOFVI. Prav tako je kandidatka, ki je uspela v postopku izbire kandidata in ki je bila kasneje imenovana za ravnateljico, izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta ravnatelja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti postopka tožene stranke glede imenovanja ravnatelja.
Ker toženec ni dokončal izobraževanja v roku, dogovorjenem v pogodbi o izobraževanju, v spornem času pa je izkoristil 28 dni študijskega dopusta, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za povrnitev nadomestila plače za študijski dopust utemeljen.
ZPP člen 13, 13/1, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2.
plačilo odškodnine - prekinitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pravnomočnost - predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje je postopek v obravnavani zadevi prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je ugotovilo, da pravnomočna odločitev v zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, predstavlja predhodno vprašanje v predmetni zadevi. Postopek je prekinilo zato, ker je bila zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v navedeni zadevi vložena revizija, sodišče pa se je odločilo počakati na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede predhodnega vprašanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Institut pravnomočnosti sodbe v navedenem postopku veže tudi sodišče, zato ni pogojev za prekinitev postopka za čas po pravnomočnosti sodbe do odločitve o vloženi reviziji. V obravnavanem primeru torej ni bilo pogojev za prekinitev postopka, saj je bil sklep o prekinitvi sprejet po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča v zadevi, ki naj bi predstavljala predhodno vprašanje, v zvezi s katero je bila vložena revizija na Vrhovno sodišče RS. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo svoje presoje glede predhodnega vprašanja oziroma ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo, da zadeva, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, prestavlja predhodno vprašanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik od istih toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu nastala v obliki prikrajšanja med invalidsko pokojnino, ki jo prejema, ter invalidsko pokojnino, do katere bi bil upravičen, če bi mu delodajalec plačeval višje prispevke od plače, ki jo je dejansko prejemal, namesto prispevkov po najnižji prispevni stopnji.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-4, 406, 406/1, 406/1-1. ZZZDR člen 62.
zakonska dobrota odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - pravni posli med zakoncema - brezplačen prenos poslovnih deležev na zakonca - skupno premoženje zakoncev
Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v taki situaciji ni relevantno, na koga od zakoncev je premoženje evidentirano, ker naj bi šlo še vedno za skupno premoženje zakoncev.
Z opredelitvijo ovir za odpust obveznosti zakon pove, kateri dolžnik je (ne)vreden zakonske dobrote odpusta obveznosti.
Stranki zaradi naknadne spremembe sodne prakse glede načina uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili v okoliščinah obravnavanega primera tožniki prikrajšani za sodno varstvo, če bi bila (ob upoštevanju kasnejšega stališča Vrhovnega sodišča, da je treba postaviti oblikovalni zahtevek) predhodno postavljena denarna tožbena zahtevka tožnikov zavrnjena zaradi nesklepčnosti.
Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena. Še najbližje je ogledu, ki ga ureja 220. člen ZPP. V prvem odstavku 220. člena ZPP je določeno, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Število dokaznih sredstev pa ni omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja. To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP - katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato tudi ni nedopustna rekonstrukcija, kjer dokazovanje ni osredotočeno le na neposredno čutilno zaznavanje lastnosti stvari (ogled), temveč je predmet zaznavanja vzročno-posledični potek dogodkov kot celota.
V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za 50,00 EUR pogodbene kazni na dan zamude, vendar ne več kot 27.000,00 EUR. To pomeni, da je bil dogovor tudi v skupni maksimalni višini oziroma 27.000,00 EUR in da lahko stranka ugovarja tej vrednosti. Če je vrednost 50,00 EUR na dan primerna, ker je predstavljala 2 % vrednosti parcele, je treba presojati tudi skupno zgornjo mejo pogodbene kazni oziroma 27.000,00 EUR. V dosedanji sodni praksi so bili le primeri, ko je pogodbena kazen bila enaka vrednosti pogodbene izpolnitve, ne pa „desetkratnik“ vrednosti izpolnitve. Vendar je treba določbo 248. člena OZ razlagati skupaj s pogodbeno določitvijo višine pogodbene kazni. Pri tem pa je tudi pomembno, ali je tožeči stranki zaradi neizpolnitve tožene stranke nastala škoda, čemur je toženka oporekala, a sodišče prve stopnje njenega ugovora ni obravnavalo.
uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – prikrajšanje – verzijski zahtevek – možnost uporabe solastne nepremičnine – privolitev v prikrajšanje – opustitev uporabe nepremičnine – pravica do uporabe stanovanja po razpadu življenjske skupnosti
Ker je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik odselil, še preden je toženka v letu 2004 zamenjala ključavnico, in da pozneje od toženke nikoli ni zahteval, naj mu omogoči souporabo skupne nepremičnine, je pravilno sklepalo, da je tožnik sam privolil v svoje prikrajšanje.
solastnina – delitev solastnine – način delitve solastnine – delitev v naravi – fizična delitev – uničenje objektov – posel, ki presega redno upravljanje – nerešeno stanovanjsko vprašanje
Ponujeni način delitve v naravi je povezan z rušenjem objektov, ki bi jih presekala mejna linija, temu pa se je predlagateljica tokrat uprla. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tem za posel, ki presega redno upravljanje in zahteva soglasje vseh solastnikov, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. To pomeni, da fizična delitev solastnih nepremičnin na način, kot sta ga nazadnje ponudila nasprotna udeleženca, ni mogoča.
vloga vezana na rok – vložitev pritožbe pri nepristojnem sodišču – malomarno poslovanje – očitna pomota vložnika
Če pritožnik ni vedel, kaj pomeni v pravnem pouku „to sodišče“, bi se o tem lahko pravočasno prepričal pri sodišču, ki je sklep izdalo in mu ga poslalo. Pritožnik pa tudi ni uspel izpodbiti pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru očitno ni šlo za pomoto pri pošiljanju pritožbe, saj je tožeča stranka „napako“ ponovila večkrat.
Iz navedenega sledi, da je napako treba pripisati malomarnemu delu pritožnika, ne pa očitni pomoti.
ZPP člen 115, 339, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-3, 8/1-4.
pravica do izjave – možnost obravnavanja pred sodiščem – načelo kontradiktornosti – zaslišanje strank – preložitev naroka – predlog za preložitev naroka – upravičen razlog za preložitev – spregled pravne osebnosti – zloraba pravne osebe
Pritožnik pravilno opozarja, da je bil predlog za preložitev glavne obravnave podan pravočasno, predvidena odsotnost z naroka za glavno obravnavo pa izkazana s predložitvijo potrdila o rezervaciji letalskih kart. Toženec je tako izkazal, da je bil odhod v London načrtovan in letalske karte rezervirane že preden mu je bil znan datum izvedbe naroka za glavno obravnavo, namen poti v tujino pa je toženec tudi v zadostni meri konkretiziral.
Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje samo dejstvo, da teče postopek določitve pripadajočega zemljišča, pritožnikom ne daje pravnega interesa, saj je njihov pravni interes varovan že z zaznambo spora. Trditve o možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja, o posegih predlagatelja in o ravnanju občine, ki bi sicer lahko utemeljevale pravni interes, pa so pritožniki podali šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.