Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je domnevo iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2, da se šteje, da je davčni organ za nova dejstva in dokaze, pomembne za obdavčitev na podlagi obnove postopka, izvedel na dan sestave zapisnika o davčnem nadzoru, mogoče izpodbiti z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega davčnega nadzora oziroma še preden je bil postopek tega davčnega nadzora začet?
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odpravilo odločitev o zavrnitvi položaja stranskih udeležencev tožene stranke in kot napačno presodilo njeno uporabo materialnega prava pri odločitvi, čeprav je tožeča stranka v postopku zatrjevala svoj dejanski interes za vstop v postopek in ne pravnega interesa, ki ga za priznanje položaja stranke v postopku zahteva določba 43. člena ZUP-a?
Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.
Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.
O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.
Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.
Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.
Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.
Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.
Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.
Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju (pogodba o upravljanju je bila z nespremenjeno vsebino sklenjena leta 1997), temveč na podlagi neveljavnosti te pogodbe o upravljanju (v spornem delu). Stranki sta spor temeljili na različni razlagi pogodbenih določil o ključu delitve stroškov. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je vsebino pogodbe (v spornem delu - ključ delitve stroškov) razložilo. Tudi pritožbeno (pritožbo je vložila tožena stranka, ki je pred sodiščem prve stopnje propadla) veljavnost pogodbe o upravljanju ni bila sporna. Sodišče druge stopnje pa je v spornem delu odreklo veljavnost pogodbe iz razloga, ker za spremembo ključa delitve v tem delu ni bilo soglasja vseh etažnih lastnikov, kot to zahteva SPZ. Strankam v pritožbenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, na možnost uporabe te pravdne podlage pa, kot izhaja iz podatkov spisa, nista mogli in morali računati.
Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.
Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.
Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.