Vrhovno sodišče ne more izdati svetovalnega mnenja na način, da bi odgovorilo sodišču prve stopnje, v katerem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo uporabo načela dispozitivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Okoliščine, na katere se opira predlog, namreč ne odražajo razhajanj pri uporabi načela dispozitivnosti z vidika tožnikovega (ne)dovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Različni odločitvi sodišča druge stopnje sta nenazadnje posledica različnega obsega presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar pa nima neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/1, 339/2-8, 351, 351/2.
upravnik - veljavnost pogodbe o opravljanju upravniških storitev - spremenjena pravna podlaga - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju (pogodba o upravljanju je bila z nespremenjeno vsebino sklenjena leta 1997), temveč na podlagi neveljavnosti te pogodbe o upravljanju (v spornem delu). Stranki sta spor temeljili na različni razlagi pogodbenih določil o ključu delitve stroškov. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je vsebino pogodbe (v spornem delu - ključ delitve stroškov) razložilo. Tudi pritožbeno (pritožbo je vložila tožena stranka, ki je pred sodiščem prve stopnje propadla) veljavnost pogodbe o upravljanju ni bila sporna. Sodišče druge stopnje pa je v spornem delu odreklo veljavnost pogodbe iz razloga, ker za spremembo ključa delitve v tem delu ni bilo soglasja vseh etažnih lastnikov, kot to zahteva SPZ. Strankam v pritožbenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, na možnost uporabe te pravdne podlage pa, kot izhaja iz podatkov spisa, nista mogli in morali računati.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6/1. ZMZPP člen 48, 48/1, 55, 55/1.
Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.
Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.
Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.
predlog za dopustitev revizije - neenotna sodna praksa - brezplačna pravna pomoč - odvetniški stroški za prijavo terjatve stečajnega postopka - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbo 1. al. 1. tč. tar. št. 33 (v zvezi s 5. tč. tar. št. 33 in v zvezi s 1. tč. tar. št. 18) Odvetniške tarife, ko je pri odmeri nagrade upoštevalo samo višino prijavljene terjatve upnice namesto celotnega zneska, za katerega je stečajni dolžnik prezadolžen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00073126
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 380, 380/1. OZ člen 6, 135, 154, 154/2, 921. ZOZP člen 7, 7/2, 7/3, 7/3-6.
dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - regres zavarovalnice - splošni zavarovalni pogoji - tehnična brezhibnost vozila - pravno relevantna vzročna zveza - dolžna skrbnost - standard skrbnosti - navadna malomarnost - zmotna uporaba materialnega prava - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - ugoditev reviziji
Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji.
Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več.
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi z njo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski priklici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi, Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.
določitev krajevno pristojnega sodišča - določitev krajevne pristojnosti za zapuščinsko obravnavo - zapustnik, ki nima premoženja v Sloveniji - prebivališče dediča
Vrhovno sodišče je za postopanje in odločanje v tej zadevi določilo krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Kranju. Pri tem je upoštevalo, da imata na območju tega sodišča stalno prebivališče obe hčeri pokojnika.
določitev krajevne pristojnosti za zapuščinsko obravnavo - zapustnik, ki nima premoženja v Sloveniji
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek - tehtni razlogi za delegacijo
Pri odločanju o predlogu za prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP je bilo potrebno upoštevati število kaznivih dejanj po obtožnici, skupni obseg opisov ter obseg opisa posameznega kaznivega dejanja. V predlogu ni bilo upoštevano, da se zadeva vodi zoper pet fizičnih oseb ter zoper dve pravni osebi, ki jim je očitano, veliko število kaznivih dejanj, pri čemer gre tudi za hujša kazniva dejanja zoper gospodarstvo (za kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po tretjem v zvezi s prvo točko prvega odstavka 226. člena KZ-1 ter za kaznivo dejanje davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 je zagrožena kazen od enega do osmih let). Upoštevano ni bilo niti, da je obtožencem očitano storilstvo, sostorilstvo ter napeljevanje in pomoč, hkrati pa je uveljavljana odgovornost dveh pravnih oseb. Glede na našteto, in ko v obtožnici očitana škoda nekajkrat presega znesek, določen kot velika premoženjska škoda po 3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1, gre za takšno zadevo, ki naj bo tudi v prihodnje obravnavana na specializiranem oddelku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00073047
OZ člen 180. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
zavrnitev predloga za dopustitev revizije - odškodnina zaradi smrti bližnjega - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za škodo posrednih oškodovancev - razmerje med staršema in otrokom - razmerje med starim staršem in vnukom - ožji družinski člani - primerljivost - čustvena navezanost
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073399
KZ-1 člen 49, 50-2, 51/1, 51/2.
priznanje krivde - omilitev kazenske sankcije
Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da ima lahko priznanje krivde različne vplive na odmero kazenske sankcije. Sodišče lahko presodi, da priznanje krivde ne predstavlja olajševalne okoliščine, lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, lahko pa ugotovi, da ime priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1. Določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
Že iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšna, sicer docela jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je podprta tudi z logično in namensko razlago zakona. Logično je namreč, da mora biti obdolženec za priznanje krivde in odpoved določenim procesnim pravicam vzpodbujen s ponudbo nižje kazni. Polni učinek načela smotrnosti je mogoče doseči le ob pogoju, da tožilec pri predlogu vrste in višine kazni v primeru, da obdolženec krivdo prizna, obdolžencu hkrati ponudi nižjo kazen.
ZKP člen 340, 340/1, 340/1-1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
neposredno izvajanje dokazov - dosegljivost - zaslišanje obremenilne priče
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je lahko, glede na utrjena merila Evropskega sodišča za človekove pravice, spoštovana tudi v primerih, ko obremenilne priče na glavni obravnavi niso bile zaslišane. Temeljno merilo je dosegljivost prič, za katero si mora sodišče, razen v primeru smrti, iskreno prizadevati. Sledijo obdolženčeva dejanska možnost zaslišanja prič pred ali izven glavne obravnave, možnost obdolženčevega dejavnega preizkušanja drugih dokazov na glavni obravnavi ter na koncu še položaj izpovedb nezaslišanih prič na glavni obravnavi v dokazni oceni sodišča v razmerju z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi.
predlog za dopustitev revizije - upravni postopek - ustna obravnava v upravnem postopku - zaslišanje priče - pisna izjava prič - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZUP, ko je v predmetni zadevi štelo, da morajo biti osebe, ki so v postopku kot priče podale pisne izjave, zaslišane tudi na ustni obravnavi?
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - obrazložitev predloga - zavrženje predloga - okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja - pomembnost za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava - pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno
Toženec je v predlogu zgolj zastavil vprašanja, ki sama zase Vrhovnemu sodišču ne sporočajo ničesar, ni pa predloga ustrezno obrazložil. Tako ni zatrjeval pravnih pravil, ki naj bi jih sodišči nižje stopnje prekršili. Ravno tako ni pojasnil okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnih vprašanj v smislu določil 367.a člena ZPP in ni obrazložil, v čem naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje nezakonita, zato je Vrhovno sodišče takšen nepopoln predlog za dopustitev revizije na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.
spor o pristojnosti - pristojnost v sporih iz zavarovalnih razmerij - prebivališče tožnika - ugoditev predlogu
Okrajno sodišče v Ljubljani, ki mu je bila zadeva odstopljena, utemeljeno opozarja na dodatno in posebno pravilo iz 51.b člena ZPP. Gre za pravilo, ki v sporih iz zavarovalnih razmerij določa, da je za sojenje poleg sodišča splošne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež. Ker ima tožnica prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, je torej Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu krajevno pristojno na podlagi določbe 51.b člena ZPP. Ker je tako, se je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu napačno izreklo za krajevno nepristojno.