Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb pomenilo neupravičen poseg v pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave in s tem absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji.

Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi z njo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski priklici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi, Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.

Razlog po 67. členu ZPP je tudi okoliščina, da je dolžnik v obravnavani zadevi nekdanji zakonec samostojne sodniške pomočnice, ki delo opravlja ravno na izvršilnem oddelku pristojnega - manjšega sodišča, kjer se vsi zaposleni med seboj redno srečujejo in sodelujejo, pri čemer gre še za izterjavo nadomestila preživnine za njune skupne otroke.