ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ člen 184. ZVis člen 10.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – rok za podajo odpovedi – univerza – rektor
Posamezna fakulteta nima pravne subjektivitete, tako da ne more biti stranka v individualnem delovnem sporu. Stranka je lahko le univerza, katere članica je fakulteta.
Delodajalec visokošolskih delavcev je univerza, pooblastila o odločanju o njihovih delovnih razmerjih pa ima rektor univerze, ki lahko zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
pravnomočno razsojena stvar - identiteta spornega zahtevka - čista procesna teorija - dopolnitev dejanskih navedb v novem sojenju - denarni zahtevek - različen začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zavrženje tožbe - pravdni stroški
Na isti sklop dejstev načeloma ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga, čeprav se posamezna dejstva dodajajo ali izpustijo in čeprav se tožnik sklicuje na drugo pravno normo.
pravica do popravka – rok za uveljavljanje pravice – pasivna legitimacija
Ker se objava popravka lahko zahteva v 30-ih dneh od dneva objave obvestila (publikacije), ne more biti nobenega dvoma, da je tožnik, ki je za publikacijo zvedel znotraj danega roka (20.3.2008) in pri toženki uveljavljal objavo šele 7.4.2008, zamudil prekluzivni rok.
ZDR člen 83, 83/2, 88, 88/1, 88/1-2, 88/2. ZTPDR člen 18.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
Glede na to, da je tožena stranka odpoved podala v letu 2003 (v času veljavnosti novega ZDR), je za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti bistveno le, ali je podan zakonsko določeni razlog, torej ali tožnica dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, ne pa, ali je tožena stranka v zvezi z njenim delom izpeljala postopek ugotavljanja nesposobnosti, ki je bil predpisan s pravilnikom, sprejetim na podlagi ZTPDR.
ZZad člen 74, 74/1, 74, 74/1. SPZ člen 9, 10, 217, 217/1, 222, 269, 269/1, 9, 10, 217, 217/1, 222, 269, 269/1. ZZK-1 člen 8, 8.
priposestvovanje stvarne služnosti - izvenknjižno pridobljena stvarna služnost - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobra vera pridobitelja nepremičnine - družbena lastnina
Izvenknjižno pridobljena stvarna služnost osebi, ki je ravnala pošteno in se je zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ne more povzročiti škodljivih posledic (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1), vendar pa drugi pogoj - namreč pošteno ravnanje tožnika pri zaupanju v zemljiško knjigo, ni izpolnjen. Izkustveno nesprejemljivo je, da tožnik ne bi bil seznanjen z uporabo poti toženk in z dolgim trajanjem uporabe te poti, na podlagi česar bi lahko zaključil, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč učinkuje le v korist dobroverne osebe, pri čemer je že tožnik sam navedel dejstva, ki kažejo na to, da ni bil v dobri veri.
ZOR člen 189, 189/2, 190, 200, 189, 189/2, 190, 200. ZPP člen 286, 286.
soprispevek tožnika - premoženjska škoda - ocena totalne škode po cenah v času izdaje odločbe - višina nepremoženjske škode - prekluzija
V primeru obstoja škode na vozilu po principu totalne škode že dolgo in dosledno velja stališče sodne prakse, da je možno takšno škodo ocenjevati le po cenah v času izdaje sodne odločbe, saj se s tem zagotovi, da tožnik prejme odškodnino v višini valorizirane vrednosti vozila glede na čas sojenja. Seveda pa so v tem primeru oškodovancu pripadale zamudne obresti šele od ocenitve te škode (blizu časa sojenja) dalje, saj so v znatnem časovnem obdobju trajanja pravde v bistvu obresti vsebovale v znatnem delu tudi valorizacijski faktor. Res je, da bi tožeči stranki tudi od odškodnine za to obliko škode po sedaj veljavni pravni ureditvi pripadale zamudne obresti od 1.1.2002 dalje (najprej v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, nato pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti), saj gre v tem primeru za tako imenovano nečisto denarno terjatev. Vendar pa je tožeča stranka v tem delu tožbenega zahtevka, ki sloni na oceni škode blizu časa sojenja, to pa je predmet drugega subsidiarnega tožbenega zahtevka, začetek teka zamudnih obresti zahtevala šele od časa cenitve, to je od 27.1.2008 dalje.
ureditev meje - zmotna uporaba materialnega prava - hierarhija kriterijev za ureditev meje - pogoji za uporabo posameznega kriterija
Meja se po zadnji mirni posesti uredi le subsidiarno, kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani. Šele takrat sodišče ugotavlja posestni položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je ta postala sporna, pri čemer mora upoštevati tudi dobrovernost posesti.
ZOR člen 16, 18, 18/2, 170, 170/1, 200, 16, 18, 18/2, 170, 170/1, 200. OZ člen 1060, 1060.
nepremoženjska škoda - razžalitev časti in dobrega imena - kršitev novinarske etike - nepreverjene informacije
Kakršnokoli „pogojno pisanje“, na katero se sklicuje tožena stranka, samo zase nima pomena, kakor je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Odločilen je končni vtis, ki ga pusti članek kot celota na bralca in namen, ki se z načinom objave zasleduje. Kolikor je „pogojni“ način izražanja le krinka, da se zaobide očiten neposreden napad, s tem ni izključena nedopustnost „očrnitve“ človeka. Strokovna pravila novinarskega poročanja zavezujejo h „korektnemu“ in resničnemu poročanju (2. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije). Predmetni članek je daleč presegel meje obvestila javnosti o postopku obravnavanja domnevnih nepravilnostih pri državnem organu, kjer je bila tožnica zaposlena. Z namenom doseganja učinka „senzacije“ se je med drugim namesto državnega organa v naslovu poudarilo kot davčni dolžnici sodnici ter tožnico imenovalo s polnim imenom in priimkom, kar nikakor ne bi bilo potrebno za korektno obvestilo. Svobodno novinarstvo in svoboda obveščanja ne dajeta novinarju pooblastila, da neomejeno poseže v čast in dobro ime tistega, na kogar se prispevek nanaša.
Druga toženka pravilno smiselno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v tem primeru uporabiti določbo 215. člena ZPP, ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi abstraktno dokazno breme, namreč prevali konkretno procesno breme na drugo stranko, ki se bo trudila z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. Če ji to uspe, se žogica konkretnega procesnega dokaznega bremena vrne stranki, ki nosi abstraktno dokazno breme. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta toženki glede na oceno izvedenke, da je bila oprema in nega otroka ustrezna, in ob oceni sodišča prve stopnje, da pri neposredni negi medicinske sestre ni prišlo do poškodbe, bi bil pravilen nadaljnji sklep, da sta procesno dokazno breme prenesli nazaj na tožnike. Zato je pravilna odločitev, da dejstvo, da ni bilo mogoče ugotoviti, zakaj je prišlo do poškodbe, ne gre v škodo toženkama, ampak tožnikom. Pravilna je zato ugotovitev, da tožniki niso uspeli dokazati, da je poslabšanje zdravja prve tožnice posledica nepravilnega (nestrokovnega) ravnanja osebja prve toženke.
Sodišče prve stopnje je bilo dolžno pri odločanju v postopku, ki do dneva učinkovanja ustavne odločbe U-I-300/04 še ni bil pravnomočno končan, upoštevati 376 čl. OZ, v katerem je vsebovana prepoved ultra alterum tantum.
V odškodninskem sporu mora sodišče, ko odloča o podlagi tožbenega zahtevka, ugotoviti vse štiri elemente civilnega delikta, pri čemer se sicer ne ukvarja z obsegom škode, mora pa ugotoviti obstoj škode in ob tem vzročno povezavo med škodo in ravnanjem povzročitelja.
Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam obdolženkine zagovornice, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta v obravnavani zadevi, v nasprotju z določbami in temeljnimi načeli ZKP eno kaznivo dejanje preganjala dva tožilca, obdolženki pa je bila za eno samo (ne-nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ji je bilo sprva očitano po obtožbi državnega tožilstva izrečene obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba.
ZZK-1 člen 125, 148, 200, 200/1, 125, 148, 200, 200/1.
pomotni vpis - poprava pomotnega vpisa - poprava pomotnega vpisa po uradni dolžnosti - odločanje v mejah predloga za vpis - odločanje v mejah zahtevka za vpis - načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Na podlagi tega člena (200 ZZK-1) je zemljiškoknjižna referentka izdala sklep, s katerim je popravila vpis v zemljiški knjigi tako, da imata na 1/6 parc. št. 279/18 lastninsko pravico B. in S. Š.. Tako ne drži pritožbeni očitek, da ZZK-1 ne omogoča poprave pomotnega vpisa po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenim očitkom, da niti zemljiškoknjižna referentka niti zemljiškoknjižna sodnica v obrazložitvi svojih sklepov nista navedli te pravne podlage, pa pritožbeno sodišče poudarja, da takšna opustitev ne pomeni bistvene kršitve zemljiškoknjižnega postopka ter tako ne more vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na pravilno zakonsko podlago, čeprav implicitno, in ker je obrazložitev izpodbijanega sklepa pravilna in izčrpna, se ni mogoče strinjati, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo pravne varnosti ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo.
Sodišče na podlagi 125. čl. ZZK-1 odloča o vpisih na podlagi predloga za vpis in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo. Prvostopenjsko sodišče tako ni moglo po uradni dolžnosti opraviti vpisa lastninske pravice na parc. št. 279/18. Prav tako tega ni moglo storiti v postopku, začetemu po uradni dolžnosti zaradi pomotnega vpisa, a fortiori pa to velja za pritožbeno sodišče.
Odločanje o lastninski pravici na omenjeni parceli in posledično o dovolitvi vpisa le-te v zemljiško knjigo v tem postopku pa presega zakonsko določene meje odločanja o zahtevku oziroma odločanja o zakonitosti in pravilnosti sklepa o popravi pomotnega vpisa.
ZOR člen 378, 378/1, 378, 378/1. ZPPSL člen 45, 45/1, 59, 59/3. OZ člen 364, 364/1, 364, 364/1.
zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - zastaranje v postopku prisilne poravnave
Po presoji pritožbenega sodišča je določilo prvega stavka 1. odstavka 45. člena ZPPSL, po katerem se z vložitvijo prijave terjatve zastaranje pretrga, zgolj inštrukcijske narave in ne izključuje drugih načinov pretrganja zastaranja po splošnih določbah ZOR oziroma OZ o zastaranju. Nenazadnje z opustitvijo prijave terjatve v postopku prisilne poravnave upnik ne izgubi terjatve oziroma mu le-ta ne preneha, saj ima po izrecni določbi 3. odst. 59. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava učinek tudi zoper tiste upnike, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili, pa so bile njihove terjatve naknadno ugotovljene. Zato ni videti razloga, da pretrganja zastaranja ne bi mogla povzročiti tudi v primeru postopka prisilne poravnave dolžnikova pripoznava dolga v smislu določbe 1. odst. 387. člena ZOR oziroma 1. odst. 364. člena OZ.
ZIZ člen 272, 272/1, 272, 272/1. OZ člen 22, 22/3, 22, 22/3.
ponudba - vabilo k dajanju ponudb - prodaja kmetijskega zemljišča
Ne glede na to, da je javna objava ponudbe tožene stranke imela vse bistvene sestavine prodajne pogodbe, pa je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno pritožbeno opozorilo, da se je tožena stranka z javno objavo ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča obrnila na nedoločen krog oseb in ne na točno določeno osebo, torej tožečo stranko. Navedeno pa je odločilno dejstvo za presojo, ali gre za ponudbo tožeče stranke in sprejem ponudbe tožene stranke, ki bi rezultiralo v obveznosti tožene stranke k sklenitvi pisne pogodbe prav s tožečo stranko. Pri javni objavi ponudbe tožene stranke gre za njen predlog kot vabilo k dajanju ponudb v smislu 3. odst. 22. člena OZ.
Zato poziva tožene stranke oziroma javne objave ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča ni mogoče tolmačiti kot ponudbe za sklenitev pogodbe tožeči stranki samo zato, ker se je na javno objavo "ponudbe" odzvala samo tožeča stranka.
ZTuj člen 13, 16, 16/1, 61, 81, 13, 16, 16/1, 61, 81, 13, 16, 16/1, 61, 81. ZOR člen 172, 361, 376, 376/1, 376/2, 172, 361, 376, 376/1, 376/2. ZDRS člen 40, 40. URS člen 26, 26.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za zakonodajno protipravnost - zakonodajna protipravnost - protipravnost ravnanja države - izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - škoda - vzročna zveza - zastaranje odškodninskega zahtevka
Ker tožnika zatrjujeta protipravnost ravnanja tožene stranke, ker ju je ta izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na podlagi predpisa, nasprotnega z ustavo, sta pridobila pravno podlago za ta tožbeni zahtevek vsaj že s trenutkom učinkovanja omenjene odločbe ustavnega sodišča, s katero je bila prvič ugotovljena navedena protipravnost ravnanja države, ki predstavlja element njene odškodninske odgovornosti. Nastanek njunih pravic v smislu določb 361. člena ZOR ter 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR terjati odškodnino ni bil torej vezan na izdajo dopolnilnih odločb o stalnem prebivališču, na podlagi katerih jima je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 je bilo ugotovljeno „le“ nadaljnje protiustavno ravnanje države, ki tudi po izdaji odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999 z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča tudi z učinkom za nazaj. Tožnika pa iz tega razloga ne uveljavljata odškodnine. Že v letu 1999, ko je bila omenjena prva odločba ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu in je tedaj začela učinkovati, bi tako lahko tožnika vložila tožbo na povrnitev škode zaradi zatrjevanih duševnih bolečin kot posledice že precej pred tem (kot že rečeno - v letu 1993 oz. 1994) nastale izgube zaposlitve (zmanjšanja njunih življenjskih aktivnosti) in zato nastale eksistenčne stiske zaradi zatrjevanega izbrisa.
Protiustavnosti omenjene zakonske ureditve ustavno sodišče ni ugotovilo zato, ker so morali državljani bivših republik SFRJ zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije, temveč zaradi prej naštetih pomanjkljivosti zakonske ureditve (izbris brez obvestila oz. odločbe in nedoločitev pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje). Nepridobitev državljanstva Republike Slovenije sama po sebi ni povzročila prenehanja delovnega razmerja oz. zaposlitve, temveč je terjala pridobitev delovnega dovoljenja in podaljševanje dovoljenja pod zakonskimi pogoji. Zato pa spadajo v krog pravno relevantne presoje, ali obstaja ali ne obstaja upoštevna vzročna zveza le v ustavni odločbi ocenjevane pomanjkljivosti zakonske ureditve in posledično nezakonito ravnanje državnih organov v tem okviru.
Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo, da sta tako tožnik kot tudi tožnica pred zatrjevanim izbrisom v letu 1992 imela zaposlitvi in jih nista izgubila zaradi samega dejstva zatrjevanega izbrisa, temveč iz naprej pojasnjenih razlogov, ki so izključno na njuni strani. Prav tako tožnika tudi nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da nista pridobila po kasnejši izgubi zaposlitev novih. Tožnik je namreč prav nasprotno celo do leta 1994 potem, ko je bil na podlagi svoje zahteve odpuščen iz JLA, in torej po svoji volji izgubil zaposlitev, pridobil novo zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja, tožnica pa je bila celo še po „izbrisu“ zaposlena še naprej za nedoločen čas, ko pa je pridobila status tujca, pa je sicer morala vsako leto res zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja, vendar pa nato v letu 1993 po lastni krivdi tega ni storila in je zgolj zaradi takšne opustitve oz. svoje neskrbnosti šele v letu 1993 izgubila pravico do nadaljnje zaposlitve (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). To pa pomeni, da ne v enem ne v drugem primeru ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanim izbrisom ter tožnikoma nastalimi posledicami vezanimi na izgubo zaposlitev (obravnavana gmotna in negmotna škoda).
Če upnik v več združenih zadevah v pritožbi zatrjuje, da ima na določenih nepremičninah solastninsko pravico, je treba pritožbo obravnavati tudi kot ugovor tretjega.
odpravnina - osnova za odmero - invalidnost - nadomestilo plače
Tožnik, ki je po ugotovljeni invalidnosti III. kategorije prejemal nadomestilo zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu, je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen do odpravnine, pri izračunu katere je potrebno upoštevati tako dejansko prejeto plačo kot nadomestilo plače zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSM0020614
KZ člen 50, 51, 133, 133/1, 50, 51, 133, 133/1. ZKP člen 386, 386.
lahka telesna poškodba - dokazna ocena - pogojna obsodba - pritožba v korist obdolženca
Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.
društva - nezakonitost odločbe o izključitvi iz članstva - ponoven sprejem v članstvo - ugotovitvena in dajatvena tožba
Glede na predhodno ugotovitev nezakonitosti odločb disciplinskih organov, tožniku zaradi kršitev predpisov, dolžnosti in pravic članov LD ali drugih v lovstvu ustaljenih načel, ni več mogoče odreči članstva v LD. Za izključitev člana LD zaradi kršitve predpisov o lovstvu in načel, ki veljajo v lovstvu je namreč potreben veljavno izpeljan disciplinski postopek. Edini razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za ponovno sprejetje v članstvo prvotoženke bi tako lahko predstavljala le pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero bi bili v obravnavanem ravnanju tožnika ugotovljeni vsi znaki kaznivega dejanja in s katero bi bil tožnik pravnomočno obsojen za katero izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku 17. člena Pravil.