redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - težja kršitev
Ker tožnica ni opravila odrejenih nalog, je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Čeprav ZDR izhaja iz novega, pogodbenega koncepta urejanja delovnih razmerij in čeprav kršitve pogodbenih obveznosti ni mogoče povsem enačiti z nekdanjo ureditvijo disciplinskega postopka v ZDR/90 in ZTPDR, je tudi po novi ureditvi zakonito podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le za „težje“ kršitve pogodbenih obveznosti. Vsaka kršitev še ne predstavlja razloga za odpoved, kršitev v konkretnem primeru pa predstavlja tako – „težjo“ kršitev.
najemnina za poslovni prostor - vezanost na trditveno podlago - dokazno breme - pogojni dokazni predlog
Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi sklenila s toženko novo najemno pogodbo oziroma aneks k obstoječi pogodbi, ki bi določala novo višino najemnine.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ člen 184. ZVis člen 10.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – rok za podajo odpovedi – univerza – rektor
Posamezna fakulteta nima pravne subjektivitete, tako da ne more biti stranka v individualnem delovnem sporu. Stranka je lahko le univerza, katere članica je fakulteta.
Delodajalec visokošolskih delavcev je univerza, pooblastila o odločanju o njihovih delovnih razmerjih pa ima rektor univerze, ki lahko zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 195, 314, 314/1. ODZ paragraf 1319. OZ člen 150, 160. ZOR člen 154, 176, 176/1.
delna sodba - sosporniki - odgovornost zemljiškoknjižnega lastnika zaradi rušenja stavbe - izročitev stvari tretjemu
V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da je drugotoženka v letu 1994 v celoti obnovila takrat že „njeno“ stavbo, tako da je postavila novo konstrukcijo fasade, v delu obrnjenemu na ulico tokrat stekleno. Takrat je bila uporabnica celotnega objekta S.. Ko je plošča padla, je bila stvar nova, saj so bila obnovitvena dela na stavbi komaj končana. Kdo stavbo uporablja je bilo tudi jasno razvidno iz napisov pri njenem vhodu. Takšno dejansko stanje terja zato (zgolj omejeno) uporabo pravnega pravila iz paragrafa 1319 ODZ, da zajema pojem „imetnika“ stavbe (gradbe). Od te ugotovitve naprej pa pravna analiza danega primera terja uporabo takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki sicer res ni uredil stavbne škode, je pa uredil odgovornost imetnika stvari v primeru izročitve stvari tretjemu.
ZOR člen 189, 189/2, 190, 200, 189, 189/2, 190, 200. ZPP člen 286, 286.
soprispevek tožnika - premoženjska škoda - ocena totalne škode po cenah v času izdaje odločbe - višina nepremoženjske škode - prekluzija
V primeru obstoja škode na vozilu po principu totalne škode že dolgo in dosledno velja stališče sodne prakse, da je možno takšno škodo ocenjevati le po cenah v času izdaje sodne odločbe, saj se s tem zagotovi, da tožnik prejme odškodnino v višini valorizirane vrednosti vozila glede na čas sojenja. Seveda pa so v tem primeru oškodovancu pripadale zamudne obresti šele od ocenitve te škode (blizu časa sojenja) dalje, saj so v znatnem časovnem obdobju trajanja pravde v bistvu obresti vsebovale v znatnem delu tudi valorizacijski faktor. Res je, da bi tožeči stranki tudi od odškodnine za to obliko škode po sedaj veljavni pravni ureditvi pripadale zamudne obresti od 1.1.2002 dalje (najprej v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, nato pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti), saj gre v tem primeru za tako imenovano nečisto denarno terjatev. Vendar pa je tožeča stranka v tem delu tožbenega zahtevka, ki sloni na oceni škode blizu časa sojenja, to pa je predmet drugega subsidiarnega tožbenega zahtevka, začetek teka zamudnih obresti zahtevala šele od časa cenitve, to je od 27.1.2008 dalje.
ureditev meje - zmotna uporaba materialnega prava - hierarhija kriterijev za ureditev meje - pogoji za uporabo posameznega kriterija
Meja se po zadnji mirni posesti uredi le subsidiarno, kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani. Šele takrat sodišče ugotavlja posestni položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je ta postala sporna, pri čemer mora upoštevati tudi dobrovernost posesti.
ZOR člen 16, 18, 18/2, 170, 170/1, 200, 16, 18, 18/2, 170, 170/1, 200. OZ člen 1060, 1060.
nepremoženjska škoda - razžalitev časti in dobrega imena - kršitev novinarske etike - nepreverjene informacije
Kakršnokoli „pogojno pisanje“, na katero se sklicuje tožena stranka, samo zase nima pomena, kakor je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Odločilen je končni vtis, ki ga pusti članek kot celota na bralca in namen, ki se z načinom objave zasleduje. Kolikor je „pogojni“ način izražanja le krinka, da se zaobide očiten neposreden napad, s tem ni izključena nedopustnost „očrnitve“ človeka. Strokovna pravila novinarskega poročanja zavezujejo h „korektnemu“ in resničnemu poročanju (2. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije). Predmetni članek je daleč presegel meje obvestila javnosti o postopku obravnavanja domnevnih nepravilnostih pri državnem organu, kjer je bila tožnica zaposlena. Z namenom doseganja učinka „senzacije“ se je med drugim namesto državnega organa v naslovu poudarilo kot davčni dolžnici sodnici ter tožnico imenovalo s polnim imenom in priimkom, kar nikakor ne bi bilo potrebno za korektno obvestilo. Svobodno novinarstvo in svoboda obveščanja ne dajeta novinarju pooblastila, da neomejeno poseže v čast in dobro ime tistega, na kogar se prispevek nanaša.
motenje posesti - samovoljno spreminjanje posestnega stanja - sprememba posestnega stanja - poseg v razmerje posestnika do stvari - animus turbandi
Posestno varstvo je stvarnopravno varstvo in je kot tako namenjeno varovanju razmerij med ljudmi glede stvari.
Vznemirjanje oziroma motenje posestnika v posesti mora vsebovati ravnanja, s katerimi se dejanska oblast posestnika nad stvarjo omejuje, ovira ali se ji nasprotuje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Četudi je tožnik kot voznik avtobusa kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker enemu potniku ni izdal vozovnice, ni mogoče šteti, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj niso podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSM0020613
KZ člen 234a, 234a/1, 234a, 234a/1. ZKP člen 372, 372-2, 372, 372-2.
dejanska zmota - izključitev kazenske odgovornosti - kršitev kazenskega zakona
Zagovornik obdolženke uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, saj je mnenja, da se je obdolženka zmotila v prognozi svojega poslovanja in tako ravnala v dejanski zmoti, kar pomeni, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Vendar pa ta kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da te okoliščine niso podane in je obdolženki povsem upravičeno izreklo obsodilno sodbo. Uspeha pa tudi ne more imeti sklicevanje pritožbe na konkretno kazensko zadevo pritožbenega sodišča, ker ne gre za enak primer.
Če upnik v več združenih zadevah v pritožbi zatrjuje, da ima na določenih nepremičninah solastninsko pravico, je treba pritožbo obravnavati tudi kot ugovor tretjega.
Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen, saj ni podano protipravno ravnanje toženca. Toženec namreč tožniku invalidske pokojnine v določenem obdobju ni izplačeval, ker so bili nakazani zneski zaradi vojnih razmer na območju BiH vrnjeni, z drugim računom pa ni razpolagal. Potem ko je bila vložena zahteva za nadaljnje izplačevanje in ko so bili sporočeni ustrezni podatki o računu, pa je toženec s plačilom invalidske pokojnine nadaljeval, za nazaj zapadle zneske pa izplačal za zadnja 3 leta, ker je skladno s 1. odst. 172. čl. ZPIZ-1.
ZOR člen 378, 378/1, 378, 378/1. ZPPSL člen 45, 45/1, 59, 59/3. OZ člen 364, 364/1, 364, 364/1.
zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - zastaranje v postopku prisilne poravnave
Po presoji pritožbenega sodišča je določilo prvega stavka 1. odstavka 45. člena ZPPSL, po katerem se z vložitvijo prijave terjatve zastaranje pretrga, zgolj inštrukcijske narave in ne izključuje drugih načinov pretrganja zastaranja po splošnih določbah ZOR oziroma OZ o zastaranju. Nenazadnje z opustitvijo prijave terjatve v postopku prisilne poravnave upnik ne izgubi terjatve oziroma mu le-ta ne preneha, saj ima po izrecni določbi 3. odst. 59. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava učinek tudi zoper tiste upnike, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili, pa so bile njihove terjatve naknadno ugotovljene. Zato ni videti razloga, da pretrganja zastaranja ne bi mogla povzročiti tudi v primeru postopka prisilne poravnave dolžnikova pripoznava dolga v smislu določbe 1. odst. 387. člena ZOR oziroma 1. odst. 364. člena OZ.
Ob dejstvu, da sta bili obe pritožbi tako za Občino T., kot za Občino R. po istem pooblaščencu odvetniku vloženi dne 3.5.2000 in da je bila tudi vsebina pritožb identična, gredo navedenima občinama stroški le za eno pritožbo v višini 1.500 točk in za eno soglasje k umiku.
ZTuj člen 13, 16, 16/1, 61, 81, 13, 16, 16/1, 61, 81, 13, 16, 16/1, 61, 81. ZOR člen 172, 361, 376, 376/1, 376/2, 172, 361, 376, 376/1, 376/2. ZDRS člen 40, 40. URS člen 26, 26.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za zakonodajno protipravnost - zakonodajna protipravnost - protipravnost ravnanja države - izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - škoda - vzročna zveza - zastaranje odškodninskega zahtevka
Ker tožnika zatrjujeta protipravnost ravnanja tožene stranke, ker ju je ta izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na podlagi predpisa, nasprotnega z ustavo, sta pridobila pravno podlago za ta tožbeni zahtevek vsaj že s trenutkom učinkovanja omenjene odločbe ustavnega sodišča, s katero je bila prvič ugotovljena navedena protipravnost ravnanja države, ki predstavlja element njene odškodninske odgovornosti. Nastanek njunih pravic v smislu določb 361. člena ZOR ter 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR terjati odškodnino ni bil torej vezan na izdajo dopolnilnih odločb o stalnem prebivališču, na podlagi katerih jima je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 je bilo ugotovljeno „le“ nadaljnje protiustavno ravnanje države, ki tudi po izdaji odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999 z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča tudi z učinkom za nazaj. Tožnika pa iz tega razloga ne uveljavljata odškodnine. Že v letu 1999, ko je bila omenjena prva odločba ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu in je tedaj začela učinkovati, bi tako lahko tožnika vložila tožbo na povrnitev škode zaradi zatrjevanih duševnih bolečin kot posledice že precej pred tem (kot že rečeno - v letu 1993 oz. 1994) nastale izgube zaposlitve (zmanjšanja njunih življenjskih aktivnosti) in zato nastale eksistenčne stiske zaradi zatrjevanega izbrisa.
Protiustavnosti omenjene zakonske ureditve ustavno sodišče ni ugotovilo zato, ker so morali državljani bivših republik SFRJ zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije, temveč zaradi prej naštetih pomanjkljivosti zakonske ureditve (izbris brez obvestila oz. odločbe in nedoločitev pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje). Nepridobitev državljanstva Republike Slovenije sama po sebi ni povzročila prenehanja delovnega razmerja oz. zaposlitve, temveč je terjala pridobitev delovnega dovoljenja in podaljševanje dovoljenja pod zakonskimi pogoji. Zato pa spadajo v krog pravno relevantne presoje, ali obstaja ali ne obstaja upoštevna vzročna zveza le v ustavni odločbi ocenjevane pomanjkljivosti zakonske ureditve in posledično nezakonito ravnanje državnih organov v tem okviru.
Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo, da sta tako tožnik kot tudi tožnica pred zatrjevanim izbrisom v letu 1992 imela zaposlitvi in jih nista izgubila zaradi samega dejstva zatrjevanega izbrisa, temveč iz naprej pojasnjenih razlogov, ki so izključno na njuni strani. Prav tako tožnika tudi nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da nista pridobila po kasnejši izgubi zaposlitev novih. Tožnik je namreč prav nasprotno celo do leta 1994 potem, ko je bil na podlagi svoje zahteve odpuščen iz JLA, in torej po svoji volji izgubil zaposlitev, pridobil novo zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja, tožnica pa je bila celo še po „izbrisu“ zaposlena še naprej za nedoločen čas, ko pa je pridobila status tujca, pa je sicer morala vsako leto res zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja, vendar pa nato v letu 1993 po lastni krivdi tega ni storila in je zgolj zaradi takšne opustitve oz. svoje neskrbnosti šele v letu 1993 izgubila pravico do nadaljnje zaposlitve (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). To pa pomeni, da ne v enem ne v drugem primeru ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanim izbrisom ter tožnikoma nastalimi posledicami vezanimi na izgubo zaposlitev (obravnavana gmotna in negmotna škoda).
ZIZ člen 272, 272/1, 272, 272/1. OZ člen 22, 22/3, 22, 22/3.
ponudba - vabilo k dajanju ponudb - prodaja kmetijskega zemljišča
Ne glede na to, da je javna objava ponudbe tožene stranke imela vse bistvene sestavine prodajne pogodbe, pa je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno pritožbeno opozorilo, da se je tožena stranka z javno objavo ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča obrnila na nedoločen krog oseb in ne na točno določeno osebo, torej tožečo stranko. Navedeno pa je odločilno dejstvo za presojo, ali gre za ponudbo tožeče stranke in sprejem ponudbe tožene stranke, ki bi rezultiralo v obveznosti tožene stranke k sklenitvi pisne pogodbe prav s tožečo stranko. Pri javni objavi ponudbe tožene stranke gre za njen predlog kot vabilo k dajanju ponudb v smislu 3. odst. 22. člena OZ.
Zato poziva tožene stranke oziroma javne objave ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča ni mogoče tolmačiti kot ponudbe za sklenitev pogodbe tožeči stranki samo zato, ker se je na javno objavo "ponudbe" odzvala samo tožeča stranka.