Bistvo načela neposrednosti je, da odloči o zadevi tisti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni dokazi, ki so bili relevantni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Temu je namenjena tudi pritožbena obravnava, po zaključku katere sodišče druge stopnje na podlagi dokazov, ki jih samo izvede (bodisi ponovno, bodisi prvič - drugi odstavek 347. člena ZPP; prvi odstavek 355. člena ZPP), ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oziroma spremeni njegovo dokazno oceno.
Minister skupaj z Generalštabom Slovenske vojske oceni, ali so razmere v državi napotitve, tudi v primerjavi z razmerami v drugih državah, v katere napotuje Republika Slovenija pripadnike Slovenske vojske, take, da upravičujejo določitev katerega od dodatkov iz Uredbe. Razmer bivanja in delovanja ni mogoče presojati parcialno, z upoštevanjem le okoliščin konkretnega območja, pač pa je treba konkretne okoliščine umestiti v okvir celostnega pregleda razmer v državah napotitve. Ravno zato je lahko odločitev, ali razmere na območju bivanja in delovanja narekujejo plačilo dodatka, lahko le v pristojnosti ministra, ki ima celosten pregled nad njimi.
Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.
Glede na to, da se nominalna osnova za delo v tujini določi na podlagi naziva delovnega mesta oziroma plače v Republiki Sloveniji, je to praviloma naziv oziroma plača delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in na katerem delavec opravlja delo v Republiki Sloveniji oziroma bi ga opravljal, če ne bi bil napoten v tujino. Predpostavlja se, da delavec dela na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ta predpostavka pa ni izpolnjena, če delavec ne opravlja dela, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pač pa drugo, zahtevnejše delo. Zato ni utemeljeno (in tudi ne pravično), da bi bila njegova plača za delo v tujini izračunana na podlagi naziva delovnega mesta, katerega dela ne opravlja in ga ne bi opravljal, če ne bi bil napoten v tujino.
Niti ZSPJS niti Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne določata formalnosti postopkovne narave, po katerih naj bi tekel postopek preizkusa ocene pred komisijo. Preizkus ocene pred komisijo ni podvržen procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem. Veljavni predpisi tudi ne določajo, da mora pri preizkusu ocene komisija javnemu uslužbencu v okviru pravice do udeležbe omogočiti še dodaten rok, da se opredeli do morebitne dopolnitve obrazložitve ocene.
Namen določbe tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS o pravici javnega uslužbenca, da se udeleži seje komisije, ki oceno delovne uspešnosti na njegovo zahtevo preizkuša, je v tem, da se mu zagotovi možnost udeležbe in s tem tudi možnost izjave o oceni, oziroma da se mu zagotovi možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni.
Delavec ima pravico redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov za takšno odločitev, redno odpoved pa lahko poda kadarkoli. Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, določen za zakonom ali dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in mora delavcu delovno razmerje zaključiti (ter ga posledično odjaviti iz obveznih zavarovanj) z dnem, navedenim v delavčevi redni odpovedi. Le v primeru, če delavec v redni odpovedi ne navede datuma prenehanja delovnega razmerja, se pri določitvi tega datuma upošteva odpovedni rok, določen z zakonom ali dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi.