V skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami se dodatek za izvajanje nevarnih nalog iz prvega odstavka tega člena določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. V tej povedi sicer manjka osebek, torej, kdo je tisti, ki določi dodatek za nevarne naloge, vendar je iz celotne sistematike Uredbe pa tudi iz ureditve pristojnosti na obrambnem področju očitno, da je to minister za obrambo. Navedeno je razvidno že iz določb tretjega in četrtega odstavka istega člena o tem, da glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem MOM, minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske določi višino dodatka in da minister praviloma na predlog Generalštaba določi višino dodatka za nevarne vojaške naloge, ki niso določene v prvem odstavku tega člena. Na pristojnost ministra je sklepati tudi glede na ureditev dodatka za nevarnost na območju delovanja in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
Na podlagi 8., 9. in 10. člena Uredbe je minister za obrambo 16. 12. 2013 izdal spremembo odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja ter delovanja v MOM - KFOR. S to odredbo je bilo za MOTČ (motorizirana četa), v njeno sestavo je spadal tudi tožnik, določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da višina nadomestila, obračunana v skladu z Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju , ne presega višine plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi v času odsotnosti delal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da bi bil obračun po Uredbi v nasprotju s 137. členom ZDR-1 in 92. členom KPVIZ, zaradi česar je ni upoštevalo. Določbe Uredbe, ki bi jih bilo treba uporabiti v konkretnem primeru, niso v nasprotju z zakonom, zaradi česar uporaba institut exceptio illegalis ni bila upravičena. Zgoraj navedeni določbi se namreč nanašata na višino nadomestila plače, ne pa na višino seštevka nadomestila plače in plače za posamezno obračunsko obdobje.
Celoten sistem dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja je takšen, da se konkretno višino teh dodatkov za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za enoto ali poveljstvo določi z Odredbo, torej z aktom ministra, pri čemer je nabor možnih višin dodatkov določen z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. V tem okviru je minister tisti, ki v sodelovanju z Generalštabom Slovenske vojske oceni, katere okoliščine in pogoji po posameznih postavkah iz Uredbe so značilni (tipični) za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo in na tej podlagi določi višino teh dodatkov. Akt na podlagi katerega je posameznemu pripadniku z odločbo o plači in drugih prejemkih določi višina spornih dodatkov, je tako Odredba.
Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje (pred njim pa tudi sodišče prve stopnje) ob ugotovitvi relevantnih okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, ki imajo vpliv na presojo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, pri njihovem tehtanju dalo preveliko težo tistim, ki so v korist presoji, da je bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ni v zadostni meri upoštevalo tistih, ki govorijo v prid takojšnjemu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.
Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo, ko mu pri prečkanju iverne plošče, ki je bila zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka, spodrsnilo. Hoja delavca po terenu na gradbišču (tudi če je teren spolzek) pomeni delavčevo običajno in pogosto aktivnost. Od njega zahteva običajno pazljivost oziroma povprečno skrbnost in ne predstavlja aktivnosti, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in delavcu v zvezi s tem dajati posebna navodila. Od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi hojo po gradbišču. Škode, ki je tožniku nastala, ne bi preprečilo niti pravilno ravnanje prve toženke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi opustitev prve toženke glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, dajanje navodil) ni vzročno povezana s škodo, ki je tožniku nastala.