Če je delavec, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja na podlagi pogodb civilnega prava, prejel višji znesek, kot pa bi mu šel na podlagi delovnega razmerja, kar se je zgodilo tudi v tej zadevi, mu delodajalec, kljub ugotovitvi, da je bil delavec v delovnem razmerju, ne dolguje ničesar iz naslova neto plače, kar je sodišče druge stopnje v tem sporu tudi upoštevalo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo neto zneskov plač, pač pa delodajalec še vedno dolguje tisti del bruto plače, ki se nanaša na javnopravne dajatve, saj te od plače kot delovnopravnega prejemka še niso bile obračunane in plačane.
Višina nadomestila plače je odvisna od razloga, zaradi katerega je delavec odsoten z dela. Pri tem se posamezni razlogi med seboj izključujejo. Tako na primer delavec ne more biti sočasno v bolniškem staležu in na dopustu ali pa v bolniškem staležu in na čakanju na delo. Če je ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni in je delavcu (zavarovancu) odprt bolniški stalež, se šteje, da je delavec odsoten z dela zaradi bolezni, ne glede na to, ali je bil pred odobritvijo bolniškega staleža na čakanju na delo. Institut čakanja na delo iz razlogov na strani delodajalca pride v poštev le v času, ko bi tožnik sicer moral prihajati na delo, pa tega ne more zaradi razlogov na strani delodajalca.
Okoliščina, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja in je na tej podlagi delavec upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja, ne pomeni, da je delodajalec v tem istem sporu pridobil terjatev do delavca iz naslova vrnitve vsega, kar je ta prejel za opravljeno delo na podlagi pogodb civilnega prava. Pravno podlago za izplačilo, ki je bila prvotno pogodba civilnega prava, je le nadomestila druga, na podlagi zakonske domneve ugotovljena podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. Delavec je v tem primeru upravičen do plačila za opravljeno delo in drugih prejemkov na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja. Zneski, prejeti na podlagi civilnopravnega razmerja do višine pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, ne predstavljajo terjatve, ki bi jo imel delodajalec do delavca, pač pa se v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja le poračunajo.
Davki in prispevki so javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek, ni mogoče medsebojno pobotavati.
Delavec ima pravico do bruto plače, zato delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače in/ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ne pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov). Tožnica, ki ji je bil del plače že izplačan, ni pa ji bila izplačana celotna plača, saj vsaj del plače za davke in prispevke od plače (oziroma drugega prejemka iz delovnega razmerja) ni bil plačan, je glede na navedeno upravičena zahtevati razliko v bruto plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun). Če iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom (torej prisojenega bruto zneska), je takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun delavca nakaže neposredno pristojnemu organu, ki ga določa zakon, preostali del pa delavcu v njegovo neposredno razpolaganje.
Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.
Iz narave in načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja izhaja, da pri "variabilnem delu plače" ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot direktorja toženke.
Vprašanje avtonomije je lahko pomembno, saj je bilo (lahko) tudi vojakom ali vodjem skupin vsaj delno prepuščeno, kako organizirajo svoje delo. Če jim je bil namreč zagotovljen prost dan, v katerem jim niso bile odrejene delovne naloge in torej ni obstajala konkretna dolžnost, da jih opravijo prav takrat, se ne morejo uspešno sklicevati na to, da jim je bil tedenski počitek kršen že zato, ker so jih vseeno opravljali ali naloge prejšnjega dne sami preložili na predvideni prost dan.
Zahteva tožnice, da ji tožena stranka plača prikrajšanje pri odpravnini, ki izvira iz po njenem mnenju neutemeljeno obračunanega in odtegnjenega zneska akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, po vsebini pomeni zahtevo za vračilo neutemeljeno odmerjenega davka in prispevkov, kar je samostojna upravna zadeva.
Tožnica se je s 3. členom Sporazuma lahko veljavno odpovedala terjatvam, ki so do takrat že zapadle. Takšni sta prav gotovo terjatvi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust (VI. točka prvostopenjske sodbe) in plačila nadurnega dela (VII. točka izreka prvostopenjske sodbe).
Za terjatev, ki je ob sklenitvi Sporazuma že zapadla in bi tožnica zato z njo lahko razpolagala, ni mogoče šteti denarnih terjatev iz naslova obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 3. 2019, to je za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Te terjatve so vezane na izpodbijanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča, da se tožnica ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi Sporazuma ni mogla veljavno odpovedati pravici do pravnega varstva zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.