Za obstoj kršitve pravice do tedenskega počitka v zvezi z opravljanjem dela vodnega zaupnika bi tožnik moral izkazati, da je ravno na dela prost dan na zahtevo poveljnika voda moral podati mnenje o zadevah, ki jih je vojaška oseba uveljavljala po službeni poti (tretji odstavek 41. člena ZSSloV) oziroma, da je ravno takrat, zaradi zakonske zahteve, da to stori brez odlašanja, nadrejenemu moral po službeni poti posredovati predlog, prošnjo ali zahtevo, s katero se je nanj obrnila vojaška oseba (prvi odstavek 41. člena ZSSloV) ali pa da je ravno na tak dan nadrejene moral seznaniti z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote, v okviru obveznosti, da jih s tem seznanja po potrebi oz. najmanj enkrat mesečno (drugi odstavek 41. člena ZSSloV).
Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da neuspešno opravljena avdicija ne predstavlja okoliščine, zaradi katere, na podlagi 118. člena ZDR-1, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Spregledali sta namreč, da uspešno opravljena avdicija ni samo pogoj za zasedbo delovnega mesta, ki ga določi delodajalec, pač pa ga določa zakon. Zakon zaposlitve brez izpolnitve tega pogoja izrecno ne dopušča.
Glede na to, da je bil tožnik v skladu z noveliranim 110. členom ZODPol premeščen na delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v višji tarifni razred od njegovega prejšnjega delovnega mesta, da je bil kot izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta določen 28. plačni razred, da je tožnik z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu dosegel 32. plačni razred, ga je tožena stranka na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS na novem delovnem mestu utemeljeno uvrstila v 33. plačni razred.
Naloge poveljnika oddelka same po sebi ne pomenijo, da mu tedenski počitek ni (bil) zagotovljen. V vsakem od sporov v zvezi s tem je treba konkretno ugotoviti, ali so bili tudi takšni poveljniki v dneh, ki so bili določeni kot dnevi počitka, dejansko prosti delovnih obveznosti ali ne oziroma so morali (je bilo obvezno) prav na tiste dni opravljati delovne obveznosti, ker jim je to odredil nadrejeni ali se je to od njih že v naprej pričakovalo kot obvezna zadolžitev.
Obveznost dela prav na dan predvidenega počitka ne izhaja že iz tega, da je bil tožnik odgovoren za pripadnike svojega oddelka. Odgovornost je namreč splošna kategorija, ne pomeni pa, da je moral že zgolj zaradi odgovornosti tudi na dan predvidenega tedenskega počitka opravljati delovne obveznosti.
Zmotno je stališče, da bi v KPND moralo biti izrecno zapisano, da ni mogoča kombinacija javnega prevoza in kilometrine. V resnici je ravno obratno. Glede na veljavno ureditev, po kateri se primarno povrnejo stroški javnega prevoza, stroški kilometrine pa le, če javni prevoz ni možen, bi morala biti v KPND izrecno določena izjema, da se lahko delno povrnejo stroški javnega prevoza, delno pa stroški kilometrine. Pravna ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela je takšna, da delodajalca zavezuje k povrnitvi stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če tak prevoz ni možen, je javnemu uslužbencu dolžan priznati kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Pravna ureditev torej ne omogoča kombinacije različnih načinov povračila stroškov prevoza, ne glede na to, kaj bi bilo za eno ali drugo stran ugodneje.
Na podlagi tretjega odstavka Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti morajo direktor, pooblaščeni delavci in strokovne službe vročati sindikatu gradiva za seje vseh organov zavoda in omogočati sodelovanje njegovih predstavnikov na teh sejah. Ta določba daje sindikatu širšo pravico od pravic, ki mu jih zagotavljajo zakonski predpisi in ki so opredeljene v prvem in drugem odstavku 4. člena in v 5. členu kolektivne pogodbe. Po zaključku vrhovnega sodišča je namen te pravice seznanitev oziroma informiranje sindikata z vsemi vprašanji, ki se obravnavajo na sejah vseh organov zavoda.
Po presoji revizijskega sodišča bi zato moral nasprotni udeleženec omogočiti predstavniku sindikata tudi prisotnost pri obravnavi tretje točke dnevnega reda seje sveta zavoda z dne 23. 1. 2020.
Škoda (prenehanje prejemanja nadomestila za invalidnost oz. vrnitev preplačila) ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke (nerazporeditvijo tožnika na novo ustrezno delovno mesto), temveč v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem ZPIZ, ki je pravico do nadomestila za invalidnost ukinil, čeprav bi jo do razporeditve po novi odločbi še vedno moral priznavati na podlagi prejšnje razporeditve.
Dokazna ocena - ko o nekaterih dejstvih ne priča noben dokaz, o nekaterih je glede na izvedene dokaze sprejet nelogičen zaključek, za nekatera pa ni jasno, ali so sploh zajeta v dejansko podlago sodbe - ni niti skrbna niti prepričljiva, saj ni izdelana v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, ki zahteva skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj.