Razlogovanje, po katerem se morajo bistvene okoliščine, ki bi lahko privedle do podaje odpovedi iz poslovnega razloga, spremeniti oziroma morajo biti drugačne, kot v trenutku podaje odpovedi glede na sklenitev pogodbe, je napačno. Dejstvo, da so bistvene ekonomske okoliščine (»ekonomski razlog«), na katere se sklicuje delodajalec v redni odpovedi iz poslovnega razloga, od sklenitve pogodbe do odpovedi v bistvenem delu ostale enake, torej samo po sebi ne vpliva na utemeljenost odpovedi. Ta bo utemeljena, če razlogi iz odpovedi dejansko obstajajo in nanje podjetje veže prenehanje potrebe po opravljanju dela iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.
Pri zasledovanju učinkovitih načinov poslovanja se lahko poslovanje podjetja skozi čas spreminja zaradi različnih dejavnikov: sprememb na trgu, drugačne zunanje regulacije, sprememb znotraj podjetja, novega vodstva, ki uvede drugačen način poslovanja, drugačne cilje poslovanja, razvoja, skrčitev ali celo ukinitev delovanja itd. Delodajalec torej lahko spremeni oceno in pristop k poslovanju ter iste (ekonomske) podatke drugače razlaga v kontekstu spremenjene politike poslovanja ali s tem v zvezi tudi sanacije stanja podjetja. Do tega je delodajalec upravičen v okviru podjetniške avtonomije, pri čemer pa ne sme iti za navidezni razlog oziroma zlorabo.
Tožena stranka je ob delni pripoznavi tožbenega zahtevka navedla, da s podano delno pripoznavo nikakor ne priznava, da tožniku tedenski počitek sploh ni bil zagotovljen in tudi ne, da bi bilo število vtoževanih dni nesporno. Delno pripoznavo je podala zgolj zaradi enakega obravnavanja vseh pripadnikov na misijah. Glede na takšno izrecno in nedvoumno izjavo tožene stranke je zmoten zaključek sodišč, da je tožena stranka s pripoznavo priznala temelj tožbenega zahtevka ter da sta sporna le še višina glavnice in zakonske zamudne obresti.
Sodišče druge stopnje je dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje z izjavami določenih prič, čeprav sodba sodišča prve stopnje dokaznih zaključkov v tem delu sploh nima. Poleg tega ni odgovorilo na izrecne pritožbene ugovore tožene stranke v zvezi z (ne)oblikovanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje, glede nepopolnega povzemanja izjav in izpovedb prič ter splošne in nedoločne izpovedbe tožnika. Z vsem tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Določba 106. člena ZDR-1 ni potrebna zato, da bi določila višino odpravnine, ki bi bila v primeru stečaja drugačna, kot sicer velja za primer odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, temveč zato, da se poudari, da imajo ti delavci sploh pravico do odpravnine, ki je po višini enaka, kot gre delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izven stečajnega postopka odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Ni torej mogoče šteti, da je določba 106. člena ZDR-1 specialna določba v tem smislu, da je v primeru stečaja najvišja možna odpravnina takšna, kot jo določa 108. člen ZDR-1, obenem pa splošna določba 108. člena ZDR-1 za vse druge primere odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti (to je za odpovedi, ki so podane izven insolvenčnih postopkov) dopušča drugačen dogovor o višini odpravnine.
Za presojo sodišča v konkretni zadevi ni odločilno, ali izrečene besede na način, kot jih je izrekla tožnica, izpolnjujejo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, saj je evidentno, da gre za dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.
Revizijsko sodišče ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, da ne gre za ravnanje, ki izpolnjuje „elemente hujše kršitve“ delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Teža ravnanja in posledice namreč niso zanemarljive in jih ni mogoče minimalizirati. Ravno obratno. Standard hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja je izpolnjen, saj takšno ravnanje močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovni sredini in ruši medsebojne odnose.
Že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni.
Kot izmena se ne šteje posamezna ura, opravljena v določenem delovniku, pač pa cel delovnik, ki se spreminja po določenem vzorcu. Dela med 14.00 in 15.00 uro v delovniku, ki traja od 7.00 do 15.00 ure zato ni mogoče šteti za popoldansko izmeno.
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v odgovoru na pritožbo glede tega, zakaj tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi čiščenja orožja. Ob navedbah tožene stranke v odgovoru na pritožbo ne zadošča zgolj pavšalni zaključek sodišča druge stopnje, da med opravila, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka spada tudi sprotno čiščenje orožja. Takšen zaključek očitno izhaja iz sicer neobrazložene domneve, da se je sprotno čiščenje orožja opravljalo tudi ob dnevih, ko naj bi bil tožnik prost.
Kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Pretirana je zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bil smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji (takšno razumevanje je razvidno iz zatrjevanja, da je kršitev pravice do tedenskega počitka podana, ker je tožnik moral biti v uniformi, ni smel zapustiti baze, da so šli jest v skupini in podobno).
Zmotno je stališče, da zahteva po sprotnem čiščenju orožja in opreme, že sama po sebi, pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.
Opravila, kot je prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. V konkretni zadevi je treba upoštevati, kaj je o nošenju vode tožnik zatrjeval, pa tudi, ali mu je nošenje vode sploh kdo odredil (prav na dan počitka) in kako je bila zagotovljena preskrba s pitno vodo.
V tej zadevi je sporno, ali je tožnik zahtevke uveljavljal tudi na "odškodninski podlagi". Toženka v odgovoru na revizijo v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem utemeljeno izpostavlja stališče, da je tudi reparacija odškodnina, vendar pa je v konkretnem primeru zaradi večje jasnosti (ker je sporno, ali je tožnik uveljavljal reparacijske zahtevke iz delovnega razmerja ali odškodnino zaradi ničnega odpoklica ali oboje) treba poudariti, da je reparacija posebna vrsta odškodnine za škodo, ki nastane delavcu zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen je, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor kot član uprave nima reintegracijskega zahtevka, priznava pa se mu pravica do odpravnine oziroma povrnitve škode po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik je sicer omenjal tudi "odškodninsko podlago" in ničnost odpoklica, vendar pa je tožbeni zahtevek ves čas povezoval z obstojem pogodbe o zaposlitvi oziroma z njenim domnevnim kršenjem.
Sodišči nižjih stopenj sta tožnikov zahtevek utemeljeno presojali z vidika upravičenosti do pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (kot reparacijski zahtevek), saj je bil nenazadnje tako tudi oblikovan. Posledično sodišči nista bistveno kršili določb pravdnega postopka, ker zahtevka nista obravnavali na podlagi ničnega odpoklica.
Zahteva po nošenju uniforme (ali športne opreme slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji je logična glede na naravo misije, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije. Dejstvo, da je tožnik nosil uniformno tudi na dan, ko sicer ni imel delovnih zadolžitev, ni oviralo tedenskega počitka, zato zahteva po nošenju teh oblačil ves čas bivanja na misiji ne privede do zaključka, da tedenski počitek ni bil omogočen.
V okviru zagotavljanja varnih razmer je tožena stranka dolžna zagotoviti tudi varno bivanje pripadnikov slovenske vojske, zato so ti tudi nastanjeni v varovanih vojaških bazah, iz katerih je izhod omejen. Takšna omejitev sama po sebi ne onemogoča tedenskega počitka oziroma ga pojmovno ne izključuje, kot zmotno meni tožnik.
Tudi ugotovitev, da je tožnik moral biti dosegljiv in s seboj nositi mobilni telefon, sama po sebi ne zadostuje za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka. Takšna zahteva, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, je pričakovana in razumljiva. Zavzelo je tudi stališče, da v primeru če tožnik v tem času na konkretne naloge ni bil klican in ni opravljal nobenih delovnih nalog, ni mogoče šteti, da bi mu bil tedenski počitek onemogočen.
Tudi glede vprašanja, ali takšni sestanki pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka, se je že izoblikovala obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. V več zadevah je bilo poudarjeno, da v zvezi s tem ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina. Če gre pri teh sestankih v resnici za to, da neposredno nadrejeni pride v bivanjske prostore vojakov in jim pri tem na kratko pove, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, tega res ni mogoče šteti za opravljanje dela za delodajalca in s tem za nasprotje počitka.
Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, da povišana pripravljenost, kot jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.