Delodajalec v primeru individualnih odpustov ni dolžan uporabiti kriterijev, razen, če je s kolektivno pogodbo to izrecno določeno ali pa če sam oblikuje kriterije, ki jih bo uporabil pri izbiri. Zakon ne določa, da mora delodajalec kriterije objaviti. Edina zahteva v tem primeru je - oblikovala pa jo je sodna praksa - da morajo biti kriteriji, ki jih uporabi, primerni, torej ne nedoločni ali taki, da jih ne bi bilo mogoče vrednotiti ter objektivni in uporabljeni enako za vse delavce, ki se jih primerja med sabo.

Kriterij "strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti" ne zajema samo strokovne izobrazbe (zato je zmotno stališče, da bi že samo ta kriterij zadoščal za izbiro), pač pa tudi usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja. Toženka ni ravnala nezakonito, ker je ta kriterij razdelila na tri "podkriterije". Obe sodišči sta spregledali, da kriterij ne zajema le strokovne izobrazbe in da ocena ključnih opravil ter ocena dodatnih znanj ne predstavljata naslednjega kriterija, pač pa sta oba sestavni del enega in istega kriterija. Že zato presoja, da metoda izključevanja ni bila pravilno uporabljena, ni pravilna.

"Večopravilnost" je kriterij, ki ga delodajalec lahko zakonito uporabi pri izbiri delavca, ki mu bo prenehalo delovno razmerje. Ni nujno, da vsi delavci, ki so razporejeni na enakih delovnih mestih, opravljajo povsem enake naloge, oziroma da vsi delavci na istem delovnem mestu opravljajo prav vse naloge tega delovnega mesta. Zato ni nezakonito, če delodajalec nekaterim delavcem zaupa več in zahtevnejše naloge določenega delovnega mesta kot drugim in jih glede na "večopravilnost" pri uporabi kriterijev tudi različno oceni.

Konkretne pritožbene navedbe toženke bi zahtevale tudi konkretne in natančne odgovore, ne pa povsem pavšalno pokrivanje s strani sodišča druge stopnje, nenazadnje tudi z vprašljivimi stališči oziroma predpostavko, da že vsakodnevni sestanki in jutranji postroj (kot vsaj smiselno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pa tudi pripravljenost in nošenje telefona) predstavlja delo za delodajalca, ki je v nasprotju s pravico pripadnika toženke do tedenskega počitka.

Sklicevanje tožnika na sestanke, ki naj bi jih imeli pripadniki toženke vsakodnevno, tudi v času, ko naj jim bi bil zagotovljen počitek, samo po sebi ne pomeni opravljanja nalog za delodajalca oziroma onemogoča tedenski počitek tudi na te dni. Za presojo je namreč pomembna narava teh sestankov, torej ali je šlo za neke formalne in organizirane sestanke, ki so se jih pripadniki morali udeleževati v določenem času in na določenem kraju, ki so tudi trajali nekaj časa, ali pa je šlo le za neformalno predajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan (ki so bile sicer morda že vsaj splošno v naprej določene in planirane), ki je zahtevalo le golo in kratko informacijo, glede katere pa posamezni pripadnik Slovenske vojske niti ni imel posebnih obveznosti v smislu prisotnosti na določenem mestu, ob točno določenem času itd.

Tudi v zvezi z opravili čiščenja (prostorov oziroma orožja itd.), na katere se je tožnik skliceval, ni nepomembno, ali so mu bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge.

V primeru, če sindikat pri delodajalcu imenuje ali izvoli le enega sidnikalnega zaupnika, njegovo varstvo po 112. členu ZDR-1 ne more biti odvisno od tega, ali je med delodajalcem in sindikatom prišlo do dogovora o kriterijih za določitev števila sindikalnih zaupnikov iz prvega odstavka 207. člena ZDR-1. Namen dogovora o kriterijih je izbira med več sindikalnimi zaupniki glede posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, v primeru le enega sindikalnega zaupnika pa je ta izbira že pojmovno izključena. Dejstvo, da kriteriji niso dogovorjeni, ne more imeti za posledico, da zaradi tega tudi edini sindikalni zaupnik ne bi bil varovan po 112. členu ZDR-1.

Po prejemu sklepa ZPIZ, ki je bil izdan na zahtevo toženke, ni bilo nobenega dvoma o tem, da je tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. Toženka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na domnevno napako ZSRS, ki naj bi tožnici izplačeval nadomestilo v nasprotju z zakonom. Neutemeljeno je tudi vztrajanje, da je bil sklep ZPIZ procesne narave in ne odločba, saj ni pomembno, da s sklepom ni bi bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti. Pomembno je, kakšne informacije je toženka dobila na njegovi podlagi.

Na podlagi drugega odstavka 74. člena ZDR-1 v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Mirovanje pravic, obveznosti in odgovornosti traja, dokler velja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ko ta preneha, "oživijo" pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so mirovale.

Tožnik zmotno meni, da bi toženka ravnala zakonito samo v primeru, če bi iz poslovnega razloga redno odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi - pogodbo o zaposlitvi za določen čas in pogodbo o zaposlitvi v mirovanju ter da bi mu le v tem primeru lahko zakonito ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1. Sklicevanje toženke na 91. člen ZDR-1 sicer res ni bilo pravilno, vendar to na zakonitost prenehanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, še manj pa na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne vpliva. Tožnik je ponudbo sprejel in s tem pristal na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Nesprejem ponudbe zanj ne bi imel nobenih posledic, saj bi v tem primeru veljala prejšnja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

V okviru reparacijskega zahtevka je treba upoštevati tudi dohodke delavca iz naslova avtorskega honorarja oz. opravljanja dela za druge naročnike na podlagi civilnih pogodb, če dohodkov na tej podlagi delavec, če bi bil v delovnem razmerju pri delodajalcu, sicer ne bi mogel ali smel pridobiti.