Po uveljavljeni sodni praksi je nelikvidna tista terjatev, za katero je očitno, da ne obstaja, ki je zelo nedoločena, zelo dvomljiva (katere obstoj ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti), oziroma ji dolžnik "kvalificirano nasprotuje", npr. da je predmet nekega drugega postopka.

Tožnik je v postopku zatrjeval in dokazoval, da je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejel pogodbo o zaposlitvi, za drugo delovno mesto, za katerega se je zahtevala nižja raven strokovne izobrazbe, kot pa je bila zahtevana za njegovo prejšnje delovno mesto in da je zato upravičen do sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1. Do dogovora med njim in toženo stranko glede višine sorazmernega dela odpravnine sicer ni prišlo, vendar pa tožniku zato ta njegova pravica ni prenehala. Nasprotovanje tožene stranke (pavšalno prerekanje te terjatve po temelju in višini; nepriznavanje terjatve; njeno zatrjevanje, da glede te terjatve tožnik ni sprožil nobenega spora; da mu je ponudila ustrezno zaposlitev) ne pomeni "kvalificiranega prerekanja" tožnikove terjatve, zaradi česar naj bi bila njegova terjatev nelikvidna.

Tožnik je v pobotni izjavi podrobno pojasnil način izračuna sorazmernega dela odpravnine, ki jo je po določbah OZ kot pobotno terjatev uveljavljal proti toženi stranki v zvezi z njeno terjatvijo za vračilo odpravnine. To sicer ne pomeni, da je višina, kot jo je določil, res takšna, vendar pa na drugi strani tudi ne pomeni, da ni določljiva. Zato je njegovo terjatev treba šteti za določeno in za likvidno. Za likvidnost njegove terjatve prav tako ni odločilno, da o njej še ni odločalo sodišče.

Delavec pride v zamudo z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v postopku ugotovljena njena nezakonitost, naslednji dan po dnevu, ko mu je vročena sodba sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi, zaradi katere je prejel odpravnino.

Sodišče druge stopnje je zmotno razlagalo, kaj pomeni določba Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, da mora biti začasna, bojna ali operativna skupina določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni. Izraz formacija ima v Slovenski vojski natančno določen pomen, ki ga ni mogoče samovoljno tolmačiti izven zakonskih okvirov. Tako 12. točka 6. člena Zakona o obrambi (ZObr) določa, kaj ta izraz pomeni. Formacija je seznam funkcionalnih in kadrovskih dolžnosti, pogojev za njihovo opravljanje ter potrebnih materialnih sredstev in opreme za vojaško poveljstvo, enoto ali zavod v stalni, mirodobni in bojni sestavi ter njena kadrovska in materialna popolnitev. Obenem osmi odstavek 40. člena ZObr določa, da minister za obrambo določa specialnosti v rodovih in službah ter formacijo poveljstev, enot in zavodov. Navedeno pomeni, da je formacija akt, z vsebino, kot jo opredeljuje 12. točka 5. člena ZObr, za njegov sprejem pa je pristojen Minister za obrambo. Standardni operativni postopek ne po vsebini ne po izdajatelju ne ustreza opredelitvi formacije v navedenih določbah ZObr.

Tožnik za sporno obdobje ni upravičen do položajnega dodatka, saj posadka C. s formacijo ni bila opredeljena kot delovna, začasna, bojna ali operativna skupina.

ZMEPIZ-1 v določbi 83. člena ne predstavlja ovire za priznanje delovnega razmerja v sodnem sporu tudi v primeru, če se je delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo kasneje ugotovljeno za nezakonito, upokojil. ZMEPIZ-1 v določbi 80. člena ne onemogoča spremembe zavarovalne podlage tudi v primeru, ko je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, temveč jo celo predvideva. ZMEPIZ-1 tudi sicer ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki obsega zbirke podatkov, potrebne za izvajanje tega zavarovanja, zbrane v različnih evidencah, torej ima omejen doseg in vpliv na priznanje statusa delavca, ki se v sodnem sporu ugotavlja ob upoštevanju vsebine razmerja. Pri tem je pomembno, da zakonska ureditev na delovno pravnem področju nikjer ne določa, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče priznati tudi po upokojitvi, prav tako pa tega ne onemogoča ureditev pokojninskega področja, saj le ta (v primeru, če do tega naknadno pride) daje tudi možnosti kasnejših posegov v dokončne in pravnomočne odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o odmeri starostne (predčasne) pokojnine v primerih naknadno priznanega delovnega razmerja.

Sodišče v primeru odločanja o sodni razvezi ni izključno vezano na datum upokojitve delavca, je pa delavčeva upokojitev ob sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko eno od pomembnih dejstev oziroma je celo eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v okoliščinah konkretnih primerov še vedno presoja in mora presojati, ali sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z datumom upokojitve ali pa enkrat kasneje, najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje.

Instituta odpravnine po 109. členu prejšnjega ZDR in odškodnine po 118. členu prejšnjega ZDR v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča razlikujeta, kar pa sodišču ne preprečuje, da višine odškodnine (sedaj denarnega povračila) tudi ne primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Poudariti pa je treba, da je ta primerjava lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev za določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi revizije toženke, da bodoča ocenjena škoda ne more biti upošteven kriterij za višino denarnega povračila, zlasti pa je odmera po tem kriteriju tudi nejasna in ta kriterij temelji na navrženem (le s strani tožnice zatrjevanem), vendar nepreverjenem podatku.