Stranki sta sporazum, da so poravnane vse medsebojne obveznosti, sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve. Zato bi se moralo sodišče druge stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ki ga tožnik zaradi morebitnih napak volje ne izpodbija) in ne bi smelo zavrniti toženke z golim sklicevanjem na ustavno odločbo o prepovedi vnaprejšnje odpovedi odpravnini.

V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je res na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Konkretno to pomeni, da mora delavec dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko.

Absurdno je očitati toženki, da ni dokazala, da je tožniku plačala vse nadure, oziroma da jih je opravil manj, kot zatrjuje, saj je toženka dokazovala, da je ure, ugotovljene na podlagi evidence, ki jo je po zakonu dolžna voditi, plačala (in da torej več ur ni opravil), sodišče pa je dokazne predloge, ki jih je predlagala, zavrnilo.

Pravica do dodatka za delo preko polnega delovnega časa je zagotovljena z zakonom, ki le glede višine napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

Toženka je pobotni ugovor utemeljevala s trditvijo, da je bil znesek, izplačan kot dnevnice, namenjen kritju le teh, preostanek pa morebitnim viškom ur. Ker tožnik ni zatrjeval nasprotnega (da presežek plačila ni bil namenjen kritju viška ur; prav višek ur pa je tožnik v sporu zatrjeval), presoja, da je toženka plačala nekaj, kar ni bila dolžna, temelji na dejstvu, ki ni bilo ugotovljeno. Zato materialno pravo v zvezi s pobotnim ugovorom ni bilo pravilno uporabljeno.

Ker je imel tožnik ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, je bil njegov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki utemeljen, čeprav je sicer imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišči druge in prve stopnje bi zaradi jasnosti (ob znanem podatku, do kdaj sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas) sicer lahko obrazložili ali celo odločili, da se presoja o reintegraciji tožnika (in priznanju njegovih pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas) nanaša in omeji le na obdobje od 1. 3. 2017 do 1. 3. 2018, torej na obdobje, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Takšna obrazložitev ali odločitev bi bila celo priporočljiva, saj bi odpravila morebitne dileme o dometu sodne odločitve, vendar pa opustitev te ugotovitve, glede na gornja pojasnila, ne vpliva na pravilnost njunih odločitev.

Hujša kršitev obveznosti in nezaupnica iz krivdnih razlogov sta dva ločena, samostojna razloga za odpoklic iz prvega odstavka 17. člena Individualne pogodbe. Tožnik ni bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti. Samo glede teh lahko velja stališče, da se morajo nanašati na opravljanje funkcije direktorja družbe, s katere funkcije je bil odpoklican, saj to neposredno izhaja iz Individualne pogodbe ("če direktor huje krši svoje obveznosti").

Za izrečeno nezaupnico pa ni nujno, da je posledica ravnanj, storjenih pri opravljanju funkcije, s katere je direktor odpoklican. Razlogi za utemeljen izrek nezaupnice so pomensko odprti in omejeni zgolj z zahtevo, da ne smejo biti očitno neutemeljeni. To so lahko ravnanja direktorja, ki ne pomenijo hujših kršitev njegovih obveznosti in niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije ali pa dejstva, za katera je lastnik izvedel kasneje in direktorja, če bi zanje vedel prej, vodenja poslov ne bi zaupal.

Tretji odstavek 159. člena ZDR-1 določa, da ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60 % telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta.

Tako jezikovna kot namenska razlaga te določbe pokažeta, da jo je treba razumeti tako, da delavcu za vsako od navedenih okoliščin (starost, invalidnost, najmanj 60 % telesna okvara, varstvo in nega otroka s telesno ali duševno prizadetostjo) pripadajo najmanj trije dodatni dnevi letnega dopusta in ne da so trije dodatni dnevi letnega dopusta določeni za vse te primere skupaj.

Ugotovi se, da je tožena stranka umaknila revizijo.