Prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da delavcu dodatek na delovno dobo vedno pripada za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. Določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 (oziroma tudi kasnejšim 2. členom ZDR-1A) se ne nanaša zgolj na višino dodatka, temveč tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna.
Na drugačno razlago ne moreta vplivati določbi 75. člena ZDR-1 in 92. člena ZDR-1.
Sodišče je pri odločanju vezano na dejanske razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Toženka se v novi odpovedi ne sklicuje na enaka dejstva za nepotrebnost dela tožnika kot v odpovedi iz leta 2015, kar nenazadnje pomeni, da obeh odpovedi ne moremo enačiti, saj sta napolnjeni z drugačno vsebino. Zato ni pomembno le, da je tožnikovo delo res (vsaj s stališča toženke) postalo nepotrebno že leta 2015, temveč tudi, da je od te odpovedi do nove odpovedi minilo daljše obdobje, v katerem je bil tožnik sicer na čakanju, vendar mu toženka pogodbe ni odpovedala na enakih dejanskih podlagah kot pred tem.
Pri odmeri odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu se oškodovancu praviloma dosodi enotna odškodnina za vse nepremoženjske posledice, ki izvirajo iz tega naslova.
ZDR-1 izrecno ne določa in ne predvideva možnosti razrešitve vodilnega delavca, vendar tega tudi ne izključuje. Zato je lahko pomembno, kako je nekdo postal vodilni delavec (z imenovanjem ali na drug način). Že prvi odstavek 74. člena ZDR-1 govori tudi o imenovanju vodilnega delavca v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi, to pa že predpostavlja tudi nasprotno dejanje – razrešitev v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Tudi v primerih, če to ni izrecno predvideno v zakonu ali aktu o ustanovitvi, delodajalec vodilne delavce lahko določi z aktom o imenovanju za mandatno obdobje in jih posledično (predhodno) razreši oziroma odpokliče (pred koncem mandata), posebno če so takšni delavci že predvideni v organizacijski strukturi družbe.
Ovire za razrešitev ne more predstavljati odsotnost jasnejših določb o postopkih in razlogih razrešitve. Tudi če primerjamo položaj teh delavcev s položajem poslovodnih oseb, ugotovimo, da tudi zanje razlogi za odpoklic niso vedno predvideni.
Sodišče druge stopnje dolžnost zagovora v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 dejansko in izrecno povezalo le s tem, da tožnica ni bila zakonito razrešena s funkcije izvršilne direktorice uprave, torej s tem, da njena razrešitev pred iztekom mandata ni bila predvidena v njeni pogodbi o zaposlitvi. Ker pa to tolmačenje ni pravilno, in ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodilne delavke dejansko zgolj neposredna posledica razrešitve, revizijsko sodišče ne ugotavlja posebnih razlogov za to, da bi bilo treba tožnici še posebej omogočiti zagovor. Zato v danih okoliščinah od delodajalca ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči še poseben zagovor. Pri tem tudi posebej izpostavlja dejstvo, da v odsotnosti posebnih določb v pogodbi o zaposlitvi takšnemu vodilnemu delavcu po prenehanju mandata tako ali tako preneha pogodba o zaposlitvi za vodilnega delavca - zaradi poteka časa takšne pogodbe, in kar izhaja iz 77. člena ZDR-1 in prvega odstavka 79. člena ZDR-1, saj ostane zaposlen na prejšnjem delovnem mestu za nedoločen čas. To tudi pomeni, da posebnih potreb po zagovoru tudi sicer ne more biti, vprašanje pa je lahko, kako že samo te ugotovitve vplivajo na smotrnost in tudi zakonitost odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Glede na odsotnost jasne in nedvoumne izjave o delnem umiku tožbe, tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo razjasniti, ali gre v resnici za delni umik tožbe, če je na podlagi dejansko protislovnih navedb tožnika štelo, da je tožnik tožbo delno umaknil.