Sodišči druge in prve stopnje sta sprejeli napačno razlago, da je statut delniške družbe takšne vrste predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Četudi je statut po določbah ZGD-1 za delniško družbo obvezen in temeljni splošni korporativnopravni akt, je to še vedno avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Zato je napačno stališče, da toženkino postopanje po statutarni določbi o razrešitvi vodilnega delavca utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti.
Revizija napačno navaja, da 22. e člen ZSPJS ureja plačilo za dejansko opravljeno delo. Prav tako tožničin zahtevek ne temelji na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale plačilo za dejansko delo, ampak plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22. e členu ZSPJS. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V primeru uveljavljanja plačila za dejansko opravljeno delo je osnova za postavitev zahtevka plača tistega delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa plača delovnega mesta, ki ga formalno zaseda. Tožnica je pri postavitvi zahtevka izhajala iz plače delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala.
Plačilo za dejansko opravljeno delo je denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Ker v takšnem primeru predhodno odločanje delodajalca ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi morebitni sklepi delodajalca niso pomembni. To pa ne velja za primer uveljavljanja plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, za katerega zakon zahteva notranje varstvo pravic oziroma odločanje s sklepi delodajalca. To pomeni, da se mora javni uslužbenec v takšnem primeru najprej obrniti na delodajalca, ki odloči s sklepom, takšen sklep pa v primeru nestrinjanja izpodbijati pri delodajalcu in nato na sodišču. Sklepi, ki so izdani, vendar niso izpodbijani, postanejo dokončni in pravnomočni. Zanje veljajo vse posledice pravnomočnosti.
Za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.
Tožnik ne opravlja del in nalog za delodajalca, temveč opravlja sindikalno delo polni delovni čas. Glede na to je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da s sindikalnim delom opravlja svoje redne delovne naloge. Neutemeljena je odločitev, da je toženka dolžna njegovo delovno uspešnost oceniti in njegove delovne rezultate ustrezno nagraditi ne glede na organizacijsko hierarhijo. Tožnik namreč v zvezi z delom, ki ga opravlja za sindikat, ni v hierarhičnem (podrejenem) odnosu s toženko in s tem delom ni neposredno vključen v organizacijsko strukturo toženke. Njegovo podrejenost prepoveduje tudi drugi odstavek 207. člena ZDR-1.
Ob tem je treba pojasniti, da ocena redne delovne uspešnosti, tudi če bi jo bilo mogoče oblikovati, sama po sebi ne zagotavlja ustrezne nagrade oziroma priznanja dodatnih pravic, za katere se tožnik zavzema v drugem delu tožbenega zahtevka, saj bi bila takšna ocena lahko tudi negativna.
Ni se mogoče strinjati s tem, da je prav izostanek jasnih navodil za razmejevanje skladovnic tista pomembna ali celo odločilna kršitev toženke in da prav zato tožnik ni kršil prepovedi zadrževanja v območju delovanja stroja. Izostanek izrecnih navodil namreč ne izključuje splošnega pravila oziroma prepovedi, ki je veljala pri toženki in na katero je bil tožnik stalno opozarjan - da se ne sme zadrževati v območju delovanja nakladalca, posebno še ob njegovem vračanju in zahtevni operaciji postavitve distančnega hloda za razmejevanje skladovnic.
Navedeno se nanaša tudi na nošenje čelade. Podobno kot glede očitka izostanka povsem jasnega zapisa navodil o razmejevanju hlodov, sodišče druge stopnje tudi v tem primeru toženki neutemeljeno očita izostanek jasnih navodil glede nošenja čelade. Delavci so namreč vedeli, da morajo čelado nositi; na to dolžnost jih je večkrat opozarjal direktor; tožnika je konkretno opozoril tudi v jutranjih urah prav na dan nesreče. Zato je očitek o izostanku jasnih navodil napačen.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga pravilno upoštevali okoliščine v zvezi z zaposlovanjem in delom drugih delavk na delovnem mestu sestavljalec, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2020;
- ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2018,
‒ ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožnici, ki je bila zaposlena pri toženki s krajšim delovnim časom in bila zavarovana kot samozaposlena oseba za krajši delovni čas, pripada regres za letni dopust v enakem znesku kot delavcem, ki so delali s polnim delovnim časom.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo, da je toženka dejanski delodajalec tožnika in v zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnika.
Pravnomočna sodba sodišča druge stopnje je bila pooblaščenki toženca vročena 14. 10. 2024. Pooblaščenka je predlogu za dopustitev revizije priložila pooblastilo z datumom 20. 5. 2024, iz katerega tudi ne izhaja, da bi bila pooblaščena za vložitev predloga za dopustitev revizije. Pooblastilo ni novo niti posebno, zato je vrhovno sodišče predlog zavrglo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavka, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za eno delovno mesto, dejansko pa večinoma dela delo drugega delovnega mesta, upravičena do plačila za delo na drugem delovnem mestu v višini izhodiščnega plačnega razreda tega drugega delovnega mesta, povečano za plačne razrede napredovanj, ki jih je že dosegla.
Predlog se zavrne.
Toženka je za mnenje lokalne skupnosti zaprosila po imenovanju direktorja, še kasneje pa tudi za soglasje ministra. Soglasje v nadaljnjih 60 dneh ni bilo podano. Novi direktor je bil za naslednje mandatno obdobje imenovan nepogojno, vendar z odloženim pričetkom mandata (šele z dnem soglasja o imenovanju pristojnega ministra). Takšen sklep je v nasprotju z devetim odstavkom 56. člena Zakona o socialnem varsvu (ZSV), saj v primeru odsotnosti soglasja pristojnega ministra v 60 dneh od dneva zaprosila, zavodu šele po tem omogoča odločitev o imenovanju direktorja brez soglasja. Imenovanje je torej predvideno po poteku zakonskega roka za soglasje. Zaradi molka ministra ne nastopi fikcija (oziroma pravna domneva) soglasja, temveč se zaradi preprečitve zavlačevanja odpre možnost odločitve o imenovanju direktorja brez soglasja.
Določbo tretjega odstavka 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS o 60-dnevnem roku za vložitev zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni je treba razlagati tako, da delavec, ki je v bolniškem staležu zaradi daljše bolezni, pridobi pravico do izplačila solidarnostne pomoči po izteku treh mesecev bolniškega staleža, uveljavljanje te pravice pa ohrani ves čas nadaljnjega bolniškega staleža (ves čas trajanja daljše bolezni) in še 60 dni po zaključku tega staleža.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrglo predlog zaradi pomanjkanja pravnega interesa.