Drugi odstavek 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je jasen. Iz njega ne izhaja, da bi se nagradi, ki jih opredeljujeta prvi in drugi stavek tega odstavka, kumulirali, kar pomeni, da se izključujeta.
ZDR-1 v 37. členu določa splošno prepoved škodljivega ravnanja in pri tem navaja dejanja, ki materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tudi opravljanje del in sklepanje poslov v zvezi s prepovedjo konkurence po 39. členu ZDR-1 predstavlja specifično obliko škodljivega ravnanja. Zato je treba to prepoved tolmačiti v tem kontekstu, torej z upoštevanjem splošne prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Obe določbi zakona ne varujeta le pred dejanji, ki so splošno škodljiva oziroma škodljiva z vidika konkurence, temveč tudi pred dejanji, ki bi bila lahko škodljiva oziroma bi lahko pomenila konkurenco. To pa pomeni, da opravljanje del in sklepanje poslov iz 39. člena ZDR-1 ne vključuje le že izvedenih dejanj ali že izvedenih poslov, ki so že neposredno konkurenčni dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, temveč da med takšna ravnanja spadajo tudi dejanja oziroma posli, ki bi lahko pomenili konkurenco in s tem lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Zadošča večja verjetnost oziroma večja nevarnost vplivanja na interese delodajalca in s tem njegovega oškodovanja. Ne zahtevajo se tudi posledice tega negativnega vpliva, torej že nastala škoda. Potencialna nevarnost seveda mora obstajati in ne sme biti praktično zanemarljiva.
Delodajalec je delavcu odklanjal vključitev v poklicno zavarovanje, zato je ta pravilno vložil tožbo zoper delodajalca v delovnem sporu na podlagi b točke drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zakonodaja za zavarovance poklicnega zavarovanja ne ureja določno (predhodnega) upravnega postopka uveljavljanja pravic glede vključitve v poklicno zavarovanje, kot je na primer predpisan za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja pri zavodu. Glede na stranke spora in zakonsko ureditev poklicnega zavarovanja, ki ne predvideva predhodnega upravnega postopka, ne gre za socialni spor iz drugega odstavka 58. člena ZDSS-1.
Delodajalec je delavcu odklanjal vključitev v poklicno zavarovanje, zato je ta pravilno vložil tožbo zoper delodajalca v delovnem sporu na podlagi b točke drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zakonodaja za zavarovance poklicnega zavarovanja ne ureja določno (predhodnega) upravnega postopka uveljavljanja pravic glede vključitve v poklicno zavarovanje, kot je na primer predpisan za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja pri zavodu. Glede na stranke spora in zakonsko ureditev poklicnega zavarovanja, ki ne predvideva predhodnega upravnega postopka, ne gre za socialni spor iz drugega odstavka 58. člena ZDSS-1.
Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče.
Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.
Delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi (in vstopa v delovno razmerje) prostovoljno, zato lahko takšno pogodbo brez pravnih posledic redno odpove kadarkoli po njeni sklenitvi, tudi še pred nastopom dela. Uresničevanje pravice do redne odpovedi mora biti prostovoljno, odvisno le od volje delavca. Zato ne more biti sankcionirano s pogodbeno kaznijo.
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
Glede izjeme po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se morajo oborožene sile med njihovim začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem za operativno učinkovitost soočiti s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilja učinkovitosti ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa, ki so določena v Direktivi.
Tudi v primeru operativnega urjenja je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive po prvi alineji prve točke odločitve C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi, npr. podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja.
V smislu 79. točke sodbe C-742/19, ki jo je sodišče druge stopnje upoštevalo le deloma, je treba presoditi tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo določena dejstva v zvezi s tožnikovo zamenljivostjo, načrtovanjem delovnega časa in možnostjo rotacije, četudi jih je (zmotno) vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Ta izjema se namreč nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742/19, se to lahko nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve), za kar v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo.
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.