Čeprav KPND za primer iz 4. alineje 4. točke 40. člena ne predpisuje vrste, minimalnega obsega, trajanja delavčevih težav ali drugih okoliščin za upravičenost do solidarnostne pomoči, to ne pomeni, da že zgolj elementarna nesreča ali požar sama po sebi utemeljujeta pravico delavca do solidarnostne pomoči oziroma dolžnost delodajalca, da jo izplača. Zgolj zaradi razglasitve epidemije torej delavec ne more biti upravičen do solidarnostne pomoči. Ta finančna pomoč ni namenjena na splošno vsem zaposlenim, ampak določenemu delavcu za vsaj delno ali lažjo premostitev njegovih težav oziroma odpravo premoženjske ali nepremoženjske škode. Poleg tega delodajalec solidarnostne pomoči ni dolžan plačati za vsakršne, manjše ali kratkotrajne težave. Že poimenovanje instituta predpostavlja, da gre za solidarnost pri reševanju resnejših težav oziroma socialne stiske. Pojem težav oziroma škode, ki utemeljujejo solidarnostno pomoč, predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru.
Razpoložljivost denarnih sredstev v času, ko bi delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela morala biti izplačana, delo pa je bilo glede na predhodni pisni dogovor opravljeno, ni pogoj za njeno izplačilo.
Privolitev tožnic v poligrafsko testiranje je bila dana v okviru delovnega razmerja kot razmerja, ki ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca. Upoštevajoč to značilnost delovnega razmerja, ZDR-1 med obveznostmi delodajalca še posebej poudarja varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti, varovanje njegovega dostojanstva in varstvo osebnih podatkov (46., 47. in 48. člen ZDR-1). Zaradi takšne narave delovnega razmerja je treba tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo.
Tožnici sta imeli pomisleke glede privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali kot ''storilki'' glede anonimke. To pomeni, da privolitev tožnic v poligrafsko testiranje ni bila svobodna, uporaba poligrafa pa je bila že iz tega razloga nedopustna.
ZDR-1 v 67. členu ureja pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v posebnih primerih, in sicer zaradi osebnih okoliščin (npr. invalidnost, bolezen, starševstvo), zaradi katerih dela ne morejo opravljati polni delovni čas, ampak le krajši delovni čas. Ti delavci krajši delovni čas ne delajo po lastni izbiri oziroma v skladu s 65. členom ZDR-1, ki v splošnem ureja institut krajšega delovnega časa. Namen 67. člena ZDR-1 je tako v zmanjšanju njihovega manj ugodnega položaja. Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 jim daje pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Ta določba je jasna in v praksi ne povzroča težav. Drugače pa je z razlago in uporabo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je pravica do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno.
ZDR-1 glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki je delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne določa kaj drugače, kot predpisuje v drugem odstavku 67. člena ZDR-1.