pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitni načini - varstvo lastninske pravice - lastninska tožba
Sodišče druge stopnje je štelo za odločilno, da toženec ni izkazal nobenega od načinov, na podlagi katerih se pridobi lastninska pravica na nepremičninah po določbi 20. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Taka pravna presoja je pravilna. Lastninska pravica se namreč na navedeni pravni podlagi lahko pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem.
Zatrjevane pogodbene podlage, ki bi predstavljala pridobitni naslov za sporno nepremičnino, toženec po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni dokazal.
ZOR člen 15, 15/1, 277, 277/1, 1107, 1107/2. ZUDE člen 5, 5/1, 8. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 80.
načelo enake vrednosti dajatev - uporaba posebnih uzanc - ohranjanje realne vrednosti denarne obveznosti
Iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev izhajajo udeleženci dvostranskih pogodb pri sklepanju pogodb, ne pa v stadiju njihovega izpolnjevanja (1. odstavek 15. člena ZOR). Za ta stadij je pomembno ohranjanje realne vrednosti s pogodbo dogovorjenih obveznosti.
Za ohranitev realne vrednosti denarne obveznosti sta na voljo dve možnosti: zamudne obresti, ki vsebujejo tudi revalorizacijski del, ali pa vezava obveznosti na neko tujo valuto. Obveznost plačati zamudne obresti je zakonska obveznost, ki je strankam ni treba posebej dogovarjati, uporabo druge valorizacijske možnosti pa morata stranki pravnega razmerja izrecno dogovoriti, sicer je upnik ne more z uspehom uveljaviti.
Analogno 2. odstavku 1107. člena ZOR se lahko tudi posebne uzance uporabijo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ne ureja.
ZNP člen 122, 122/2.ZOR člen 210, 210/2.ZZZDR člen 51, 51/2, 54.
skupno premoženje zakoncev - nečista denarna terjatev - premoženjska razmerja med zakonci - razpolaganje z delom skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca
Kadar eden od razvezanih zakoncev odsvoji skupno premoženje brez soglasja drugega, ta zaradi tega ne more biti prikrajšan na premoženju. Ima lahko podoben položaj kot bi ga imel po drugem odstavku 122. člena zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ko skupno premoženje ne bi bilo mogoče razdeliti (ker je nedeljivo ali pa je delitev preprečil drugi z nedovoljenim razpolaganjem). Prizadeti skupni lastnik bi imel pravico do plačila vrednosti svojega deleža na taki skupni stvari. Navedeno določilo ZNP je materialnopravne narave in je zato uporabljivo tudi za rešitev takih sporov, kot je predmetni. Do enakega pravnega zaključka pa pripeljejo tudi določbe o neupravičeni pridobitvi zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Če pravnega posla prizadeti razvezani zakonec ne izpodbija, ima do drugega denarno terjatev. Ta terjatev po višini pa ne more biti odvisna od tega, ali je in koliko drugi iztržil za odsvojeno skupno premoženje (odsvojitev je lahko brezplačna ali le delno odplačna), pač pa od njegove vrednosti (oziroma deleža prizadetega partnerja na skupnem premoženju). Zato taka terjatev, kot je sporna, ne more predstavljati čiste denarne terjatve. O čisti denarni terjatvi je praviloma mogoče govoriti le v pogodbenih (v razmerjih med pogodbenikoma) in ne zunajpogodbenih razmerjih.
F.K. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za kaznivi dejanji, glede katerih državni tožilec ni odstopil od pregona in glede katerih ni bila ustavljena kazenska preiskava. O teh dejanjih še ni bilo pravnomočno odločeno.
Čeprav sta ugotovili, da je tožnik tožencu izročil tujo valuto in je toženec med pravdo pripoznal terjatev v tuji valuti, tega nista upoštevali, ker je po določilu drugega odstavka 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur.l. RS, št. 1/91-I) predpisano plačilo med domačimi osebami izključno v domači valuti. Toda ker je po prvem odstavku navedenega člena med domačimi osebami dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah, sta sodišči pravilno odločali o tožbenem zahtevku, ki je določal vrednost v tujih valutah in zahteval plačilo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.
V danem primeru gre za pogodbene obresti, za katere prvi odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določa, da pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Ker je določilo prvega odstavka 399. člena ZOR kogentne narave, sta ga sodišči pravilno uporabili in zavrnili drugačen dogovor pravdnih strank.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje - delitev skupnega premoženja - določitev deležev
Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list RS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94) šteli, da sporno stanovanje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker ni bilo kupljeno iz premoženja, ki bi ga bila zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Revidentka sicer opozarja, da je tedaj, ko je toženec kupil stanovanje, zakonska zveza še trajala, čeprav sama priznava, da je življenjska skupnost že razpadla. Ker torej ni bilo več življenjske skupnosti in ker sta sodišči ugotovili, da je bilo stanovanje kupljeno iz toženčevih sredstev (odškodnina za nepremoženjsko škodo in dve posojili, ki jih je sam v pretežni meri že vrnil), je pravilno razsodilo, da je sporno stanovanje toženčevo premoženje in je zavrnilo zahtevek, da bi stanovanje spadalo v skupno premoženje.
zahteva za izreden preizkus pravnomočne odločbe - postopek s tožbo - rok za vložitev (dopolnitve) tožbe - zavrženje (dopolnitve) tožbe - odločanje na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku
Tožba je bila vložena v roku iz 1. odstavka 24. člena ZUS in zato pravočasno. Z vlogo z dne 09.1.1996 (tedaj več kot pol leta po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka za vložitev tožbe) je tožeča stranka tožbo dopolnila. Te dopolnitve pa vrhovno sodišče utemeljeno in pravno pravilno ni upoštevalo, ampak jo je kot nedovoljeno zavrglo. Pravno pravilno je namreč stališče, da je dopolnjevanje tožbe z razlogi, ki jih ni v pravočasno vloženi tožbi, glede novih razlogov enako situaciji, ko se tožba vloži po preteku roka, ki ga zakon določa za vložitev tožbe.
Dejstev, ki so se nanašala na zapadlost posameznih zneskov neplačanega prometnega davka, tožeča stranka v upravnem postopku ni izpodbijala. Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka glede teh dejstev, ki so bila v prvostopnem postopku obravnavana in ugotovljena, v upravnem postopku ni izrazila prav nobenega nasprotovanja ali dvoma. Zato je vrhovno sodišče pri obravnavanju njene tožbe utemeljeno izhajalo iz določbe 1. odstavka 39. člena ZUS v katerem je uzakonjeno pravilo, da sodišče odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Prav nobenega razloga ni imelo sodišče za uporabo 2. odstavka 39. člena ZUS, za uporabo katerega se v zahtevi za izreden preizkus neutemeljeno zavzema tožeča stranka.
Res je dovoljena samopomoč (in v takšnem primeru oškodovalec ni dolžan povrniti škode tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči - prvi odstavek 162. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), vendar le v primerih, ko gre za to, da se odvrne kršitev pravice, in to kadar grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR). Splet vseh pravkar naštetih okoliščin mora biti podan, da je mogoče storilčevo dejanje obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj sicer nihče ne sme svoje pravice, čeprav je ta prizadeta, uveljavljati sam.
dovoljenje za začasno prebivanje - odpoved prebivanja - nevarnost za varnost in obrambo države - odločanje upravnega organa po prostem preudarku
Če je določeno ravnanje tujca lahko razlog za odpoved začasnega prebivanja (23. člen ZTuj), je še bolj utemeljeno sklepati, da to isto ravnanje preprečuje, da bi se taki osebi izdalo dovoljenje za začasno prebivanje.
industrijska lastnina - blagovna znamka - razveljavitev blagovne znamke - neuporaba blagovne znamke brez upravičenega razloga - uporaba zavarovanega znaka razlikovanja kot dela sestavljene besede
Uporaba z blagovno znamko zavarovanega znaka razlikovanja, ki ga predstavlja beseda v sestavljeni besedi, je uporaba blagovne znamke.
Ker je med upravnim sporom Ustavno sodišče RS odpravilo odločbo upravnega organa druge stopnje in tudi sodbo VS RS, ker temeljita na napačni predpostavki o pravilni vročitvi odločbe o odpovedi prebivanja, v konkretnem primeru pa sta oba upravna organa še pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS zahtevo za "ponovno" vročitev iste odločbe zavrnila, izhajajoč pri tem iz enake, nepravilne predpostavke o že opravljeni pravilni vročitvi, je odločba, ki temelji na enaki dejanski podlagi, nezakonita.
ZDen člen 54, 54/1, 56.ZUP člen 25. ZUS člen 42, 42/2, 94, 94/1.
zahteva za denacionalizacijo - pravni naslov za prehod premoženja v državno last - prodajna pogodba - arondacijska odločba - sodna pristojnost - upravna pristojnost
Če je bila podlaga za prehod premoženja v državno last veljavna kupoprodajna pogodba, je za odločanje o zahtevku za denacionalizacijo pristojno sodišče, če pa pogodba ni veljavna in je do prehoda premoženja prišlo kasneje na podlagi odločbe upravnega organa, je podana pristojnost upravnega organa.
upravni spor - obnova sodnega postopka - denacionalizacijski upravičenec
Postopek v upravnem sporu, v katerem je bila tožba kot prepozno vložena zavržena, se obnovi, če se z novim dokazom ugotovi, da je bila pravočasno vložena.
Ni denacionalizacijski upravičenec oseba, ki je nepremičnino pridobila z darilno pogodbo že po tem, ko je bila ta prejšnjemu lastniku podržavljena.
Če so nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi ponudbe tožnika kot davčnega zavezanca (zaradi poplačila zapadlih davkov, kot je to urejala posebna uredba) in ni dokazov za neodplačnost prenosa, tožnik ni upravičenec za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Zato je bila njegova vloga pravilno zavržena.
lokacijsko dovoljenje - pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja - komunalni vodi na tujih zemljiščih - soglasje lastnikov zemljišč
Pogoji v lokacijskem dovoljenju morajo biti v skladu s pogoji, predpisanimi v prostorskem izvedbenem aktu, katerega zakonitost se preizkuša pri ustavnem sodišču.
Pogoji, določeni v izreku odločbe o lokacijskem dovoljenju, morajo biti nepogojni in jasno določeni.
Za napeljavo komunalnih vodov na tujih zemljiščih mora investitor v lokacijskem postopku pridobiti dovoljenje lastnikov zemljišč za poseg v njihova zemljišča.
Toženka je z uporabo besed Kozorog pivo v silhueti s kozorogom v ovalu s stiliziranimi gorami posnemala registrirane znamke tožeče stranke, s čimer je kršila te znamke v smislu določil drugega in tretjega odstavka 94. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 in 75/97), po katerih "posnemanje obstoja, če povprečen kupec blaga... lahko opazi razliko le, če je posebno pozoren...". Obravnavana kršitev predstavlja tipično posnemanje, ki zavaja kupce, misleč da kupujejo proizvode tožeče stranke. Toženka uporablja tudi posnemajočo oznako kozorog pivo na etiketi, ki je enako zelene barve in pravokotne oblike z značilnim robom, kot je to etiketa tožeče stranke. Gre tedaj za izrazito vizualno podobnost.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS20575
URS člen 29, 125.ZKP člen 17, 371, 371/2.KZ člen 22, 25, 127, 127/1.
kaznivo dejanje umora - sostorilstvo - pravna opredelitev umora, storjenega v sostorilstvu - motiv storitve kaznivega dejanja umora po 1.odst. 127.čl. KZ - načelo materialne resnice - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - pristojnost za tolmačenje ustave - zahteva za varstvo zakonitosti - uveljavljanje neprimernosti izrečene kazni
S tem ko se v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je obs. A.B. udarjal z železno palico po glavi F.B., ko je slednji že bil smrtno ranjen, obrazložitev sodbe ni v nasprotju ne z izrekom in ne z ugotovitvami izvedenca... Za obstoj sostorilstva je pravno irelevantno, da je smrt nastopila zaradi posledice strela, torej izvršitvenega dejanja, ki se očita obs. H.B.
V prvostopni sodbi je sicer napačno navedeno, da sta obsojenca storila vsak po eno kaznivo dejanje umora in po en poskus kaznivega dejanja umora, pravilno bi namreč bilo, da sta v sostorilstvu storila eno kaznivo dejanje umora in en poskus kaznivega dejanja umora, vendar pa tega nobena zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala.
S tem ko sodišče ni moglo ugotoviti motiva oziroma prave resnice o ozadju spora, ni podana zatrjevana kršitev določb 17.čl. ZKP. Pri pravni opredelitvi umora po 1.odst. 127.čl ZKP je motiv storitve le okoliščina, ki se upošteva pri odmeri kazni.
Pravice do obrambe, ki jo ustava zagotavlja v 29.čl. ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, podrobneje pa jo v številnih določbah ureja ZKP, ni moč razlagati tako, da je sodišče kršilo to pravico, če ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je predlagal obsojenec oziroma njegov zagovornik. Sodišče je namreč upravičeno, da presodi, ali se predlagani dokaz nanaša na pravno relevantna dejstva in ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.
Ker sodišča oziroma sodniki sodijo na podlagi ustave in zakona (125.čl. ustave), je zmotna trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje s tolmačenjem 29.čl. ustave poseglo v izključno pristojnost Ustavnega sodišča.
Z navedbami, da ni "razumljiva višina izrečene kazni", ker da se takšne kazni izrekajo teroristom za bombne napade, kjer umre veliko število nedolžnih ljudi in da pri obsojencu ni obteževalnih okoliščin, pa zagovornik izpodbija pravilnost odmere kazni, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.
privatizacija stanovanj - zavrnitev zahteve za odkup - stanovanje v stavbi, ki je kulturni spomenik - soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine - sklenitev pogodbe - predmet pogodbe - dopustnost predmeta
Soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine ni zgolj strokovno mnenje. Gre za posamičen akt, s katerim zavod izvaja javna pooblastila v zvezi z varstvom in ohranjevanjem kulturne dediščine (5.čl. ustave). S tem, ko varuje javno korist, država preko zavodov posega v pravice in pravne koristi kupcev in prodajalcev. Izdaja ali zavrnitev soglasja zato ne more biti odvisna od diskrecijske pravice pristojnega zavoda. Zavod mora upoštevati merila, ki jih predpisuje zakon.