Tožnik se sklicuje na 4. odstavek 24. člena ZAzil in navaja, da je prosilec za azil dolžan navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze do konca zaslišanja in ne že pri sami podaji vloge. Zato meni, da je napačna utemeljitev tožene stranke, da bi moral že pri podaji vloge tožnik podrobneje opisati dejanje in storilce, ker to ni namen podaje prošnje. Po presoji sodišča toženo stranko veže določilo, da mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari (1. odstavek 33. člena ZAzil), vendar je tudi na strani tožnika kot prosilca za azil dolžnost, da mora ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom in da mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane (3. odstavek 24. člena ZAzil). Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik seznanjen s svojimi dolžnostmi in pravicami v azilnem postopku, tožena stranka pa je navedla razloge zakaj šteje, da je izkazan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in zakaj je o prošnji tožnika takoj odločila. V zvezi z očitkom tožnika, da lahko navaja vsa dejstva in predloži dokaze do konca zaslišanja in ne že pri sami podaji vloge, pa je potrebno poudariti, da tožnik kljub temu očitku ne navaja konkretno česa ni povedal, oziroma da bi kaj pozabil ali izpustil. Tega svojega ugovora tako ne obrazlaga z morebitnimi dogodki, okoliščinami ali podatki, ki jih ne bi že povedal ob podaji prošnje za azil, zato tega ugovora sodišče ni moglo upoštevati.
URS člen 3, 3/2, 3, 3/2. ZUS člen 25/3, 14, 14/3, 25, 25/3, 14, 14/3, 25. ZAzil člen 43/1, 43/1-5, 16, 16/4, 43, 43/1, 43/1-5, 16, 16/4, 43. ZUP člen 144, 125/1, 138, 138/1, 63, 63/1, 125, 2, 2/2, 9.
begunec
Materialno-pravno podlago za odločanje tožene stranke o upravičenosti do povračila stroškov in nagrad za opravljeno pravno pomoč svetovalcem za begunce namreč predstavlja določba 4. odstavka 16. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. ZAzil sicer izrecno ne določa, da se uporablja ZUP v sporih med svetovalci za begunce in organi, ki odločajo o pravici do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce iz sredstev proračuna Republike Slovenije, ampak to izhaja iz določbe 23. člena ZAzil, ki določa, da se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor ni z ZAzil drugače določeno. Narava stvari, ki zahteva upravno odločanje v tovrstnih zadevah je izražena v tem, da gre za razmerje med svetovalcem za begunce kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic prosilcev za azil po določbah ZAzil (5. alinea 1. odstavka 43. člena ZAzil) in državo, ki zagotavlja sredstva za povrnitev stroškov za uresničevanje navedene pravice do brezplačne pravne pomoči prosilcev za azil iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Zato gre v tovrstnih zadevah za upravno odločanje. Zahtevek svetovalca za begunce za povrnitev stroškov in nagrado za opravljeno delo, ki ga svetovalec za begunce na predpisan način predloži toženi stranki, je tako potrebno smiselno šteti za zahtevek po 1. odstavku 63. člena in 1. odstavku 125. člena ZUP. V skladu s temi pravili bi morala tožena stranka stroškovnik tožeče stranke z dne 23. 8. 2004 obravnavati v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 125. člena ZUP kot vlogo oziroma zahtevo stranke, tožnici pa dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za upravni akt (načelo zaslišanja) pred izdajo izpodbijanega sklepa, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za skrajšani postopek (144. člen ZUP).
sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, da je pravna podlaga za določanje vrednosti podržavljenega premoženja 44. člen Zakona o denacionalizaciji in na tej podlagi izdana Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja za vrednotenje nepremičnin. Gre za predpis, katerega skladnost je presojalo tudi Ustavno sodišče, ki ni imelo pomislekov v njegovo uporabo. Ustavna odločba namreč ugotavlja, da minister, ki je v izpodbijanih določbah Odredbe in Novele odredbe iz tečajnih listov NBJ zgolj ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v posameznih obdobjih, s samo ugotovitvijo paritet ni kršil zakona. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da je uradni tečaj NBJ edini določljivi kriterij, ki ga je imel zakonodajalec na voljo pri uzakonitvi valorizacije odškodnin, odmerjenih razlaščencem ob podržavljenju. Navedeno pa v celoti velja tudi za obravnavano zadevo.
Sodišče ne dvomi v ugotovitev tožene stranke, da je dejavnost nudenja hrane in pijače, če ta ni omejena izključno na člane društva, in se opravlja na pridobitni način, šteti kot dejavnost, za katero si mora društvo pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti po Zakonu o gostinstvu.
Res je sicer, da je tožena stranka med postopkoma izdala novo odločbo, s katero je odločbo, ki je bila predmet izpodbijanja, razveljavila in nadomestila z novo, s katero je tožniku dodelila dodatnih 3.047.360,03 SIT državne pomoči, toda tega dejstva vsekakor ni mogoče razlagati na način, kot da je tožnik s tožbo uspel, oziroma kot pripoznavo zahtevka v smislu 154. člena ZPP, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.
sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je bila v obravnavanem primeru zahteva tožnikov za vstop v postopek vložena po tem, ko je bil postopek izdaje spornega dovoljenja za rekonstrukcijo že končan. Toda po presoji sodišča navedeno dejstvo ni moglo biti podlaga za zavrženje zahteve tožnikov. Zahtevo tožnikov za vstop v postopek bi morala tožena stranka, glede na dokončnost dovoljenja za rekonstrukcijo, obravnavati kot predlog za obnovo postopka.
Posredovanje delovne sile je nameščanje (posojanje) osebja za plačilo. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (s katerim soglašata obe stranki), izhaja, da je v obravnavanem primeru tožnik kot delodajalec s svojim soglasjem in v sporazumu z naročnikom delavki omogočil, da opravlja delovne naloge za naročnika. Dogovorjeno je tudi bilo, da tožnik poskrbi za primerne delovne prostore in delovne pogoje za delavko. Gre torej za storitev, ki je omogočala naročniku opravljanje dela v kraju tožnikovega sedeža.
ZZVN člen 2, 2/1, 2, 2/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
prisilno delo
Nov zahtevek stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja je potrebno zavreči, ob pogojih, da je dejansko in pravno stanje nespremenjeno. Dejstvo, da je tuja pravna oseba tožnici priznala odškodnino za prisilno delo v Avstriji, bi lahko pomenilo podlago za obnovo pravnomočno končanega postopka, ne more pa pomeniti podlage za začetek novega upravnega postopka po zahtevi, ki jo tožnica opira na enako dejansko podlago.
ZZZDR člen 6, 78, 78/3, 106, 106/1, 106/2, 213. URS člen 23, 54, 54/1, 56, 56/1. MKVCP člen 8. KZNOP člen 3, 3/1, 9, 9/3. ZPP člen 409, 410. ZUS člen 1, 1/2 16, 16/1, 39, 39/1. ZST člen 13, 13/1.
izvedenec - stiki z otrokom
Prizadeta stranka je imela vzpostavljeno družinsko vez z mladoletno BB od njenega rojstva dne 15. 9. 2001, do starosti BB treh mesecev. Upravni organi, ki odločajo o stikih, morajo v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi z stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. Bistveno je vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je upravni organ naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili in da bi bila zlasti tožnica in prizadeta stranka, pa tudi BB, ki je bila ob izdaji prvostopenjske odločbe sicer stara samo 2 leti in 1 mesec, pripravljeni za vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist, in da je na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev dokazna ocena tožena stranke, na kateri temelji ureditev stikov, zakonita. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot velja v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Po presoji Upravnega sodišča je v tovrstnih sporih bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih in da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe v psiho-socialnem smislu ponujena pomoč za uspešno izvedbo stikov. Nadaljnje oziroma zadnje ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je, ali je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev in predhodno izvedenih pripravljalnih ukrepov v upravnem postopku določila stike tako, da načinu in intenzivnosti ureditve stikov ni mogoče očitati nerazumnosti.
ZUN člen 54, 54/1, 54, 54/1, 54, 54/1. ZUS člen 59, 59/1, 59, 59/1.
lokacijsko dovoljenje
Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa, da v konkretnem primeru ogled lokacije ni bil potreben in tudi, če bi bil izveden, to ne bi moglo vplivati na odločitev o stvari. Dejstvo namreč je, da v primeru, kadar se gradnja dovoljuje ob pogojih iz prostorskega izvedbenega načrta, so vsi parametri predvidenega objekta, kot so njegova lega, gabariti, nadmorska višina, priključevanje objekta na infrastrukturno omrežje itd., določeni s tem načrtom. V konkretnem primeru te parametre določa ZN, torej materialni predpis, teh pa ni mogoče spreminjati, razen v okviru dopustnih toleranc, kar je bilo že obrazloženo.
Upravni organi lahko v upravnem postopku odločajo le o upravnih stvareh (2. odstavek 2. člena ZUP). Ker odločanje o statusu pristopnika Teritorialne obrambe RS ni urejeno kot upravna stvar, upravni organ o zahtevi tožnika, da se mu ta status prizna, ne more voditi upravnega postopka niti o njegovi zahtevi odločiti.
Tožbeni argument, da je ureditev iz drugega stavka 2. odstavka 32. člena ZAzil v nasprotju z Ustavo, je neutemeljen, ker je poseg v omenjeno pravico v skladu z načelom sorazmernosti in zato niso podani pogoji za uvedbo postopka po 136. členu Ustave.
pravica do sodnega varstva - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - zavrženje tožbe - odločitev o predlogu za začasno odredbo
V našem pravnem sistemu je na voljo sodno varstvo v upravnem sporu zoper dejanja ali opustitve po 2. odstavku 157. člena URS za varstvo pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja v primerih, ko postopek še ni pravnomočno končan. Sodno varstvo se v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča, kar pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more več biti, saj dejanja ni več in ni več kaj preprečevati.
Tožnik v tožbi ugovarja, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, ugovarja tudi poteku zaslišanja z dne 11. 11. 2004. Iz spisa izhaja, da je očitno prišlo do napake pri zapisu datuma zaslišanja, kar je uradna oseba kasneje popravila, vendar o tem ni obvestila svetovalke za begunce. Iz zapisnika tudi izhaja, da je bila svetovalka za begunce na koncu pozvana, če ima na koncu še kaj dodati in je odgovorila, da je želela med postopkom postavljati podvprašanja, česar uradna oseba ni dovolila. Uradna oseba je sestavila tudi uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da je svetovalka za begunce zahtevala, da se napišejo določena podvprašanja, za katera je uradna oseba menila, da jih ni potrebno pisati, ker nikakor ne vplivajo na vsebino samega zapisnika. Iz upravnega spisa je tako mogoče ugotoviti, da pripombe pooblaščenke za begunce niso vpisane v zapisniku, zato se ne more oceniti ali gre za motenje dela oziroma motenje poteka zaslišanja ali ne. Določila ZUP (v zvezi z 23. členom ZAzil) nimajo posebnih določil glede sestave zapisnika pri izjavi stranke (188. člen ZUP). Pri sestavi zapisnika pa je zato potrebno slediti določilom 74. do 81. člena ZUP. Zapisnik mora obsegati natančno in kratko potek in vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav (2. odstavek 76. člena ZUP). Po ustaljeni upravno sodni praksi v azilnih postopkih se prosilca za azil zasliši tako, da se zapisuje v zapisnik posamezno postavljeno vprašanje s strani uradne osebe in odgovor prosilca za azil. Tudi pri zaslišanju prosilca za azil je potrebno slediti splošnim načelom ZUP (6., 7., 8. in 9. člen ZUP), zato ni v nasprotju z določili ZUP, da pri posameznem vprašanju, ki ga postavi uradna oseba, postavi tudi svoja vprašanja navzoči svetovalec za begunce. Pri tem se zagotavlja ekonomičnost postopka, stranka lahko tako lažje predstavi svoje razloge in s tem zavaruje svoje pravice, s takšnim postopkom pa je tudi varovano načelo materialne resnice, da se ugotovi resnično dejansko stanje stvari. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je vsako zaslišanje prosilca specifično, pri zaslišanju posameznika je zato potrebno upoštevati njegove psihofizične lastnosti. Ker zapisnik z dne 11. 11. 2004 ne vsebuje posameznih podvprašanj, ki jih je hotela postaviti navzoča pooblaščenka za begunce, to pa je potrjeno tudi z uradnim zaznamkom uradne osebe, pa tudi, ker zapisnika nista podpisali stranki v postopku, sedaj tožnik in njegova pooblaščenka oziroma svetovalka za begunce se sodišču poraja dvom o tem, da zapisnik z dne 11. 11. 2004 ne odraža poteka in vsebine dejanj v postopku in danih izjav (1. odstavek 80. člena ZUP). Zato obstaja dvom o pravilnosti zaključkov tožene stranke, ki jih je naredila na podlagi tako sestavljenega zapisnika. Po oceni sodišča tožena stranka ni v zadostni meri ugotavljala razlogov ogroženosti na strani tožnika, zato ne more slediti oceni tožene stranke, da so razlogi tožnika neverodostojni.
Oba tožnika sta skladno povedala, da so ju Srbi zaničevali zaradi muslimanske vere, prejemali so verbalne grožnje. Tožnik je povedal, da ga je leta 1998 poskušal ubiti Srb, ko je šel pogledat svojo rodno hišo. Drugače tožniki niso bili preganjani zaradi svoje rase, političnega prepričanja ali zaradi pripadnosti kakšni določeni družbeni skupini. Tožena stranka je svoj zaključek, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka. Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega verbalnih groženj oziroma zaničevanj, ki jih tožnika niti nista natančno opisala oziroma opredelila, ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno oprla na Direktivo Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC (9. člen).
ZPD člen 22, 23, 26, 22, 23, 26. ZDoh člen 16/1-5, 15, 15/1-4, 16, 16/1-5, 15, 15/1-4, 16.
davek od osebnih prejemkov - prometni davek
Tudi po presoji sodišča je tožeča stranka od prometa storitev sponzoriranja oz. reklamiranja izdelkov bila dolžna obračunati davek od prometa storitev (22. in 23. člen ZPD). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka tovrstne storitve tudi dejansko opravila in temu tožnik niti ne nasprotuje. Sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, da bi tožena stranka morala izkazati namen uporabljenega prihodka iz naslova sponzorstva oziroma oglaševanja, saj to ne izhaja iz ZPD. Gre za obdavčitev na pravni podlagi 1. odstavka 22. člena ZPD, ki ne določa ugotavljanje namena pridobivanja sredstev sponzoriranja, kar pomeni, da tudi če sredstva niso bila uporabljena za pridobivanje dobička, to ne more biti razlog, da ne bi bila storitev obdavčena.
v obravnavanem primeru bila podana podlaga za oceno davčne osnove za obračun davka od prometa proizvodov in storitev, v postopku so bile ugotovljene in navedene vse relevantne okoliščine, ki utemeljujejo podlago za oceno, prav tako pa je razvidna metoda oziroma preverljiv je izračun višine naloženih zneskov davka od prometa proizvodov in storitev v plačilo. Ker inšpekcijski pregled obsega pravilnost in pravočasnost obračunavanja davkov, poslovanja davčnih zavezancev, preverjanje knjigovodskih in drugih evidenc in se praviloma opravlja v prostorih in na stvareh davčnega zavezanca oziroma pri osebi, ki poslovne knjige in evidence vodi za davčne zavezance, in ker morajo biti poslovni dogodki knjiženi ob času nastanka poslovnega dogodka in jih je treba evidentirati v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo, je bil po presoji sodišča predlagan dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke nepotreben, saj v obravnavanem primeru izrečeni ukrepi izhajajo iz dokumentacije in okoliščin, ki so morale obstajati pri davčnem zavezancu v času inšpekcijskega pregleda.
ZDen člen 64, 64/1, 64, 64/1. ZUP člen 130, 130/1, 130/2.
upravičenost do denacionalizacije - zahtevek stranke
Kadar materialni zakon določa rok za uveljavljanje upravičenj, se v zvezi z razširitvijo zahtevka ni mogoče sklicevati na rok iz 1. odstavka 130. člena ZUP/86. Opustitev izdaje sklepa, da se razširitve zahtevka ne dovoli, ker je zahtevek, s katerim se uveljavlja razširitev, prepozen, ne more vplivati na (kasnejšo) presojo izpolnjevanja pogoja pravočasnosti tega zahtevka.
Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS.