ZDavP člen 16, 27. ZDDV člen 31/2-3, 17, 31, 31/1-2.
davek na dodano vrednost
Tudi po presoji sodišča sporna računa št. 17/2000 in 18/2000 z dne 30. 9. 2000 izkazujeta, da gre za najem plovila in ne za plačilo opravljanja storitve prevoza, zato tudi po mnenju sodišča ne gre za oproščen promet po 31. členu ZDDV. To, kar pa tožnik v tožbi zatrjuje, da gre v tem primeru za najem po 3. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, pa tožnik tudi ni izkazal, saj se navedena določba ZDDV nanaša na najem letal, ki jih uporabljajo letalske družbe za polete na mednarodnih zračnih linijah za plačilo, kar pomeni, da je v tem primeru treba izkazati, da se opravi najem za polete na rednih mednarodnih zračnih linijah, česar pa tožnik niti ne izkazuje. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je letalo letelo v Centralno Afriški Republiki, ne pa na mednarodnih zračnih linijah.
Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS.
Tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena. Da se pravni položaj tožeče stranke z zahtevano odločitvijo ne bi spremenil, je posebej očitno v konkretnem primeru, saj iz zbranih podatkov izhaja, da je bil v ponovljenem postopku že izdan nov upravni akt, zoper katerega je bila dovoljena pritožba in po odločitvi o pritožbi oziroma v zvezi z njo določena možnost sodnega varstva v upravnem sporu.
Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa. Z izpodbijano odločbo je torej vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnica si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba v celoti odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prav tako tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta kot izhaja iz izreka odločbe, saj pravnomočnost zajema le izrek odločbe, obrazložitev odločbe pa vsebuje zgolj utemeljitev odločitve glede na dejansko in pravno stanje.
fiksne javne telefonske storitve - pridobitev soglasja za cene storitev
Operaterji fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev morajo po določbah 74. člena ZTel-1 pridobiti soglasje pred uveljavitvijo cen fiksnih javnih telefonskih storitev. Predhodno soglasje ni potrebno za cene ostalih telekomunikacijskih storitev, ki se opravljajo v fiksnem javnem telefonskem omrežju.
Čeprav zakon tega izrecno ne določa, je tudi po presoji sodišča pojem opravljanja registrirane dejavnosti fizičnih oseb razumeti ožje, torej kot opravljanje v Republiki Sloveniji registrirane dejavnosti. Na navedeno razlago napotujejo tudi določbe ZPD, ki z obveznostjo obveščanja davčnih organov (v kraju, kjer je bilo zasebniku izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti) omogočajo kontrolo izpolnjevanja njegovih davčnih obveznosti oziroma izpolnjevanja pogojev, predpisanih za ohranitev uveljavljenih davčnih olajšav. Ker je bil po navedenem izvajalec utemeljeno davčno obravnavan kot fizična oseba, je bila davčna obveznost naložena tožeči stranki skladno z določbo 2. odstavka 22. člena ZPD.
nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine. Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev.
Tožnik ponavlja v tožbi pritožbeni razlog ničnost odločbe tožene stranke oziroma organa prve stopnje po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da odločba organa prve stopnje ni nična, ker obstaja samo nezmožnost izvršitve v osebnosti stranke. Razlog po 3. točki citiranega določila je podan le takrat, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti in gre za objektivno in ne subjektivno neizvršljivost odločbe. Pri tem pa je potrebno dodati, da citirani ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena, iz upravnega spisa in navedb tožene stranke pa izhaja, da je bilo vozilo že odpisano iz prometa. Tako je bila odločba organa prve stopnje dejansko že izvršena.
Tožnik očita, da je Posebna zdravniška komisija opravila z njim le razgovor in da ni preverila njegovih fizičnih in psihičnih sposobnosti za voznika motornih vozil. Irelevantna v tej zadevi so vsa tožnikova zatrjevanja, da ga Posebna zdravniška komisija ni posebej pregledala oziroma da je dejansko stanje v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ostalo nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje je bil dolžan izdati odločbo na podlagi 1. odstavka 170. člena ZVCP in zakonodajalec v določilih ZVCP ni dal pooblastila organu prve stopnje, da preverja oceno Posebne zdravniške komisije. Upravni organ je bil na podlagi zdravniškega spričevala dolžan odvzeti tožniku vozniško dovoljenje za toliko časa, dokler se z zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je tožnik telesno in duševno ponovno zmožen voziti motorna vozila (1. odstavek 170. člena ZVCP) in to je tožena stranka na podlagi ocene Posebne zdravniške komisije tudi pravilno naredila.
Kljub opredelitvi v tožbi, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, po presoji sodišča, tožnik po vsebini zahteva izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Takšno začasno odredbo pa je možno zahtevati le v primeru, če na tožnikovo zahtevo izvršitev spornega akta ne bi odložil pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS.
Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega anonimnega grozilnega pisma in očitkov zakaj voli PDK ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem se po presoji sodišča tožena stranka pravilno sklicuje tudi na Direktivo Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC (9. člen). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da razlog, ki ga tožnik navaja kot razlog za prošnjo za azil, ni takšen, da bi se lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato je tudi njegov strah pred preganjanjem objektivno neutemeljen in tudi zatrjevanje o morebitnem preganjanju v izvorni državi ne ustreza pojmu preganjanja, ki ga povzema tožena stranka in je uveljavljen v azilnih postopkih.