DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074121
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 36, 37, 37-3, 41. ZNDM-2 člen 4.
stalna pripravljenost - varovanje državne meje - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba
Ugotovljenih okoliščin ni mogoče materialnopravno razlagati kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Nadzor na meji spada v pristojnost Policije (4. člen ZNDM-2), namen nalog SV oziroma njeno poslanstvo pa je bilo po prvostopenjski ugotovitvi v podpori Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje. Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v navedenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, oziroma da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074149
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - varovanje državne meje - usposabljanje vojakov
Ključno je in to je potrdil tudi sam tožnik, da je bil na vajah in usposabljanjih prisoten zaradi vadbencev, katerim je moral zagotavljati logistično podporo in skrbeti, da je vse delovalo; ritem dela so mu določale enote na usposabljanju. Glede na to je pravilen zaključek, da je bilo delo, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je bilo sestavni - podporni del operativnega urjenja (vaj in usposabljanj) in je kot tako spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Ta zaključek ne more biti pogojen s tem, ali je tudi tožnik imel t. i. status neposrednega vadbenca ali ne.
Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074161
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazno breme - neposredna uporaba direktive
Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo.
Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), kvečjemu bi lahko šlo za drugo kršitev določb pravdnega postopka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074136
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo za delo - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojak - straža
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - LOKALNA SAMOUPRAVA
VDS00074011
ZFDO člen 14, 14/1, 14/2. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4.
nadomestilo plače - prenehanje funkcije - župan - izpolnitev pogojev za upokojitev - razlaga zakona
Drugi odstavek 14. člena ZFDO treba razlagati kot smiselno celoto skupaj s prvim odstavkom istega člena. Slednji pravico funkcionarja do nadomestila plače veže na prenehanje funkcije in objektivne razloge za nemožnost zaposlitve ali starostne upokojitve, vse dokler se upravičenec ne zaposli, začne opravljati funkcijo ali pridobitno dejavnost ali izpolni pogoje za upokojitev, vendar najdlje za čas treh mesecev od prenehanja funkcije. Namen pravice do nadomestila plače je premostiti socialno tveganje funkcionarja, ki ob prenehanju poklicnega mandata ostane brez dohodka, dokler ne pridobi drugega vira dohodka bodisi iz naslova dela bodisi pokojnine, vendar najdlje do izteka zakonsko določenega obdobja. Podaljšanje te pravice je treba razlagati kot izjemo, kadar od upravičenca ni mogoče pričakovati, da se bo v tem trimesečnem obdobju zaposlil, saj bi se kmalu za tem, v nadaljnjih šestih mesecih, starostno upokojil. Drugi odstavek 14. člena ZFDO tako ureja položaj funkcionarja, ki bi pogoje za starostno upokojitev izpolnil po preteku treh mesecev od prenehanja funkcije, vendar najkasneje v nadaljnjih šestih mesecih.
ZSPJS člen 22d, 22e. ZJU člen 24. ZDR-1 člen 202. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/1.
dodatek za povečan obseg dela - notranje varstvo pri delodajalcu - zastaranje - policist - obseg dela - zavrženje tožbe na sodišču druge stopnje
Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica zoper sklep z dne 23. 3. 2020 ni vložila pritožbe in ni izkoristila notranje poti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike med zneskom izplačila po sklepu z dne 23. 3. 2020 in s tožbo vtoževanim 10 % mesečnim izplačilom, zavreči, saj za ta zahtevek ni sodnega varstva.
Ker je tožnica tožbo vložila 2. 3. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njen zahtevek za vtoževano obdobje vključno z januarjem 2015 zastaral, saj skladno z določbo 202. člena ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let, pri čemer se je oprlo na dan vložitve tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna, saj je tožnica zahtevo za odpravo kršitev vložila 10. 10. 2019, zato se zastaranje pretrga s tem dnem, tako da je zastaral njen zahtevek v obdobju pred 10. 10. 2014.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica poleg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar opravljala tudi delo Administrator V in da se je v letu 2009 obseg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar zmanjšal. Tožnica je vse delo opravila v rednem delovnem času 8 ur, vendar njeno delo ni presegalo pričakovanih rezultatov dela. Opravljanje del drugega delokroga pa samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 251, 251/3. ZKP člen 236. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 10a. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - seznanitev - zagovor delavca - pisna obdolžitev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi.
Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.
ZSSloV člen 56, 56/3. ZPP člen 19, 19/2, 274, 274/1, 286b, 286b/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 46, 47, 47/1, 49, 49/1. ZDR-1 člen 202. OZ člen 336, 336/1, 364, 364/1. ZObr člen 88, 88/8.
vpis v kadrovsko evidenco - sodna pristojnost - pristojnost delovnega in socialnega sodišča - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - sodba na podlagi pripoznave - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga
Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen ZJU, je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.
47. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca, daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074154
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 214/2, 285.
stalna pripravljenost - razlika v plači - varovanje državne meje - dokazno breme - sodba presenečenja - neposredna uporaba direktive - usposabljanje vojakov
Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna.
Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES.
Tožnik je o tem, kakšno delo naj bi opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. V prvi pripravljalni vlogi je jasno opredelil, kdaj in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru varovanja državne meje in straže, opisal pa je tudi, kako je potekalo njegovo delo. Ker je toženka zatrjevala, da sta ti dejavnosti izvzeti iz uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073968
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Ob poudarjenem kolektivnem usposabljanju in posnemanju izrednih ali vojnih razmer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij ni primeren (2. alineja); ta ni primeren, ker sicer cilj usposabljanja ne bi bil dosežen, in ne ker bi šlo za takšne osebe, ki bi zasedale visoke strokovne funkcije ali imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, da bi šlo tudi za drugo izjemo (1. alineja), in sicer operativno urjenje, čemur v pritožbi niti ne oporeka.
V zvezi s stražo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predvsem izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in operativno urjenje (1. alineja), kar je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravilno je presodilo tudi, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straža spreminjala, kar je nenazadnje navedla tudi sama toženka. Že samo dejstvo, da je toženka določena obdobja stražo organizirala na način, da so pripadniki rotirali, potrjuje, da gre za izjemo od uporabe direktive.
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, ki so bile podane v zvezi z varovanjem meje; v zvezi s to dejavnostjo je toženka pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti ta izjema niti katera druga ni podana. Množičnih migracij v spornem obdobju ni mogoče opredeliti kot izredni dogodek, varovanje meje pa se je lahko izvajalo s sistemom rotacij.
Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.
Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074133
ZDR-1 člen 162, 162/4. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZJU člen 16. OZ člen 299, 299/2.
Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.
Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu.
Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.
Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.
Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
OZ člen 190, 190/1, 191. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. ZSPJS člen 23, 23/5, 40, 40/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 8. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 66. ZDR-1 člen 127, 127/4, 143, 143/1. ZPP člen 2, 2/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
vračilo preveč izplačane plače - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - plačilo nedolga - pridržek pravice zahtevati vračilo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074035
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - trditveno in dokazno breme - zadostna trditvena podlaga
"Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073987
KPJS člen 46. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNDM-2 člen 4.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - usposabljanje - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073832
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. ZPP člen 8.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazna ocena - dokazno breme
Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v smislu stališč sodbe C-742/19 pravilno zaključilo, da stalna pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji predstavlja izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe, tj. operativno urjenje (usposabljanje).
Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve tožene stranke, je sodišče pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala.