Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ.
Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.
Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ker ni pravne podlage, da bi se napredovanja, dosežena na delovnem mestu, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, upoštevala pri plačilu po dejanskem delu, je lahko tožnica upravičena do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu (le) v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, torej brez upoštevanja že doseženih napredovanj. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker tožnica v zvezi s pogojem verjetno izkazanega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala ustreznih trditev in dokazov, saj se je v njem le sklicevala na tožbene navedbe v zvezi s tem. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, pri katerem ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica se je v predlogu za začasno odredbo v zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve (konkretno verjetnosti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) zgolj sklicevala na "podane tožbene navedbe". Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s to materialnopravno predpostavko v postopku zavarovanja ni zadostila in tako verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala.
Tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju oziroma travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. Zato to opravilo ne predstavlja opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in mu posledično vtoževani dodatek ne pripada.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu le‑ta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitve tako, da se v skladu z 98.c členom ZObr in 3. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.
Bistveno je, da je toženka dokazala zakonit razlog za tožnikovo premestitev, da je bilo torej na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU) - na Ministrstvu A. je bilo namreč izrazito pomanjkanje kadra (predvsem pravnikov, kar tožnik priznava), na drugi strani pa na Uradu B. ni bilo potrebe po tolikih pravnikih; in da se je toženka (Urad B.) za premestitev ravno tožnika odločila zato, ker je bil od vseh pravnikov, ki so bili zaposleni na Uradu B., tam najmanj časa zaposlen, ostali pravniki na Uradu B. pa so imeli dolgoletne izkušnje na področju preprečevanja pranja denarja in opravljen pravosodni izpit.
Splošno pravilo, ki velja za premestitev javnega uslužbenca, da mora javni uslužbenec v trenutku premestitve izpolnjevati vse pogoje za novo delovno mesto. Tožnik ob premestitvi ni izpolnjeval enega od predpisanih pogojev za delovno mesto finančnega izterjevalca, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz finančne izvršbe, vendar pa je kljub temu tožnikova premestitev zakonita, ker posebni zakon, to je ZFU, v 85. členu določa odlog pogoja za primer premestitve.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica ni zatrjevala, da je opravljala naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki niso zajete v opisu njene vsakokratne formacijske dolžnosti v formaciji. Ker je ugotovilo, da je opravljala prav tiste delovne naloge, ki sodijo v okvir njenih formacijskih dolžnosti in pridobljenih nazivov, je pravilen zaključek, da so bili izhodiščni plačni razredi za plačilo njenega dela pravilno določeni. Tožnica z vztrajanjem, da je opravljala enake delovne naloge kot civilne osebe, ki so imeli v sistemizaciji določen višji izhodiščni razred, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta. Z zahtevkom za določitev višjega izhodiščnega razreda za njene formacijske dolžnosti tožnica po vsebini nasprotuje vrednotenju formacijskih dolžnosti oziroma delovnih mest pri toženki (v formaciji oziroma sistemizaciji), kar je v pristojnosti toženke in ne more biti predmet individualnega delovnega spora.
ZJU ne določa kriterijev za premestitev javnih uslužbencev; slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mora paziti le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Toženka se je kljub temu odločila za uporabo kriterijev in meril ter presoje drugih okoliščin za premestitev, pri čemer je bil (zgolj) eden izmed faktorjev tudi želja javnega uslužbenca, izražena v spletnem vprašalniku. Ker je tožnik zatrjeval, da je bila njegova premestitev posledica sankcioniranja in neenakopravne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se je toženka pri premestitvi tožnika držala meril in kriterijev, ki jih je oblikovala in v postopku zatrjevala.
V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.