DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00038063
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 odločilo, da je zmotna materialnopravna presoja, da opravila kot so: nošenje službene uniforme, prevzemanje vode za pitje, oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih, varnostna opremljenost, nadzorni izhodi iz baze ter dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ne pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Zahteva po popolnem svobodnem gibanju brez vsakršnih omejitev, brez vsakršnih opravil, tudi takšnih, ki so namenjena zadovoljevanju vsakršnih dnevnih bivalnih potreb je v takšnih razmerah neživljenjska in tudi neskladna z naravo delovanja in bivanja na vojaški misiji.
ZVNDN člen 106a, 106a/6.. ZUJF člen 164, 164/1, 164/3, 166, 247, 247/2.. ZDR-1 člen 130, 130/2, 151.. Evropska socialna listina (1995) člen 2.. ZDR člen 150, 150/3.
regres za prehrano - nočno delo
V skladu s sedmim odstavkom 2. člena Evropske socialne listine (spremenjene) – MESL morajo države pogodbenice delavcem, ki delajo ponoči, zagotavljati posebne ugodnosti. Po tretjem odstavku 150. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnem 151. členu ZDR-1) mora delodajalec zagotoviti nočnim delavcem ustrezno prehrano med delom. Že ZDR-1 upošteva dejstvo, da si delavec ponoči težko priskrbi malico, zato delodajalcu nalaga, da delavcu omogoči ustrezno prehrano med delom. Skladno s šestim odstavkom 106.a člena ZVNDN pa je javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo delo v izmenah ali turnusu, priznan dodatek za prehrano v odstotkih glede na višino, ki se je znižala z uveljavitvijo 166. člena ZUJF od 31. 5. 2012 dalje. Po tem datumu je tožnik upravičen do manjšega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane za nočno delo, s čimer je zadoščeno tudi namenu ZUJF, to je zmanjšanju izdatkov proračunov. Navedeno pomeni, da se tudi po 31. 5. 2012 uporablja šesti odstavek 106. a člena ZVNDN in da je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem ter na tej podlagi sprejeta odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za nasprotno stališče in za zavrnitev tožbenega zahtevka.
Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za leto 2019 priznati dodatni letni dopust z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do treh dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar ne upošteva, da je ZDDO v členih 34 do 40 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zaradi česar ni mogoče delno uporabiti določb ZDDO, delno pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da do nove ureditve s kolektivno pogodbo ni prišlo in da mlajši splošni zakon (ZDR-1) razveljavlja starejši specialni zakon (ZDDO). Zanj velja 4. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za policiste. Po tej določbi se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona. S spremembo ZDDO (Ur. l. RS, št. 8/2020) je do dodatnih petih dni letnega dopusta upravičen tudi delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar pa se ta ureditev uporablja pri odmeri letnega dopusta za koledarsko leto 2020, na pravilnost odmere za leto 2019 pa ne vpliva. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037439
ZDR člen 156.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. Pravilnik o določitvi določenih vprašanj delovno pravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske napotenih na mednarodne operacije ali misije člen 8.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Tožnica je na proste dni opravljala podporne naloge kot pomoč dežurnemu, poleg tega se je vsak dan, torej tudi na prosti dan, udeležila obveznega sestanka. V zvezi s tem je tožnica podala zadostno trditveno podlago na prvem naroku za glavno obravnavo, torej pravočasno, pri čemer že iz dejstva, da je bil sestanek obvezen in da ga je sklical tožničin nadrejeni izhaja, da je predstavljal nalogo, ki je posegla v tožničino pravico do tedenskega počitka. Da je bil sestanek le "neformalno podajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan" oziroma da se je zahtevalo le "golo in kratko informacijo", so pritožbene navedbe, ki nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih.
Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih nalogah, ki jih je tožnica na proste dni opravljala in ki so ji bile odrejene, utemeljeno v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek.
Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.
vračilo stroškov izobraževanja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - vojak - ustavna odločba
Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek glede plačila stroškov izobraževanja prekinilo ter na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi pred iztekom 10 let, ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega usposabljanja. Vrhovno sodišče RS je menilo, da je ta določba v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 49. (svoboda dela) členom Ustave Republike Slovenije v zvezi s 4. členom Ustave RS. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-82/2017-14 z dne 9. 4. 2020 odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo RS.
Po drugem odstavku 93. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega izobraževanja, če je pogodbo odpovedal pred potekom desetih let. V konkretnem primeru je toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne kazenske sodbe. Toženi stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi krivdnih razlogov.
Tožnik je bil v osnovnem strokovnem usposabljanja za vojaka od 5. 3. 2010 do 23. 4. 2010. Delovno razmerje mu je prenehalo 21. 6. 2016 - v posledici dveh zaporednih negativnih službenih ocen. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je od zaključka usposabljanja do prenehanja delovnega razmerja minilo več kot dve leti, presodilo, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 11. 4. 2016 (v zvezi s sklepom z dne 9. 6. 2016) neutemeljeno naložila povračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega strokovnega usposabljanja za vojaka v višini 1.145,72 EUR, izračunani do 31. 3. 2016. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 7. člen Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju tožene stranke, po katerem morajo pripadniki Slovenske vojske po končanem usposabljanju ostati v delovnem razmerju najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta. Ker je bilo to v tožnikovem primeru podano, je tožnika razbremenilo povračila stroškov navedenega usposabljanja.
Iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 158/2016 z dne 12. 5. 2020 (ki upošteva odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-82/17-14 z dne 9. 4. 2020, ki je odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo) pa izhaja stališče, da je povrnitev stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v celoti urejena v drugem odstavku 93. člena ZObr, tako da uporaba 7. člena pravilnika tožene stranke ne pride v poštev.
ZSPJS člen 16, 16/3, 17, 17a.. ZIU člen 8.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede
Utemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absoluten pogoj za napredovanje, na podlagi 16. člena ZSPJS. V tretjem odstavku 16. člena ZSPJS je določeno, da javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. V skladu z določb prvega odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede do 15. marca. V 17.a členu ZSPJS je določeno, da če javni uslužbenec na osnovi veljavne ocene iz 6. odstavka 16. člena izpolni pogoje za napredovanje v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje na delovnem mestu oziroma v nazivu, napreduje od 1. aprila v letu, ko izpolni pogoje za nepredovanje v višji plačni razred.
ZSPJS člen 1, 1/3, 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2, 5, 5/1.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače
Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) od prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS1 in tretjega odstavka 1. člena Uredbe tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela (pri delodajalcu ali po premestitvi).
ZUJF člen 168.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 7.
kilometrina - stroški prevoza na delo in z dela
Edini kriterij za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela je razdalja med krajem bivanja in krajem opravljanja dela, pri čemer v javnem sektorju velja, da delodajalec delavcu povrne strošek najcenejšega prevoza in za povračilo stroškov upošteva najkrajšo pot od kraja bivališča do kraja delovnega mesta. Dejstvo, da pri tožnici predstavlja najkrajšo pot med krajem bivanja in krajem opravljanja dela pot, ki deloma poteka tudi preko italijanskega ozemlja, ni ovira, da tožena stranka pri izračunu najkrajše poti ne bi upoštevala poti, ki poteka tudi po italijanskem ozemlju.
Nepridobitev predhodnega mnenja sindikata s strani tožene stranke, ni vplivala na pravilnost sklepa o prekinitvi pogodbe. Razlogi za tožnikov izostanek niso opravičeni, zato je tožena stranka lahko enostransko prekinila pogodbo v skladu s 6. točko prvega odstavka 16. člena pogodbe o služenju v rezervni sestavi SV, ki določa, da ministrstvo lahko pogodbenemu pripadniku pogodbo enostransko odpove, če se brez opravičenega razloga ni odzval na opravljanje vojaške službe oziroma usposabljanje. Mnenje sindikata tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev toženke, glede na določbo petega odstavka 100a. člena ZObr, da mnenje sindikata ni obvezujoče za odločitev tožene stranke.
JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00035206
Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9, 9/2, 9/2-3, 9/3, 9/4. ZPP člen 315. OZ člen 239, 239/1. ZZVZZ člen 63, 65.
javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - splošni dogovor - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - kršitev dogovora - povrnitev škode - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zavoda - pogodbena odškodninska odgovornost - kršitev sodelovalne dolžnosti - sklep Vlade RS - pravna narava sklepa Vlade - učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje - sprememba splošnega dogovora s sklepom vlade - vmesna sodba
Če se med letom, za katerega velja splošni dogovor, spremeni višina elementov za izračun plač planiranih delavcev, je treba za spremembo cene programov in storitev praviloma skleniti aneks. Izjema velja za spremembo zneska osnovne plače po plačni lestvici (3. črtica drugega odstavka in tretji odstavek 9. člena SD 2017). Aneks v tem primeru ni potreben. Če se sprememba zneska osnovne plače določi z aneksom h kolektivni pogodbi (ki ureja spremembo plač v javnem sektorju), se takšna sprememba v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev upošteva avtomatično (četrti odstavek 9. člena SD 2017). To pomeni, da za spremembo cen aneks ni potreben.
Sklep Vlade Republike Slovenije ni oblastveni akt (sklep Ustavnega sodišča RS, U-I-264/09-7 in sklep VS RS I Up 281/2012), njen sklep o zavrnitvi predloga za zvišanje cen pa je protipraven. Odločitev Vlade Republike Slovenije namreč ne more posegati oziroma spreminjati pravic in obveznosti udeležencev SD 2017. To pa pomeni tudi, da se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve svoje sodelovalne dolžnosti pri sklepanju aneksa k dogovoru za leto 2017 ne more razbremeniti s sklicevanjem na odločitve drugih, in tako tudi ne na dokončno odločitev Vlade RS.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 9, 10, 11.
vojak - misija - dodatek za nevarne naloge
Pritožba napačno navaja, da tožnik v sodnem sporu ne more doseči priznanja višjega dodatka za nevarne naloge, češ da gre za nedopusten poseg v izvršilno vejo oblasti oziroma pristojnost delodajalca. Zavzema se za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse drugačno - da so pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na ravnanje ministra.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036191
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Ključna je ugotovitev, da je bilo tožniku naloženo toliko rednega dela, da ga v obsegu tedenskega delovnega časa ni zmogel in je tako tudi ob nedeljah moral opravljati delo, da je zadostil zahtevam delovnega procesa. Tožnik je bil edini finančnik za celoten kontingent. Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju tedenskega obsega dela ni oprlo le na izpoved tožnika, kot navaja pritožba, temveč tudi na vsebino pisno izjavo priče, ki je bil s tožnikom v vsakodnevnem kontaktu, in na izpoved priče, ki je izpovedal o tem, da sta se s tožnikom marsikatero nedeljo srečala v delovnih prostorih. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje sta bili navedeni priči bolje seznanjeni z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot priča (poveljnik), ki ni v celoti in natančneje poznal vsebine tožnikovega dela na področju finančnega poslovanja.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20, 20/1, 20/4.
plača - dodatki k plači - položajni dodatek - dodatek za posebne življenjske razmere v tujini - določitev območja - misija
Položajni dodatek pripada javnemu uslužbencu za čas dela v tujini, ko opravlja naloge vodenja ali poveljevanja, in sicer vodji predstavništva in začasnemu odpravniku poslov med celodnevno odsotnostjo vodje predstavništva (1. stavek prvega odstavka 20. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini - Uredba). Po toženčevem pravilniku sta kot korelat delovnih mest vodje predstavništva in začasnega odpravnika poslov v sodelovanju v mednarodni civilni misiji, ki sta določeni v Uredbi, s strani ministrstva določeni delovni mesti vodje kontingenta in osebe, ki vodjo kontingenta nadomešča. Tožnik v kritičnem času ni zasedal delovnega mesta, ki bi po predpisih upravičevalo pravico do položajnega dodatka. Do položajnega dodatka ni upravičen, saj Uredba izrecno določa upravičence do položajnega dodatka, samo sodišče pa za posamezne dolžnosti dodatka ne more določiti. V sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 20. členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za položaj, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka. Takšno stališče potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je (izključno) v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati.
Tožeča stranka je toženca za obdobje od 1. 12. 2016 do prejema sklepa Vrhovnega sodišča RS (do vključno 20. 12. 2017) reintegrirala v delovno razmerje. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja je toženec za to obdobje upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzeto tudi v zadevah npr. VIII Ips 79/2009, Pdp 229/2017). To pomeni, da zaradi sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 70/2017, s katerim je bila ugodilna sodba razveljavljena, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz naslova na novo vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega razveljavitvenega sklepa ni odpadla pravna podlaga izplačil, ki se nanašajo na čas po 1. 12. 2016. Ta izplačila niso pomenila izvrševanje pravnomočne sodbe (I Pd 536/2014), ki je bila kasneje razveljavljena, ampak so pomenila izvrševanje obveznosti iz vzpostavljenega, obstoječega delovnega razmerja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 49, 82, 82/3, 82/4, 204, 204/5, 208.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. ZKolP člen 5.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot
Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu KPDŽP in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela ter povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036632
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prostovoljna udeležba na sestanku z nadrejenimi ne pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka na ta dan. Bistveno je, ali se je tožnik sestanka z nadrejenimi udeleževal tudi na domnevno proste dni, saj je moral pridobljene informacije nato kot vodja skupine predati podrejenim. V zvezi s sestanki s podrejenimi pa sodišče prve stopnje zavzame zmotno stališče, da bi tožnik moral dokazati, da je na dni, ki so sledili domnevno prostim dnem, s svojo skupino moral začeti naloge opravljati tako zgodaj, da jim je moral potrebna navodila dati že dan prej, to je na prosti dan. To ni bistveno. Bistveno je, ali je tožnik dejansko vsakodnevno imel sestanke s svojimi podrejenimi, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037018
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Novejša sodna praksa (VSRS VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020) pri presoji, ali je bila delavcu v podobnih primerih (pripadnik-vojak, udeležen na mednarodni misiji) kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikuje med (1) pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na mednarodni misiji ter med (2) delovnimi obveznostmi, pri čemer le zadnja posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih je delavec moral opravljati na dan, ko mu je bil odrejen tedenski počitek. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme na dneve, ko je bil odrejen tedenski počitek, prav tako nemožnost izhoda iz vojaške baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil, prevzemanje vode za pitje, udeležba pri dviganju državne zastave in postroju. Prav tako ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, v kolikor takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov.