Nepridobitev predhodnega mnenja sindikata s strani tožene stranke, ni vplivala na pravilnost sklepa o prekinitvi pogodbe. Razlogi za tožnikov izostanek niso opravičeni, zato je tožena stranka lahko enostransko prekinila pogodbo v skladu s 6. točko prvega odstavka 16. člena pogodbe o služenju v rezervni sestavi SV, ki določa, da ministrstvo lahko pogodbenemu pripadniku pogodbo enostransko odpove, če se brez opravičenega razloga ni odzval na opravljanje vojaške službe oziroma usposabljanje. Mnenje sindikata tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev toženke, glede na določbo petega odstavka 100a. člena ZObr, da mnenje sindikata ni obvezujoče za odločitev tožene stranke.
JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00035206
Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9, 9/2, 9/2-3, 9/3, 9/4. ZPP člen 315. OZ člen 239, 239/1. ZZVZZ člen 63, 65.
javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - splošni dogovor - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - kršitev dogovora - povrnitev škode - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zavoda - pogodbena odškodninska odgovornost - kršitev sodelovalne dolžnosti - sklep Vlade RS - pravna narava sklepa Vlade - učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje - sprememba splošnega dogovora s sklepom vlade - vmesna sodba
Če se med letom, za katerega velja splošni dogovor, spremeni višina elementov za izračun plač planiranih delavcev, je treba za spremembo cene programov in storitev praviloma skleniti aneks. Izjema velja za spremembo zneska osnovne plače po plačni lestvici (3. črtica drugega odstavka in tretji odstavek 9. člena SD 2017). Aneks v tem primeru ni potreben. Če se sprememba zneska osnovne plače določi z aneksom h kolektivni pogodbi (ki ureja spremembo plač v javnem sektorju), se takšna sprememba v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev upošteva avtomatično (četrti odstavek 9. člena SD 2017). To pomeni, da za spremembo cen aneks ni potreben.
Sklep Vlade Republike Slovenije ni oblastveni akt (sklep Ustavnega sodišča RS, U-I-264/09-7 in sklep VS RS I Up 281/2012), njen sklep o zavrnitvi predloga za zvišanje cen pa je protipraven. Odločitev Vlade Republike Slovenije namreč ne more posegati oziroma spreminjati pravic in obveznosti udeležencev SD 2017. To pa pomeni tudi, da se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve svoje sodelovalne dolžnosti pri sklepanju aneksa k dogovoru za leto 2017 ne more razbremeniti s sklicevanjem na odločitve drugih, in tako tudi ne na dokončno odločitev Vlade RS.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 9, 10, 11.
vojak - misija - dodatek za nevarne naloge
Pritožba napačno navaja, da tožnik v sodnem sporu ne more doseči priznanja višjega dodatka za nevarne naloge, češ da gre za nedopusten poseg v izvršilno vejo oblasti oziroma pristojnost delodajalca. Zavzema se za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse drugačno - da so pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na ravnanje ministra.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036191
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Ključna je ugotovitev, da je bilo tožniku naloženo toliko rednega dela, da ga v obsegu tedenskega delovnega časa ni zmogel in je tako tudi ob nedeljah moral opravljati delo, da je zadostil zahtevam delovnega procesa. Tožnik je bil edini finančnik za celoten kontingent. Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju tedenskega obsega dela ni oprlo le na izpoved tožnika, kot navaja pritožba, temveč tudi na vsebino pisno izjavo priče, ki je bil s tožnikom v vsakodnevnem kontaktu, in na izpoved priče, ki je izpovedal o tem, da sta se s tožnikom marsikatero nedeljo srečala v delovnih prostorih. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje sta bili navedeni priči bolje seznanjeni z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot priča (poveljnik), ki ni v celoti in natančneje poznal vsebine tožnikovega dela na področju finančnega poslovanja.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20, 20/1, 20/4.
plača - dodatki k plači - položajni dodatek - dodatek za posebne življenjske razmere v tujini - določitev območja - misija
Položajni dodatek pripada javnemu uslužbencu za čas dela v tujini, ko opravlja naloge vodenja ali poveljevanja, in sicer vodji predstavništva in začasnemu odpravniku poslov med celodnevno odsotnostjo vodje predstavništva (1. stavek prvega odstavka 20. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini - Uredba). Po toženčevem pravilniku sta kot korelat delovnih mest vodje predstavništva in začasnega odpravnika poslov v sodelovanju v mednarodni civilni misiji, ki sta določeni v Uredbi, s strani ministrstva določeni delovni mesti vodje kontingenta in osebe, ki vodjo kontingenta nadomešča. Tožnik v kritičnem času ni zasedal delovnega mesta, ki bi po predpisih upravičevalo pravico do položajnega dodatka. Do položajnega dodatka ni upravičen, saj Uredba izrecno določa upravičence do položajnega dodatka, samo sodišče pa za posamezne dolžnosti dodatka ne more določiti. V sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 20. členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za položaj, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka. Takšno stališče potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je (izključno) v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati.
Tožeča stranka je toženca za obdobje od 1. 12. 2016 do prejema sklepa Vrhovnega sodišča RS (do vključno 20. 12. 2017) reintegrirala v delovno razmerje. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja je toženec za to obdobje upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzeto tudi v zadevah npr. VIII Ips 79/2009, Pdp 229/2017). To pomeni, da zaradi sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 70/2017, s katerim je bila ugodilna sodba razveljavljena, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz naslova na novo vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega razveljavitvenega sklepa ni odpadla pravna podlaga izplačil, ki se nanašajo na čas po 1. 12. 2016. Ta izplačila niso pomenila izvrševanje pravnomočne sodbe (I Pd 536/2014), ki je bila kasneje razveljavljena, ampak so pomenila izvrševanje obveznosti iz vzpostavljenega, obstoječega delovnega razmerja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 49, 82, 82/3, 82/4, 204, 204/5, 208.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. ZKolP člen 5.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot
Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu KPDŽP in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela ter povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036632
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prostovoljna udeležba na sestanku z nadrejenimi ne pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka na ta dan. Bistveno je, ali se je tožnik sestanka z nadrejenimi udeleževal tudi na domnevno proste dni, saj je moral pridobljene informacije nato kot vodja skupine predati podrejenim. V zvezi s sestanki s podrejenimi pa sodišče prve stopnje zavzame zmotno stališče, da bi tožnik moral dokazati, da je na dni, ki so sledili domnevno prostim dnem, s svojo skupino moral začeti naloge opravljati tako zgodaj, da jim je moral potrebna navodila dati že dan prej, to je na prosti dan. To ni bistveno. Bistveno je, ali je tožnik dejansko vsakodnevno imel sestanke s svojimi podrejenimi, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037018
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Novejša sodna praksa (VSRS VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020) pri presoji, ali je bila delavcu v podobnih primerih (pripadnik-vojak, udeležen na mednarodni misiji) kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikuje med (1) pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na mednarodni misiji ter med (2) delovnimi obveznostmi, pri čemer le zadnja posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih je delavec moral opravljati na dan, ko mu je bil odrejen tedenski počitek. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme na dneve, ko je bil odrejen tedenski počitek, prav tako nemožnost izhoda iz vojaške baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil, prevzemanje vode za pitje, udeležba pri dviganju državne zastave in postroju. Prav tako ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, v kolikor takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035853
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - neizrabljen tedenski počitek - premoženjska škoda - prisotnost na sestanku - čiščenje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik na prosti dan opravljal izredne delovne naloge in izvajal pripravo na naslednje dni, s čimer mu delodajalec na zadevne dni ni omogočil pravice do tedenskega počitka. Glede čiščenja se je novejša sodna praksa v istovrstnih primerih že izrekla, da je pomembno, ali so bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral tožnik opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge (VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020). Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tedenski počitek zaradi izrednih delovnih nalog, med drugim zaradi odreditve čiščenja prostorov, ko so imeli pripadniki določeni prosti dan, ni bil omogočen.
Poveljnik oddelka je prav tako potrdil, da je vsakodnevno seznanjal pripadnike z nalogami v prihodnjih dneh. Včasih jih je zbral ob 22:00 uri, ko so morali biti vsi pripadniki v isti sobi, takrat jih je zbral in seznanil s prihodnjimi nalogami. Takšni sestanki so trajali 5 do 10 minut, včasih celo uro. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri obveznih sestankih na evidentirani prosti dan, ki trajajo od 5 minut do 1 ure in ki se izvajajo v skupnih prostorih, za aktivnost, ki posega v pravico do neprekinjenega 24 urnega tedenskega počitka, saj udeležba pripadnika na obveznih sestankih zaradi seznanitve z nalogami v prihodnjih dneh spada med delovne obveznosti pripadnika. Pritožba opozarja na sodno prakso VSRS, vendar pa v podobni zadevi VIII Ips 31/2019 ni bilo ugotovitve, da bi bili sestanki obvezni, kot je to v obravnavanem primeru.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037039
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Tožnik sporne dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot vojak mehanik za kolesna vozila na razpolago delodajalcu za primere intervencij, od ponedeljka do sobote je opravljal redno delo v delavnici, ob nedeljah pa delo na intervencijah oziroma delo v zvezi s popravilom vozil, ki niso imele časa pripeljati svojih vozil v popravilo med tednom oziroma so jih uporabljale vsak dan.
ZSPJS člen 22e, 22e/1.. ZDR-1 člen 43, 43/1.. ZJU člen 5.
povečan obseg dela - dodatek k plači - plačilo za dejansko opravljeno delo
Glede na to, da je tožnik 30 % delovnega časa opravljal naloge svojega delovnega mesta, 70 % delovnega časa pa naloge, ki se nanašajo na vzdrževanje vozil in čiščenje orožja, ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov. Za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku je ključno vprašanje nastanka prikrajšanja ter kvečjemu še vprašanje plačila za (enako) opravljeno dejansko delo. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena ZJU uporablja za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Če delavec opravlja drugo delo (npr. del delovnega časa delo enega delovnega mesta, del pa delo drugega delovnega mesta), je upravičen do plačila po dejanskem delu. Če je drugo delo enako ovrednoteno, kot delo delovnega mesta, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, do dodatnega plačila ni upravičen. Do dodatnega plačila je upravičen le, če opravlja naloge višje ovrednotenega delovnega mesta. Glede na ugotovitev, da sta obe delovni mesti nižje oziroma enako ovrednoteni kot delovno mesto "upravnik V", tožnik torej na tej podlagi ni upravičen do plačila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036265
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kot vezist - "radijec" opravljal tudi terenske tehnične preglede in skrbel za radijske naprave, pritožba pa ne izpodbija ugotovitve sodišča o tem, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala tožnikovih trditev, da je moral kot vezist dnevno skrbeti za brezhibnost radijskih naprav in za opremljenost vozil z njimi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00036785
ZDR-1 člen 85, 85/2, 118.. ZJU člen 154, 154/3.. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - zagovor - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS javnemu uslužbencu pripada povišanje za dodatni plačni razred ob premestitvi le v primeru, če bi bil zaradi premestitve na delovno mesto v višjem tarifnem razredu od tistega, v katerega je bilo uvrščeno prejšnje delovno mesto, uvrščen v isti ali nižji plačni razred, ki ga je dosegel z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu oziroma nazivu pred premestitvijo. Glede na nesporna dejstva, da je tožnik pred premestitvijo delo opravljal na delovnem mestu v VI. tarifni skupini, in da je bilo tudi novo delovno mesto uvrščeno v to tarifno skupino, v obravnavani zadevi ni podana situacija, ki jo ureja določba prvega odstavka 19. člena ZSPJS, posledično pa tožnik do povišanja za en plačni razred na podlagi te določbe ni upravičen.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3.
napredovanje v višji plačilni razred - plačilo razlike plače
Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede od zaposlitve ali prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta.
ZIU člen 8, 8/4.. ZSPJS člen 16.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 16, 16/3.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede
Pritožbeno sodišče je že v drugih primerljivih zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu zavzelo stališče, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje.
ZSV člen 46.. ZSPJS člen 3a, 3a/10, 8, 8/1, 8/3, 49a.. ZDR-1 člen 44, 202.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 66, 66/1, 66/2.
plačilo razlike plače - prevedba - zastaralni rok - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036188
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Med značilnostmi vojaške službe in tudi mednarodne misije v tujini spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije. Ta režim vključuje tudi različna pravila ravnanja in obnašanja, nastanitve in reda, pravila varovanja itd., ki so prilagojena zahtevam vojaške organizacije, nenazadnje pa tudi okoliščinam in pogojem (skupne) nastanitve in bivanja v vojašnicah ali vojaških taborih, ki že sami po sebi zahtevajo spoštovanje hišnega reda, ukazov, pravil obnašanja itd. Pravila med drugim predpisujejo nošenje uniforme in izgled ter določajo, da vojaško službo opravljajo vojaške osebe v predpisani uniformi. Kdor nosi uniformo Slovenske vojske, predstavlja Slovensko vojsko. Zahteva za nošenje uniforme je glede na naravo napotitve na misijo tudi logična, saj omogoča prepoznavanje med udeleženci misije. Med pravila nastanitve in reda spada tudi nedovoljenost oziroma omejitev zasebnih izhodov in v tem okviru tudi dosegljivost. Prav tako mora pripadnik skrbeti za svojo fizično pripravljenost - ukvarjanje s športom, kar pa ne predstavlja njegove nemožnosti koriščenja tedenskega počitka oziroma ne predstavlja delovne obveznosti. Tudi čiščenje (svojih) prostorov ali čiščenje svojega orožja ne posega v pravico do tedenskega počitka, saj je pripadnik vojske lahko čistil orožje kadarkoli in mu ni bilo odrejeno, da čisti orožje prav v času tedenskega počitka. O navedenem vprašanju se je revizijsko sodišče že opredelilo v podobnih zadevah.