DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035853
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - neizrabljen tedenski počitek - premoženjska škoda - prisotnost na sestanku - čiščenje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik na prosti dan opravljal izredne delovne naloge in izvajal pripravo na naslednje dni, s čimer mu delodajalec na zadevne dni ni omogočil pravice do tedenskega počitka. Glede čiščenja se je novejša sodna praksa v istovrstnih primerih že izrekla, da je pomembno, ali so bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral tožnik opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge (VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020). Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tedenski počitek zaradi izrednih delovnih nalog, med drugim zaradi odreditve čiščenja prostorov, ko so imeli pripadniki določeni prosti dan, ni bil omogočen.
Poveljnik oddelka je prav tako potrdil, da je vsakodnevno seznanjal pripadnike z nalogami v prihodnjih dneh. Včasih jih je zbral ob 22:00 uri, ko so morali biti vsi pripadniki v isti sobi, takrat jih je zbral in seznanil s prihodnjimi nalogami. Takšni sestanki so trajali 5 do 10 minut, včasih celo uro. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri obveznih sestankih na evidentirani prosti dan, ki trajajo od 5 minut do 1 ure in ki se izvajajo v skupnih prostorih, za aktivnost, ki posega v pravico do neprekinjenega 24 urnega tedenskega počitka, saj udeležba pripadnika na obveznih sestankih zaradi seznanitve z nalogami v prihodnjih dneh spada med delovne obveznosti pripadnika. Pritožba opozarja na sodno prakso VSRS, vendar pa v podobni zadevi VIII Ips 31/2019 ni bilo ugotovitve, da bi bili sestanki obvezni, kot je to v obravnavanem primeru.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037039
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Tožnik sporne dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot vojak mehanik za kolesna vozila na razpolago delodajalcu za primere intervencij, od ponedeljka do sobote je opravljal redno delo v delavnici, ob nedeljah pa delo na intervencijah oziroma delo v zvezi s popravilom vozil, ki niso imele časa pripeljati svojih vozil v popravilo med tednom oziroma so jih uporabljale vsak dan.
ZSPJS člen 22e, 22e/1.. ZDR-1 člen 43, 43/1.. ZJU člen 5.
povečan obseg dela - dodatek k plači - plačilo za dejansko opravljeno delo
Glede na to, da je tožnik 30 % delovnega časa opravljal naloge svojega delovnega mesta, 70 % delovnega časa pa naloge, ki se nanašajo na vzdrževanje vozil in čiščenje orožja, ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov. Za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku je ključno vprašanje nastanka prikrajšanja ter kvečjemu še vprašanje plačila za (enako) opravljeno dejansko delo. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena ZJU uporablja za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Če delavec opravlja drugo delo (npr. del delovnega časa delo enega delovnega mesta, del pa delo drugega delovnega mesta), je upravičen do plačila po dejanskem delu. Če je drugo delo enako ovrednoteno, kot delo delovnega mesta, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, do dodatnega plačila ni upravičen. Do dodatnega plačila je upravičen le, če opravlja naloge višje ovrednotenega delovnega mesta. Glede na ugotovitev, da sta obe delovni mesti nižje oziroma enako ovrednoteni kot delovno mesto "upravnik V", tožnik torej na tej podlagi ni upravičen do plačila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036265
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kot vezist - "radijec" opravljal tudi terenske tehnične preglede in skrbel za radijske naprave, pritožba pa ne izpodbija ugotovitve sodišča o tem, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala tožnikovih trditev, da je moral kot vezist dnevno skrbeti za brezhibnost radijskih naprav in za opremljenost vozil z njimi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00036785
ZDR-1 člen 85, 85/2, 118.. ZJU člen 154, 154/3.. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - zagovor - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS javnemu uslužbencu pripada povišanje za dodatni plačni razred ob premestitvi le v primeru, če bi bil zaradi premestitve na delovno mesto v višjem tarifnem razredu od tistega, v katerega je bilo uvrščeno prejšnje delovno mesto, uvrščen v isti ali nižji plačni razred, ki ga je dosegel z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu oziroma nazivu pred premestitvijo. Glede na nesporna dejstva, da je tožnik pred premestitvijo delo opravljal na delovnem mestu v VI. tarifni skupini, in da je bilo tudi novo delovno mesto uvrščeno v to tarifno skupino, v obravnavani zadevi ni podana situacija, ki jo ureja določba prvega odstavka 19. člena ZSPJS, posledično pa tožnik do povišanja za en plačni razred na podlagi te določbe ni upravičen.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3.
napredovanje v višji plačilni razred - plačilo razlike plače
Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede od zaposlitve ali prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta.
ZIU člen 8, 8/4.. ZSPJS člen 16.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 16, 16/3.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede
Pritožbeno sodišče je že v drugih primerljivih zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu zavzelo stališče, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje.
ZSV člen 46.. ZSPJS člen 3a, 3a/10, 8, 8/1, 8/3, 49a.. ZDR-1 člen 44, 202.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 66, 66/1, 66/2.
plačilo razlike plače - prevedba - zastaralni rok - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036188
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Med značilnostmi vojaške službe in tudi mednarodne misije v tujini spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije. Ta režim vključuje tudi različna pravila ravnanja in obnašanja, nastanitve in reda, pravila varovanja itd., ki so prilagojena zahtevam vojaške organizacije, nenazadnje pa tudi okoliščinam in pogojem (skupne) nastanitve in bivanja v vojašnicah ali vojaških taborih, ki že sami po sebi zahtevajo spoštovanje hišnega reda, ukazov, pravil obnašanja itd. Pravila med drugim predpisujejo nošenje uniforme in izgled ter določajo, da vojaško službo opravljajo vojaške osebe v predpisani uniformi. Kdor nosi uniformo Slovenske vojske, predstavlja Slovensko vojsko. Zahteva za nošenje uniforme je glede na naravo napotitve na misijo tudi logična, saj omogoča prepoznavanje med udeleženci misije. Med pravila nastanitve in reda spada tudi nedovoljenost oziroma omejitev zasebnih izhodov in v tem okviru tudi dosegljivost. Prav tako mora pripadnik skrbeti za svojo fizično pripravljenost - ukvarjanje s športom, kar pa ne predstavlja njegove nemožnosti koriščenja tedenskega počitka oziroma ne predstavlja delovne obveznosti. Tudi čiščenje (svojih) prostorov ali čiščenje svojega orožja ne posega v pravico do tedenskega počitka, saj je pripadnik vojske lahko čistil orožje kadarkoli in mu ni bilo odrejeno, da čisti orožje prav v času tedenskega počitka. O navedenem vprašanju se je revizijsko sodišče že opredelilo v podobnih zadevah.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti za službena potovanja, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
ZVis člen 52, 55, 56, 57.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. Statut Univerze v Ljubljani (2005) člen 165.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - docent - dejavnost vzgoje in izobraževanja - visokošolski učitelj
Delavec oziroma javni uslužbenec, kot je tožnik, ki z odločbo članice senata toženke z dne 20. 12. 2018 ni bil izvoljen v naziv (docent), in je takšna odločba dokončna po odločbi senata toženke, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja. S tem je podan razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
ZUP člen 35, 37.. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 4, 102, 105.. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 6, 11, 12, 18, 18/1.
službena ocena - izločitev uradne osebe - delovna uspešnost - slovenska vojska
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so edini pristojni za odrejanje načina in organizacije dela, prav tako tudi za nadzor in ocenjevanje izvedbe nalog tožnikovi nadrejeni. O posameznih elementih in kvaliteti tožnikovega dela so tako lahko verodostojno izpovedali zgolj tožnikovi nadrejeni, ki so imeli vpogled v njegovo delo. Iz njihovih izpovedi pa izhaja, da se je tožnik izogibal nalogam, saj ni izvajal svojih rednih nalog v skladišču, da ni bil pripravljen na sodelovanje pri izvajanju nalog saj ni komuniciral ne z nadrejenimi ne s sodelavci in ni bil pripravljen delati v skupini ter je povzročal konflikte s sodelavci. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje so bili predpisani kriteriji ocenjevanja pravilno uporabljeni.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je ključno zlasti stališče, ki je bilo zavzeto tudi v novejši sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 - nanaša se na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov, kar pa odraža tudi bistveno razliko od stališča iz sodbe VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pripadniku zaradi udeležbe na sestankih (ki tudi niso bili posebej organiziran, formalizirani) tedenski počitek ni bil kršen, medtem ko je v zadevi VIII Ips 54/2019 presodilo, da je bil poveljniku oddelka, ki je vodil sestanke oddelka, tedenski počitek kršen.
V skladu z navedenim je tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo pravilne zaključke in tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno nasprotuje razlogom v 11. točki obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ustrezno poudarilo, da je bil tožnik poveljnik izvidniškega oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na prosti čas pripadnikov oddelka.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, ker je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno in utemeljeno uveljavljala zastaranje terjatve. Tožnica je sklenila delovno razmerje pri predhodniku tožene stranke 20. 5. 2005 in je na ta dan imela 21 let, 1 mesec in 24 dni skupne delovne dobe, 20 let delovne dobe v javnem sektorju pa je dopolnila na dan 27. 9. 2007. Zahtevo za izplačilo jubilejne nagrade je vložila šele 8. 11. 2017, pri tem pa ni navedla, katero jubilejno nagrado za 20 let dela zahteva. Tožbo je vložila 7. 3. 2018, zato je ob upoštevanju določbe 206. člena ZDR in 202. člena ZDR-1, kjer je določen splošni petletni zastaralni rok, v katerem zastarajo terjatve, ki izvirajo iz pravic in obveznosti vezanih na delovno razmerje, kamor sodi tudi jubilejna nagrada, ugovor tožene stranke utemeljen.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035772
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Poudarek pritožbe je v izpodbijanju dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežni meri ugodilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo zlasti na vsebino pisne izjave priče, poveljnika oddelka, ki je bil tožniku, s katerim sta bila v vsakodnevnem kontaktu, neposredno nadrejen in mu je praviloma odrejal naloge, zaradi česar je bil po pravilni oceni sodišča bolje seznanjen z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot ostale priče, ki jih poudarja pritožba in so bile navedeni priči nadrejene. Izjavil je, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, kar je tudi obrazložil. Določna izjava te priče ima večjo dokazno moč kot posplošeni pisni izjavi prič (poveljnika kontingenta in njegovega namestnika), pridobljeni v zadevi drugega vojaka, da je bilo vsem v kontingentu jasno, da je treba zagotavljati tedenski počitek in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Iz pisne izjave priče (poveljnik čete) izhaja podobno kot iz navedenih dveh izjav - da evidence odražajo dejansko stanje. Sicer pa je ta priča še izjavila, da se ne more natančneje opredeliti do dela tožnika in tudi tožnik je povedal, da s pričo ni imel nobenega kontakta. Kot priča zaslišan (poveljnik voda) pa je izpovedal, da je evidence vodil njegov namestnik, medtem ko mu natančnejši način vpisovanja podatkov s strani namestnika ni bil znan. Sodišče prve stopnje je utemeljeno menilo, da samo navodilo o tem, da je potrebno voditi evidence, še ne pomeni, da so bile tudi pravilno izpolnjene. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožniku ni bilo zagotovljenih 22 dni tedenskega počitka.
ZDR-1 člen 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Sodišče prve stopnje je glede na sodno prakso v podobnih primerih pravilno štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
V tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva glede sestankov - da se jih je tožnik moral udeležiti, da jih je sklical nadrejeni, da so se na njih izmenjale informacije o nalogah za naslednji dan, ki so bile za pripadnike pomembne, in da so sestanki trajali vsaj 20 minut (ni šlo za kratke, neobvezne in neorganizirane "sestanke", kot prikazuje toženka v pritožbi; kot tudi ni bistveno, da tožnik ni bil tisti, ki je bil zadolžen za prenos informacij). Na podlagi teh dejstev kot tudi ob upoštevanjem priprav za delo naslednjega dne je utemeljeno razsodilo, da toženka tožniku tedenskega počitka kot počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur ni zagotovila (saj na dan, ki je bil previden kot prost, ni bil 24 neprekinjenih ur prost). Zato je zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, kot ga je postavil tožnik, utemeljeno ugodilo.
ZJU člen 147, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 22d.
premestitev na drugo delovno mesto
Tožena stranka je premestitev utemeljevala z delovnimi potrebami oziroma oceno predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU). Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve tožene stranke, ki samostojno presodi, s kakšno kadrovsko zasedbo delovnih mest bo najbolj uspešno izvajala zastavljene naloge, vendar pa morajo biti razlogi premestitve, s katerimi je utemeljevala izpodbijana sklepa, resnični in ne navidezni. Sodišče prve stopnje je v tem sporu moralo preveriti resničnost razloga za premestitev tožnika, kot izhaja iz odločb tožene stranke. Pravilno je zato sodišče ugotavljalo, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil razlog za premestitev zgolj navidezen, da je obstajal torej drug, dejanski razlog za premestitev, kot je v postopku trdil tožnik.