ZObr člen 57, 57/4, 57/7.. KZ-1 člen 211, 211/1.. ZSSloV člen 70, 75.. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) točka 111, 114, 115, 138.
prenehanje delovnega razmerja - javni uslužbenec - kaznivo dejanje goljufije - elementi kaznivega dejanja - disciplinski ukrepi - pripadnik Slovenske vojske
Tožnik je načrtno zavajal toženo stranko, ko je podpisoval zahteve za izplačilo stroškov nastanitve in jamčil, da teh stroškov ne prejema iz drugega naslova, saj je vedel, da dnevna in mesečna nadomestila, ki jih prejema, krijejo tudi stroške nastanitve. S tem ravnanjem so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, saj je tožnik zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem, da od nobene institucije druge države ali mednarodne organizacije ne prejema povračila za stroške nastanitve, toženo stranko spravil v zmoto, da mu je izplačevala mesečne zneske stroškov nastanitve, čeprav je vedel, da je te stroške dobil povrnjene. Tožnik je s tem storil hujšo disciplinsko kršitev.
Zakon o kolektivnih tožbah člen 28, 28/4, 29, 29/1.
kolektivna tožba - zavrženje tožbe - delovni čas - nadurno delo - odmor med delovnim časom
Tožeča stranka je vložila kolektivno odškodninsko tožbo, s katero zahteva odškodnino v skupnem znesku 500.000,00 EUR. Tožbo vlaga v imenu zaposlenih pri toženi stranki, katerim je bila v zadnjih 5 letih kršena pravica do odmora med delovnim časom in katerim se v delovni čas ne šteje čas primopredaje poslov. Skupno število članov skupine ocenjuje na 250. V predmetni zadevi ne gre za uveljavljanje istovrstnih zahtevkov, ki temeljijo na istih, podobnih ali povezanih dejanskih stanj, ki bi prevladovala nad posameznim dejanskim stanjem. Raznolikost dejanskih stanj in razlike med člani skupine (A in B skupina) v svojih vlogah večkrat poudari tudi sama tožeča stranka, ko navaja, da delajo člani skupine (A in B skupina) v individualnih okoliščinah, ki bodo vplivale na samo višino škode. Konkretni spor ne omogoča načelne ugotovitve, da je vsem, ki so bili zaposleni pri toženi stranki v spornem obdobju na določenem oddelku kršena pravica do odmora med delovnim časom oziroma se jim v delovni čas neupravičeno ne priznava čas primopredaje. To pa posledično pomeni, da ni možno na načelni ravni ugotoviti, da je podana odškodninska obveznost tožene stranke, ampak je potrebno odškodninsko odgovornost tožene stranke ugotoviti pri vsakem posameznemu članu podskupin A in B preko vodenja individualnega dokaznega postopka.
disciplinska odgovornost - denarna kazen - odklonitev dela
Tožnik je v sodnem postopku izpovedal, da je bilo dejansko stanje v disciplinskem postopku pravilno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik spornega dne odklonil delo in ni prevzel službe po veljavnem razporedu dela za za sporni mesec in se tudi ni vpisal v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji drugega odstavka 5. člena in 8. alineji prvega odstavka 6. člena pravilnika tožene stranke, mu je ta utemeljeno izrekla disciplinsko sankcijo.
ZObr člen 98c, 98c/3. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.
vojska - dodatek za vodenje in poveljevanje
Za odločitev o pravici do dodatka za poveljevanje je bistveno le, ali je takšen dodatek določal 11. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožniku dodatek za poveljevanje zaradi vodenja skupine za sporno obdobje priznan s sklepom ministra za obrambo. Sklep ministra namreč določa, da tožniku dodatek za poveljevanje pripada, vendar ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Uredba. Tak zapis v sklepu ministra torej ne daje podlage za zaključek, da se izpolnjevanje pogojev nanaša na vodjo skupine, ki naj bi imel po stališču pritožbe glede na položaj in opis delovnih nalog edini pristojnost poveljevanja.
Sodišče v primeru, ko pripadnik SV, na katerega se 11. člen Uredbe ne nanaša, uveljavlja plačilo dodatka za poveljevanje, ne more primerjati posameznih nalog takšnega pripadnika z nalogami funkcij, ki so določene v 11. členu Uredbe, ter samo določati funkcije, za katere se prizna dodatek za poveljevanje, saj je notranja organizacija dela v pristojnosti delodajalca. Sodišče se ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke, ki s svojimi notranjimi akti tudi predvidi linijo in vsebino poveljevanja. Zato v sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 11. členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.. ZJU člen 22, 67.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 24, 26.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - javni zavod - direktor - sestava komisije
Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
Ob ugotovitvi, da med naloge delovnega mesta "poslovni sekretar" med drugim sodi tudi pisanje dopisov in korespondenca v nemškem jeziku in sposobnost pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in glede na poudarjeno pomembnost znanja nemškega jezika pri toženi stranki, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je že na podlagi dejstva, da tožnica nemškega jezika ni znala, tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica svojih delovnih obveznosti ne more izpolnjevati v skladu z njenimi pričakovanji. Glede na to je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 15, 15/1, 15/1-1.
vojak - misija - dodatek k plači - dodatek za nevarne naloge
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožniku v spornem obdobju pripada dodatek za nevarnost oprlo na ocene varnostnih razmer za Palestinska območja, sprejete s strani Sveta za nacionalno varnost. Ker je tožnik v obdobju, za katerega zahteva višji dodatek za nevarnost, opravljal delo v Palestini, in ne v Izraelu, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo ocene stopnje nevarnosti za Izrael, sprejete za obdobje od 6. 11. 2012 dalje. Drugačno zavzemanje tožnika tako ni utemeljeno, saj vztraja pri sklicevanju na oceno sekretariata, ki se nanaša na Izrael, in ne na Palestinska območja.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - prevedba plače - upoštevanje napredovanj - javni uslužbenec
Pravilno in za odločitev bistveno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnice nepravilno upoštevala dvakrat, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javne uslužbenke, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta, ponovno prištela štiri napredovanja in znižala plačni razred zaradi prenizke izobrazbe, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena ZS sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, saj je začetek postopka predhodnega vprašanja s strani nižjih sodišč le fakultativne narave. Bistveno pa je, da tudi po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU.
Tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, je relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3.. ZS člen 113a.. OZ člen 378.
Tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti upoštevalo ustaljeno sodno prakso v tovrstnih sporih, da je tožena stranka v zamudi s plačilom od tožnikove vrnitve z misije.
ZObr člen 98c, 98c/2.. OZ člen 165, 246, 299, 299/1.
neizrabljen tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - zakonske zamudne obresti
Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.
Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Upoštevajoč določbo 165. člena OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZDR člen 156.. ZPP člen 357a.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - odločitev o pravdnih stroških
Prestrogo je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za vsak dan, ki je v evidenci voden kot prost, našteti konkretne naloge, ki jih je prav tisti dan opravljal. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da bi tožnik moral za vse dni v tujini konkretno navesti, kaj je delal in to tudi dokazati, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni namreč ugotavljalo, ali je bila narava tožnikovega dela takšna, da je moral delovne obveznosti (bodisi operativne bodisi neoperativne narave) opravljati vse dni, ko je bil na misiji v tujini.
ZDR-1 člen 126.. ZSPJS člen 23, 23/1.. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-5, 39/2, 39/3.
učitelj - dodatek za posebne obremenitve - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Poučevanje trobente, pozavne in tube ter vodenje pihalnega orkestra in komorne igre, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve po 5. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, saj ne gre za poučevanje treh ali več po vsebini različnih predmetov.
Samo dejstvo, da so trobenta, pozavna in tuba ter ostala konična trobila različni inštrumenti z različnimi pristopi poučevanja v učnih načrtih, pri čemer gre pri teh za izvajanje individualnega pouka, pri vodenju pihalnega orkestra in komorni igri pa gre za izvajanje skupinskega pouka, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve v obravnavanem primeru.
ZDR člen 120, 122.. ZJU člen 106, 107.. ZPol člen 67b, 68.. ZODPol člen 45a, 45a/1, 45a/2, 45a/3, 45a/4, 45a/5, 45a/6.
izbira kandidata - policist - pripravništvo
Tožnik ob zaposlitvi kot kandidat za policista očitno še ni imel potrebnih znanj policista. Zaposlil se je ravno zato, da te pogoje pridobi, saj je bila nenazadnje v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2007 predvidena tudi posebna možnost prenehanja delovnega razmerja že s 5. 5. 2008, če pred tem ne bo uspešno opravil praktičnega usposabljanja. Navedeno pa pojmovno izključuje možnost opravljanja pripravništva, saj naj bi delavec že izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, za katerega se zaposli kot pripravnik.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00025448
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 272, 272/2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 24, 24/4.. ZODPol člen 67.. ZJU člen 149, 149/2.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - regulacijska začasna odredba - policist
V prvem in drugem odstavku 67. člena ZODPol je pojasnjen pojem začasne premestitve in pojem napotitve - medtem ko se začasna premestitev (starejši izraz je razporeditev) nanaša na drugo delovno mesto, se napotitev nanaša na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje, za kar je šlo v tožnikovem primeru.
Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Navedeno pomeni, da omejitve, določene v 24. členu KPND, veljajo le v primeru začasne premestitve na drugo delovno mesto po 67. členu ZODPol, ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.
plačilo razlike plače - zdravnik - javni uslužbenec - napredovanje
Pritožbeno sodišče meni, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki kot najvišji plačni razred za plačne poskupine C1 do J3 določa 57. plačni razred, ni v nasprotju z Ustavo.
Drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne daje pravice javnemu uslužbencu, da doseže 10 napredovanj. Takšno tolmačenje je zmotno. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov, in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz že povzete določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPD1 in višji zdravnik specialist PPD1 je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do 57. plačnega razreda, kot ga je tožnik tudi dosegel.
Prav zaradi prekinitve je pri sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi prišlo do sklenitve nove pogodbe, pri kateri za uvrstitev v plačni razred velja določilo prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki določa, da se ob zaposlitvi javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je sklenjeno delovno razmerje. To pa pomeni, da se eventuelne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati in je s sklenitvijo sporne pogodbe o zaposlitv napredovalno obdobje začelo znova teči.
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 272.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 24, 24/4.. ZODPol člen 67.. ZJU člen 149, 149/2.
napotitev na delo - začasna premestitev delavca - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - policija
Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Zato pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 111, 111/2.. KZ-1 člen 257, 257/1, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - elementi kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik nedopustno opravljal dvojno vlogo in sicer vlogo prekrškovnega organa, po drugi strani pa vlogo zagovornika. V prekrškovnem postopku je namen uradnega dejanja ugotoviti odgovornost za prekršek in glede na naravo kršitve oceniti ali so podani pogoji za izrek sankcije, ne pa pomoč kršiteljem v smislu zagovorništva. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1, po katerih mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, da je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali so lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prav tako je ravnal v nasprotju z določbo 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je dolžan se vzdržati vseh ravnanj, ki škodujejo delodajalcu. Ravnal je tudi v nasprotju s pravili stroke Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, Kodeksom etike javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalne skupnosti, Kodeksom policijske etike in pravili policije, česar ni upošteval. Pravilno je tudi stališče, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1. V obeh postopkih je deloval kot prekrškovni organ, hkrati pa tudi svetoval A.A. ter njegovo izjavo celo sestavil, ter s tem izrabil svoj uradni položaj, da je družbi B. d. o. o. in A.A. pridobil protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil škodo Republiki Sloveniji oziroma državnemu proračunu.
odpravnina - vojak - rok za uveljavljanje - invalidnost - socialni spor - prenehanje delovnega razmerja
Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik prepozno zahteval odpravnino po desetem odstavku 93. člena ZObr. Gre za denarni tožbeni zahtevek, ki ni vezan na prekluzivni rok. Poleg tega pred dokončno in pravnomočno ugotovitvijo, da je že od 8. 8. 2013 dalje invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu, tožnik ni mogel uveljavljati pravic iz tega naslova. Ni pa mogoče tožniku šteti v škodo dejstva, da so postopki v zvezi z vprašanjem vzroka njegove invalidnosti trajali še po tem, ko mu je pri toženi stranki že prenehalo delovno razmerje. Tožnik mora biti zaradi odločitve socialnega sodišča, ki učinkuje že od 8. 8. 2013 dalje, v enakem položaju, kot če bi mu bila ta pravica priznana že tedaj. V takem primeru bi bili leta 2013, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki, izpolnjeni pogoji iz devetega odstavka 93. člena ZObr. Tožena stranka bi tožnika (ki mu je priznana invalidnost zaradi poškodbe pri delu) morala razporediti na drugo delovno mesto v ministrstvo ali v drug državni organ, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma mu omogočiti poklicno rehabilitacijo, če pa to ni bilo mogoče in poklicna rehabilitacija ni bila smotrna, bi ga morala začasno (najdalj za pet let) razporediti na formacijsko dolžnost izven operativnih enot. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik ves čas od leta 2011 do konca delovnega razmerja pri toženi stranki odsoten z dela zaradi bolniškega staleža in ga tožena stranka ni mogla niti začasno razporediti na drugo delovno mesto ali formacijsko dolžnost, mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Skladno z določbo desetega odstavka 93. člena ZObr ima zato pravico do odpravnine, ki mu jo je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo. Na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, da je tožnik prepozno uveljavljal sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, saj gre pripadniku pravica do odpravnine po tej določbi v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta pravica ni izključena, če pride do prenehanja delovnega razmerja pred potekom petih let od ugotovitve invalidnosti zaradi poškodbe pri delu niti če to zaradi tožnikove invalidnosti preneha zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Tožnik ni upravičen do denarnega povračila namesto reintegracije. Po zadnji spremembi tožbe je zahteval priznanje obstoja delovnega razmerja le za čas pogodbenega sodelovanja med strankama, po tem datumu pa ne več. Ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.
Čeprav je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja v času, ko so se izvajale civilne pogodbe, to ne pomeni, da bi moral tožnik toženi stranki kaj od tega, kar je prejel na podlagi teh poslov (glede katerih je nato sodišče ugotovilo (tudi) elemente delovnega razmerja ter tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja), vrniti. To velja tudi za sporni primer, ko je bilo plačilo po civilnih pogodbah celo višje kot plača, ki jo je tožniku priznalo sodišče za sporno obdobje.