Pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.
ZUJF člen 167.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 4.
nadomestilo za ločeno življenje - javni uslužbenec
Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala svoje delo v drugem kraju. Zato ji pravica do nadomestila za ločeno življenje na podlagi 167. člena ZUJF in 4. člena Aneksa h KPND ne pripada in je zahtevek tožnice za nadomestilo za ločeno življenje od 1. 12. 2016 pravilno zavrnjen.
Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 30. 3. 2011 in od naslednjega dne so začele teči zakonske zamudne obresti.
V primeru, da se ugotovi, da pripadniki SV na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti in bi jim bil tako omogočen dan tedenskega počitka, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan.
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 149.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - referenčno obdobje - vojska - policija - kompenzacija - višek ur
Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče kompenzirati le ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja. To bi pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki po njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija in plačilo 30 % dodatka za nadurno delo. Kompenzacija opravljenih presežnih ur skupaj s plačilom 30 % dodatka izhaja iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS, pritožbenega sodišča in tudi ni v neskladju z mednarodnimi akti.
Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta le v tem, da za zaposlene v Policiji velja Kolektivna pogodba in Stavkovni sporazum 2013, zato je kompenzacija presežnih ur v Policiji vezana na dogovor oziroma soglasje med javnim uslužbencem in delodajalcem. Za tožnika taka kolektivna pogodba ni veljala ne v času nastajanja nadur niti ne velja, zato ni mogoče za nazaj, za obdobje, ko je imela toženka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da kompenzirane proste ure niso bile izkoriščene na račun opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tožnik je namreč s tem, ko je koristil proste ure, tožena stranka pa mu je plačala tudi 30 % dodatek za nadurno delo, dobil ustrezno odmeno za opravljene nadure.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00021425
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 165, 168, 168/2, 171, 179, 299, 299/1.. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek oškodovanca - krivdno ravnanje - vojak - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda
Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vojak. Spornega dne je tožnici pri obhodu vojaškega objekta v nočni izmeni spodrsnilo na spolzki oziroma poledeneli betonski prani plošči. Pri padcu je utrpela poškodbo leve rame in roke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker v skladu z določbami 5. člena ZVZD-1 ni poskrbela za varno delo, saj betonske prane plošče, ki so bile položene ob objektu tožene stranke in po katerih je bila tožnica dolžna hoditi, niso bile ustrezno protizdrsno zaščitene, bodisi s posipom ali pa drugo protizdrsno zaščito, in ni ustrezno osvetlila poti. Sodišče je ugotovilo, da pohodna površina, na kateri je tožnici spodrsnilo, kljub javni razsvetljavi v bližini ni bila ustrezno razsvetljena, ročna svetilka, ki jo je imela s seboj, pa ni v prvi vrsti namenjena razsvetljavi pohodne površine. Tožena stranka bi torej morala poskrbeti za varne delovne pogoje bodisi s posipanjem ali drugo protizdrsno zaščito, bodisi na kakšen drugačen način (npr. s čiščenjem). Tožena stranka ni ničesar ukrenila, zato opustitev takih varnostnih ukrepov predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega odgovarja tožena stranka.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 241, 241/1, 242, 242/1.. ZJU člen 34, 93.. ZODPol člen 48.. ZNPPol člen 15, 17, 27.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - policist - nedovoljeno dajanje daril
Tožnik je drugemu v zameno, da bi mu uredil pregled in operacijo žene pri zdravniku mimo čakalne vrste, obljubil pomoč pri premestitvi policistke in izvedbo programa varne vožnje za zdravnika. S svojim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj), 33. člen ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člen ZDR-1 (spoštovanje delovnih obveznosti), 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) in 93. člen ZJU (opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike). Tožnik je huje kršil tudi 15., 17. in 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), v skladu s katerim bi moral tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. Ravnal pa je tudi v nasprotju s 4. členom Pravil policije, ki določa, da mora uslužbenec delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno, in skladno s pravili policije, kodeksi etike, zakoni in kolektivnimi pogodbami. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnikovo ravnanje ima tudi vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1 (odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tega namreč stori, kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241. člena KZ-1.
ZZZ-1 člen 16.. ZDR člen 9.. ZDR-1 člen 11, 11/1.. Direktiva Sveta z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje 91/533/EGS člen 2, 2/2.
Glede na tožničino zatrjevanje, da ni bila v delovnem razmerju, je, upoštevajoč vsebino pogodb o zaposlitvi z veleposlaništvom, na tožnici dokazno breme glede neobstoja delovnega razmerja, česar pa tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazala. Pritožbeno sodišče se zato strinja z opredelitvijo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za spor v zvezi s transformacijo delovnega razmerja za določen čas pri veleposlaništvu v delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki.
Vrhovno sodišče RS je ob odločanju v podobni zadevi zavzelo stališče, da sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno, da pa ima delavec pravice, ki izhajajo iz opravljanja zahtevnejšega dela.
OZ člen 9.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4.
vojak - denarna nagrada
Revizijsko sodišče je v podobni zadevi že zavzelo stališče , da pripadnik Slovenske vojske vrne celotni znesek prejete posebne denarne nagrade, če pogodbo o zaposlitvi prekine ali enostransko odpove pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena, kar ne pomeni prekomernega posega v njegove pravice in s tem tudi ne kršitve splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati naravo posebne denarne nagrade, ki je ni možno enačiti s stroški obveznega vojaškega usposabljanja, ki jih je v primeru predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi prav tako potrebno vrniti. Posebno denarno nagrado prejme pripadnik Slovenske vojske zgolj zato, ker je za določen čas petih oziroma desetih let sklenil pogodbo o zaposlitvi, zato je razumljiva zahteva, da vrne celoten prejeten znesek, če predčasno odpade razlog, zaradi katerega je bila posebna nagrada sploh izplačana.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00020377
ZDR-1 člen 45, 179.. ZJU člen 140.. OZ člen 131, 131/1, 150.. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stranska intervencija - zavarovalnica - javni uslužbenec
Tožnici nastala škoda se izmika vzročni povezavi z opustitvami dolžnih ravnanj lastnika stavbe oziroma upravnika, ki sta imela vzpostavljen tudi sistem ukrepov v primeru zaustavitve dvigala. Zato je še toliko bolj pretrgana vzročna zveza med tožnici nastalo škodo in morebitnimi opustitvami dolžnih ravnanj tožene stranke, ki je lahko zgolj opozarjala odgovorne osebe na okvare dvigala, ni pa imela pravnih vzvodov oziroma možnosti da bi posegala v pooblastila odgovornih oseb za vzpostavitev primernih ukrepov za primer okvare dvigala. Kot že izpostavljeno pa je tožena stranka zadostila dolžni skrbnosti, ko je odregirala na okvare dvigala.
Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS, jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.
ZPP člen 274.. ZSPJS člen 3a, 3a/3, 3a/10.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/94, 49/95, 34/96, 45/96, 51/98, 28/99, 39/00, 56/01, 64/01, 78/01 in 56/02) (2008) člen 7.
razvrstitev v plačni razred - zavrženje dela tožbe - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
Z neposrednim uveljavljanjem sodnega varstva je tožnica želela nedopustno poseči v čas pred 1. 9. 2008, natančneje v čas od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008, ko je veljal aneks z dne 5. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 1998. Na podlagi te pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot pisarniški referent, V. tarifni razred. Omenjeni aneks se je po vsebini nanašal na prevedbo tožničine plače, kot je toženi stranki nalagal ZSPJS. Upoštevala je tudi 7. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS, ki je začel veljati 17. 6. 2008, ki je določal, da se javni uslužbenci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pisarniški referent, po uveljavitvi aneksa prevedejo na delovno mesto administrator.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji v drugem odstavku 5. člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Tretji odstavek 5. člena pa določa primere, ko javni prevoz ni mogoč: če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00019719
ZNIRPJU člen 2, 2/1, 3, 3/2, 3/4. OZ člen 288, 299. ZOFVI člen 81, 81/1. ZZ člen 48, 48/2.
osebe javnega prava - osnovna šola - plača - plače javnih uslužbencev - odprava plačnih nesorazmerij - odprava nesorazmerij v osnovnih plačah - obseg sredstev za izplačilo plač - vračunavanje obresti in stroškov - zamuda dolžnika
26. tožnica je denarni znesek, ki je bil potreben za odpravo plačnih nesorazmerij, pravočasno zahtevala od tožene stranke, namreč 31. 1. 2014. Ker tožena stranka do 1. 3. 2014 potrebnega denarnega zneska ni izplačala, je bila s 1. 3. 2014 sama v zamudi (299. člen OZ).
Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo pojem 24-urnega počitka. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji.
Sodišče prve stopnje je glede sporne odločbe resda navedlo, da je bila sprejeta z učinki za nazaj (od 1. 4. 2004), kar pa z vidika pravila exceptio illegalis ni pomembno. Gre za pravno pravilo, ki nalaga izvzetje uporabe neustavnega ali nezakonitega predpisa oziroma podzakonskega pravnega akta, kar pa glede navedene odločbe vlade ni relevantno. Navedena odločba vlade (ki je postala dokončna in pravnomočna ter bila tudi dejansko izvršena) je namreč konkretni pravni akt, s katerim je bil tožnik s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja, ne pa podzakonski predpis vlade, ki ne bi smel veljati za nazaj.
plača - stavkovni sporazum - policist - razporeditev delavca
Delovno mesto policijski inšpektor II, ki ga je pred 6. 9. 2016 zasedal tožnik, je bilo s spremembo akta o sistemizaciji tožene stranke v Generalni policijski upravi ukinjeno in ustanovljeno novo z enakim obsegom dela, kot ga je tožnik opravljal pred tem na ukinjenem delovnem mestu. V obravnavanem primeru tako ne gre za klasično prerazporeditev zaradi delovnih potreb po določbah ZJU, zato toženi stranki ni bilo potrebno izpeljati postopka po 149. in 150. členu ZJU, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni mogoče tožnika razporediti na delovno mesto, na katero ga je razporedilo sodišče prve stopnje, saj takega delovnega mesta na Generalni policijski upravi ni. Novo sistemizirano delovno mesto je posledica dogovora med Vlado RS in sindikatom, da se v Generalni policijski upravi oblikujejo nova delovna mesta policijski inšpektor, na katera se razporedijo javni uslužbenci, ki zasedajo delovna mesta policijski inšpektor v Generalni policijski upravi, njihovi izhodiščni plačni razredi ostanejo nespremenjeni in da se tako loči med delovnimi mesti policijski inšpektor, ki so sistemizirana izven Generalne policijske uprave in delovnimi mesti sistemiziranimi znotraj Generalne policijske uprave.
S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi strankinim navedbam, s tem tudi ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je preizkus sodbe vseeno možen.
Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 31. 3. 2011, zato bi mu zakonske zamudne obresti pripadale od naslednjega dne, to je od 1. 4. 2011 dalje, ob upoštevanju zastaranja pa mu pripadajo od dne 30. 3. 2013.