ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-2.
pravica do objave popravka - objava popravka po ZMed - pogoji za objavo popravka - žalitev v tisku - odklonitveni razlog za objavo popravka - komentar
Bistvo pravice do objave popravka je v tem, da se sliši druga stran (audiator et altera pars). Ni dvoma, da je tožnik upravičen tako do popravka napačnih ali neresničnih navedb v članku, pa tudi do navedbe drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku. To pravico mu daje določba četrtega odstavka 26. člena ZMed. V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZMed ima vsakdo, kateremu sta bila prizadeta njegova pravica ali interes, pravico zahtevati brezplačno objavo popravka. Prizadeta oseba ima s tem možnost vplivati na to, kako se predstavi javnosti oz. ima možnost predstaviti svojo plat zgodbe. Kakšna pa mora biti vsebina popravka, je odvisno od okoliščin konkretnega primera.
Če se popravek (le) v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena Zmed, kar narekuje zavrnitev zahtevka.
DZ člen 151, 151/3, 151/4. ZNP-1 člen 55, 55/2, 104.
izvajanje roditeljske pravice - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - starševska skrb - izvajanje starševske skrbi - menjava vrtca - soglasje staršev - nadomestitev soglasja starša - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - stroški postopka
Sodišče odloča o izvajanju starševske skrbi v primeru nesoglasja med starši glede tistih vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih, ki niso takega pomena, torej o vprašanjih dnevnega življenja, pa tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (tretji in četrti odstavek 151. člena DZ).
To pritožbeno sodišče je že nekajkrat navedlo, da kraj oziroma menjava vrtca, ki ga obiskuje otrok, načeloma ni okoliščina, ki bi pomembno vplivala na razvoj otroka (IV Cp 1890/2013, IV Cp 1156/2013), lahko pa to v določenih okoliščinah konkretnega primera postane.
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sprememba vrtca pri mld. A. A. ne bi bistveno vplivala na njeno življenje, da bi bilo enako koristno oziroma primerno, če ga zamenja, kot če nadaljuje varstvo v istem vrtcu. Poudarilo je, da je v teh okoliščinah mati tista, ki bi o tem vprašanju dnevnega življenja lahko sama odločila, ker ji je hči zaupana v vzgojo in varstvo, da pa sklep izdaja na "zahtevo" vrtca.
Pritožnik ima prav, da tretje osebe (vrtec) nimajo pristojnosti, da bi lahko s svojimi zahtevami vplivale na zakonske pogoje sodnega odločanja.
kolizijski skrbnik otroka - postavitev kolizijskega skrbnika - varstvo koristi otroka - konflikt interesov
Z imenovanjem kolizijskega skrbnika sodišče staršema odvzame pravico do uveljavljanja otrokove koristi, kar lahko stori le, če starši te naloge ne opravljajo dobro.
Kolizijskega skrbnika otroku sodišče postavi le, če se tekom postopka izkaže, da gre za tako hud konflikt med staršema, da postopek za varstvo koristi otroka izkoristita za nasprotovanje drugemu staršu, brez upoštevanja, kaj bi bilo v korist otroka oziroma brez sposobnosti uvida, da otroku nastaja huda škoda. Takega konflikta pa podatki spisa ne izkazujejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00080954
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 5, 6, 48.
izključna krajevna pristojnost - odškodninska odgovornost bank - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - izbris obveznic - imetnik podrejenih obveznic - pravica do izjave - razveljavitev sklepa - nov zakon
Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi zahtev pravice do izjave tožeči stranki omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogla upoštevati.
motenje posesti - pravočasnost zahteve za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - presoja pravočasnosti tožbe
Dokazno breme, da je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevano v zakonskem roku je na tožeči stranki.
Pravilo iz 32. člen SPZ varuje sam smisel posestnega varstva, katerega pomen je v hitrem, takojšnjem reagiranju na dejanske samovoljne spremembe (spremembe posesti), ne varuje pa pravice. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti.
INSOLVENČNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO
VSL00081503
Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 54, 54/1, 54/2, 55, 88. ZFPPIPP člen 243, 243/2, 243/3, 458, 458/1, 458/2.
sklep o zavrženju prijave - prepozna prijava terjatve - prijava terjatev v stečajnem postopku - rok za prijavo terjatev v stečajnem postopku - prijava terjatve upnika iz tujine - postopki zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom - obveščanje upnika - začetek stečajnega postopka - obvestilo o začetku postopka - obrazec - alter ego doktrina
Namen 458. člena ZFPPIPP in 54. člena Uredbe EU je, da se (znanim) upnikom stečajnega dolžnika, ki imajo stalno prebivališče oziroma se nahajajo v drugih državah članicah, zagotovi informacije o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in o tem, kaj morajo storiti za pravilno in pravočasno prijavo terjatev, kot tudi o posledicah nepravočasnih prijav.
Iz spisovnih podatkov izhaja, da upravitelj ni razpolagal s poslovno dokumentacijo dolžnika, saj primopredaja ni bila opravljena, in mu tako niso bili znani niti tuji niti domači upniki. Zato upravitelju ni mogoče očitati opustitve dolžnosti iz prvega odstavka 458. člena ZFPPIPP.
Ker je vsebina obvestila iz drugega odstavka 458. člena ZFPPIPP enaka vsebini oklica o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, in ker se je A. A. kot zakoniti zastopnik družbe B. d. o. o. z njim lahko seznanil, glede na to, da je bil komercialist v stečajnem dolžniku, je bilo z oklicem zadoščeno določbi drugega odstavka 458. člena ZFPPIPP.
Vedenje zakonitega zastopnika družbe z omejeno odgovornostjo se šteje kot vedenje pravne osebe.
oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - sprememba prvostopenjske odločitve - pravna oseba v stečaju - plačilo sodne takse kot strošek stečajnega postopka - stečajna masa - premoženjsko stanje pravne osebe - računovodske bilance - otvoritvena bilanca
Sodišče lahko deloma oprosti stranko, ki je pravna oseba, plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Če pravna oseba ta sredstva lahko zagotovi, vendar ne takoj, lahko sodišče odloči, da se taksna obveznost odloži, oziroma lahko sodišče odloči tudi o obročnem plačilu takse, če pravna oseba celotnega in takojšnjega bremena taksne obveznosti ne zmore, zmore pa plačilo po obrokih v določenem časovnem razdobju (tretji v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZST-1).
V primeru odloga plačila sodne takse taksni zavezanec ni razbremenjen obveznosti, izpolnitev obveznosti je zgolj odložena v prihodnost. Odločitev o odloženem plačilu sodne takse zato ne sme temeljiti na popolnoma negotovem dejstvu (in pravdni uspeh stranke je brez dvoma takšno dejstvo), temveč na realnem in z verjetnostjo izkazanem pričakovanju taksnega zavezanca, da se bo njegovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v prihodnosti izboljšalo, zato bo takrat sposoben plačati sodno takso. Sodišče je zmotno uporabilo peti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z 12.b členom ZST-1.
Sodišče mora pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevati podatke o vrednostih posameznih gospodarskih kategorij stečajne mase, kot so razvidni iz otvoritvene bilance. Ta namreč predstavlja realni prikaz premoženja stečajnega dolžnika.
URS člen 22, 29, 29-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 193, 193/5, 193/6, 307, 307/3, 371, 371/2, 442, 442/1.
tatvina - skrajšani postopek - pravica do obrambe - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do sojenja v navzočnosti - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - neopravičena odsotnost z naroka - predhodno zaslišanje obdolženca - molk - obdolženčeva pravica do molka - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagotovitev navzočnosti - dolžnost sodišča - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - obrazložitev izpolnjenosti pogojev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki pa se narokov glavne obravnave niti enkrat ni udeležil, pri čemer razen za dne 10. 11. 2023 (zagovornik in obdolženi sta soglašala, da se opravi brez njegove navzočnosti), sodišče prve stopnje tudi njegove odsotnosti ni štelo za opravičljive.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081300
ZIZ člen 3, 58, 58/3, 268, 273.
zavarovanje nedenarne terjatve - ureditvena začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - namen zavarovanja z začasno odredbo - varstvo potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - težko nadomestljiva škoda - načelo lojalne razlage - sodna praksa SEU - denarna kazen - sklep o zavarovanju - ničnost pogoja
Iz sodne prakse je razvidno, da se zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke, vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.
prijava izločitvene pravice - ponovna prijava prerekane izločitvene pravice - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - izguba izločitvene pravice - skupno premoženje zakoncev - izpraznitev in izročitev nepremičnine, v kateri dolžnik živi
Pritožbenih razlogov, ki jih je upnica podala v pritožbah zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ki se nanašajo na zakonitost postopka prodaje, ne more več uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izločitveno pravico pa je upnica glede na določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP tudi izgubila, saj je upravitelj prodal premoženje, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice (ki je bila prijavljena po poteku roka iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP).
ZFPPIPP člen 98, 98/1, 98/2, 118, 118-1, 368, 368-1.
razrešitev stečajnega upravitelja - sklep o prvi prednostni razdelitvi stečajne mase - pravnomočnost sklepa o razdelitvi
Po zbranem procesnem gradivu je bil FURS bodisi hudo nemaren pri spremljanju izvršitve sklepa o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 bodisi je bil skorajda neverjetno neprofesionalen pri odstopu od terjatve, kot ga je zatrjevala pritožnica. Neodvisno od tega (enega ali drugega) pa je bila njena dolžnost, da navedeni sklep izvrši, in sicer skladno s 1. točko 368. člena ZFPPIPP v 15 dneh po njegovi pravnomočnosti. Ravnanje v nasprotju s tem je bila torej neposredna kršitev izrecne določbe ZFPPIPP. Kar daje tej kršitvi še posebno težo, je popolno neupoštevanje pravnomočnosti kot nepogrešljive prvine pravnega reda.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00081571
URS člen 26, 49, 74, 74/1. ZNB člen 39, 39/1-4.
odškodninska odgovornost države - plačilo odškodnine - izgubljeni dobiček - prepoved opravljanja dejavnosti - COVID-19 - ukrepi za preprečevanje in zatiranje bolezni - vlada republike slovenije - zakonska podlaga - protipravnost ravnanja države - kvalificirana stopnja napačnosti - grobo kršenje - arbitrarnost - normativna protipravnost - svobodna gospodarska pobuda - svoboda dela - strogi test sorazmernosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - primernost ukrepa - kršitev temeljnih civilizacijskih standardov
V primeru odškodninske odgovornosti države protipravnosti ni mogoče enačiti s protipravnostjo, kot se zahteva pri splošni odškodninski odgovornosti, saj ima v primeru odškodninske odgovornosti države standard protipravnosti drugačno vsebino: za izkazano protipravnost se zahteva zavestna, namerna in očitna t.i. kvalificirana stopnja napačnosti. Sem spadajo tudi grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Šteje se, da je protipravnost nastala tudi tedaj, ko je nosilec oblasti toliko presegel svoj okvir zakonitega delovanja, da tega ni mogoče upravičiti oziroma utemeljiti v skladu z značilnostmi samega pravnega sistema. Za zakonodajno (normativno) protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, v drugem odstavku tega člena pa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalec torej lahko pravico do svobodne gospodarske pobude omeji, če to zahteva javna korist. Poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude je dopusten, če prestane strog test sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu. Poseg je ustavno dopusten, če prestane vse tri vidike testa. V okviru preizkusa nujnosti posega se presoja, ali je ukrep nujen, da bi se želeni cilj dosegel tako učinkovito in v tolikšni meri, kot to omogoča presojani ukrep. S kriterijem primernosti se preveri, ali je ocenjeni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči. Ob ugotovljeni primernosti in nujnosti posega pa je potrebno pretehtati še obstoj sorazmernosti v ožjem smislu. Tehtati je potrebno med težo posega v človekovo pravico in koristjo, ki jo prinaša.
V tem postopku, ko se ugotavlja odškodninska odgovornost države po 26. členu URS, sodišče presoja, ali je Vlada RS (s tem, ko je začasno prepovedala gospodarsko dejavnost tožnice) ravnala protipravno v smislu 26. člena URS oziroma hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde, ne presoja pa se primernost, sorazmernost in skladnost ukrepov z ugotovitvami epidemiološke stroke. V tem smislu bi bilo pomembno le, ali je bil ukrep Vlade očitno nesorazmeren ali celo nerazumen in s tem v zvezi, ali je nosilec oblasti toliko presegel svoj okvir zakonitega delovanja, da takšnega ravnanja ne bi bilo mogoče upravičiti in bi šlo za samovoljno odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081302
ZIZ člen 3, 273.
zavarovanje nedenarne terjatve - ureditvena začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - prepoved razpolaganja s terjatvijo - namen zavarovanja z začasno odredbo - obseg zavarovanja - kreditna pogodba v CHF - ugotovitev ničnosti pogodbe
Namen predlaganega zavarovanja je dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa in dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s terjatvami ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba
Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.
V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. ZDSS-1 člen 19, 63. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 234, 244. ZPP člen 8, 154, 165, 189, 254, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
začasna nezmožnost za delo - presoja odločitve osebnega zdravnika - imenovani zdravnik - zahteva - litispendenca
Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen.
Po določbi 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bolniškega staleža. V tem primeru ne gre za litispendenco, ki jo določa 189. člen ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Litispendenca nastopi le v primeru, če pravda o istem zahtevku med istima strankama že teče in ne, če sta vloženi dve tožbi iste tožeče stranke z istim zahtevkom zoper isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje takšne situacije ni ugotovilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082922
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 37, 37/4, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanje, da je Sodišče EU državam članicam omogočila izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališče v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.
Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - vojak - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - izvajanje vojaške vaje
Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.
OZ člen 131, 131/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - lestev - sestopanje po lestvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - padec z lestve
Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu.
Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.
izvršba zaradi izterjave preživnine - ugovor zoper sklep o izvršbi - redno šolanje kot pravni standard - prekinitev rednega šolanja in prenehanje preživninske obveznosti - upravičen razlog za zastoj pri šolanju
Redno šolanje je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, primarno pa redno šolanje pomeni redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti pa zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. V določenih primerih sicer lahko pride do prekinitev ali zastojev v rednem šolanju, ki pa še ne pomenijo izgube pravice do preživljanja, vendar pa morajo v teh primerih obstajati opravičljivi razlogi, zaradi katerih upravičenec ni izpolnil šolskih ali študijskih obveznosti, zato se pri presoji standarda rednega šolanja ni mogoče omejiti le na presojo formalnega statusa upravičenca v šolskem sistemu, ampak je treba vsebinsko presoditi njegovo prizadevanje za pridobitev izobrazbe.