Dokazno breme, da je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevano v zakonskem roku je na tožeči stranki.
Pravilo iz 32. člen SPZ varuje sam smisel posestnega varstva, katerega pomen je v hitrem, takojšnjem reagiranju na dejanske samovoljne spremembe (spremembe posesti), ne varuje pa pravice. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti.
Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi zahtev pravice do izjave tožeči stranki omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogla upoštevati.
Zgodnejši fiduciarni upnik ima prednost pred kasnejšim izvršilnim upnikom tudi, ko gre za odstop/rubež bodočih terjatev. Ker je že s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje dolžnikova terjatev do dolžnikovega dolžnika prešla iz njegove premoženjske sfere v sfero cesionarja, se sklep o rubežu na te terjatve ni mogel nanašati.
Stranka, ki izrabi sodni postopek za uveljavljanje pravic, za katere ve oziroma bi morala vedeti, da ji ne gredo, ravna protipravno.
Neregistrirano vozilo je "mrtev kapital". Zaradi neurejene dokumentacije ga ni mogoče ne uporabljati ne prodati. Lastnik (ali drug upravičenec) od vozila nima nobenih koristi, njegova vrednost pa kljub temu pada. Ker je zaradi ravnanj toženke avto za tožnico predstavljal le mrtev kapital, je po stališču sodne prakse upravičena do povračila zmanjšane vrednosti avta.
Toženec je v vlogah substancirano zatrjeval in v ta namen predložil dokaze, da sklep glede višjega zneska mesečnega vplačila v rezervni sklad ni bil sprejet s predpisano večino solastniških deležev, tožnik pa na te navedbe ni substancirano odgovoril. Tožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da so etažni lastniki veljavno sprejeli načrt vzdrževanja, ki je vseboval vse predpisane sestavine, na podlagi katerega so s potrebno večino glasov sprejeli sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad. O višjem znesku mesečnega plačila v rezervni sklad se torej mora odločiti po postopku, kot ga določa SZ-1 in vedno le v povezavi s sprejetim načrtom vzdrževanja, kot to določa 26. člen SZ-1. Iz teh razlogov tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali sta toženec in njegova pravna prednica prejšnjemu upravniku plačevala povišani del mesečnega prispevka v rezervni sklad.
Sodišče odloča o izvajanju starševske skrbi v primeru nesoglasja med starši glede tistih vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih, ki niso takega pomena, torej o vprašanjih dnevnega življenja, pa tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (tretji in četrti odstavek 151. člena DZ).
To pritožbeno sodišče je že nekajkrat navedlo, da kraj oziroma menjava vrtca, ki ga obiskuje otrok, načeloma ni okoliščina, ki bi pomembno vplivala na razvoj otroka (IV Cp 1890/2013, IV Cp 1156/2013), lahko pa to v določenih okoliščinah konkretnega primera postane.
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sprememba vrtca pri mld. A. A. ne bi bistveno vplivala na njeno življenje, da bi bilo enako koristno oziroma primerno, če ga zamenja, kot če nadaljuje varstvo v istem vrtcu. Poudarilo je, da je v teh okoliščinah mati tista, ki bi o tem vprašanju dnevnega življenja lahko sama odločila, ker ji je hči zaupana v vzgojo in varstvo, da pa sklep izdaja na "zahtevo" vrtca.
Pritožnik ima prav, da tretje osebe (vrtec) nimajo pristojnosti, da bi lahko s svojimi zahtevami vplivale na zakonske pogoje sodnega odločanja.
Pritožbenih razlogov, ki jih je upnica podala v pritožbah zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ki se nanašajo na zakonitost postopka prodaje, ne more več uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izločitveno pravico pa je upnica glede na določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP tudi izgubila, saj je upravitelj prodal premoženje, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice (ki je bila prijavljena po poteku roka iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP).
Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.
V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.
Po zbranem procesnem gradivu je bil FURS bodisi hudo nemaren pri spremljanju izvršitve sklepa o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 bodisi je bil skorajda neverjetno neprofesionalen pri odstopu od terjatve, kot ga je zatrjevala pritožnica. Neodvisno od tega (enega ali drugega) pa je bila njena dolžnost, da navedeni sklep izvrši, in sicer skladno s 1. točko 368. člena ZFPPIPP v 15 dneh po njegovi pravnomočnosti. Ravnanje v nasprotju s tem je bila torej neposredna kršitev izrecne določbe ZFPPIPP. Kar daje tej kršitvi še posebno težo, je popolno neupoštevanje pravnomočnosti kot nepogrešljive prvine pravnega reda.
Sodišče lahko deloma oprosti stranko, ki je pravna oseba, plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Če pravna oseba ta sredstva lahko zagotovi, vendar ne takoj, lahko sodišče odloči, da se taksna obveznost odloži, oziroma lahko sodišče odloči tudi o obročnem plačilu takse, če pravna oseba celotnega in takojšnjega bremena taksne obveznosti ne zmore, zmore pa plačilo po obrokih v določenem časovnem razdobju (tretji v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZST-1).
V primeru odloga plačila sodne takse taksni zavezanec ni razbremenjen obveznosti, izpolnitev obveznosti je zgolj odložena v prihodnost. Odločitev o odloženem plačilu sodne takse zato ne sme temeljiti na popolnoma negotovem dejstvu (in pravdni uspeh stranke je brez dvoma takšno dejstvo), temveč na realnem in z verjetnostjo izkazanem pričakovanju taksnega zavezanca, da se bo njegovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v prihodnosti izboljšalo, zato bo takrat sposoben plačati sodno takso. Sodišče je zmotno uporabilo peti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z 12.b členom ZST-1.
Sodišče mora pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevati podatke o vrednostih posameznih gospodarskih kategorij stečajne mase, kot so razvidni iz otvoritvene bilance. Ta namreč predstavlja realni prikaz premoženja stečajnega dolžnika.
Namen predlaganega zavarovanja je dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa in dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s terjatvami ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno.