Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen.
Po določbi 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bolniškega staleža. V tem primeru ne gre za litispendenco, ki jo določa 189. člen ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Litispendenca nastopi le v primeru, če pravda o istem zahtevku med istima strankama že teče in ne, če sta vloženi dve tožbi iste tožeče stranke z istim zahtevkom zoper isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje takšne situacije ni ugotovilo.
Zakonske določbe glede prodaje kmetijskega zemljišča so prisilne narave, zato ima njihovo neupoštevanje za posledico ničnost posla.
Toženec se je zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine uprl z ugovorom sočasne izpolnitve, ker tožnik ni plačal celotne kupnine. Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (101. člen OZ). V konkretnem primeru toženec ni dolžan izročiti tožniku zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti.
Tožniku je bilo dne 19. 9. 2017 odrejeno delo demontaže opaža. Za to delo Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Ur. l. RS, št. 83/05), ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, v prilogi IV, B Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, Delovišča na prostem, točka 12.1 določa: Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod strokovnim nadzorstvom. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v kateri točki je ta zahteva za odstranjevanje elementov na gradbiščih določena, je pa pravna podlaga jasno navedena v izvedenskem mnenju (točka 2 na strani 6). Glede na citirano določbo Uredbe, ki določa strokovno nadzorstvo nad odstranjevanjem opaža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da demontaža opaža ni podvržena posebnim gradbenim pravilom (pravilom za varno opravljanje dela), oziroma da delodajalec ne more odgovarjati za vsako delo delavcev - ga nadzirati. Sodišče prve stopnje odgovornosti toženke ni povezalo z obveznostjo, da nadzoruje delo na splošno, ampak da zagotovi strokovno nadzorstvo nad konkretnim delom, ki je bilo odrejeno tožniku.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel izpah levega komolca, odlomek koronida leve podlahtnice, odprti zlom spodnjega dela leve koželjnice in podlahtnice ter poškodbo levega ulnarnega živca, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 19.500,00 EUR oziroma približno 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje odškodnine. Odmerjena odškodnina odraža težo poškodbe in njene posledice ter je po posameznih postavkah ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.
Na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel intenziven (ne zmeren) primarni strah, nato je trpel sekundarni strah različne intenzivnosti več kot pol leta. Glede na navedeno mu ni odmerilo previsoke odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.
Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik trpi (le) zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma da so te le neznatne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedi, ima tožnik organske in funkcionalne posledice škodnega dogodka; zaradi posledic ne more več opravljati svojega dela (kar je bil razlog za upokojitev) in je bistveno omejen v vsakodnevnem življenju, saj z levo roko ne more dvigniti niti dveh kilogramov; ne more delati na vrtu niti pridobivati lesa za kurjavo; ne sme voziti. Upoštevaje navedene trajne posledice in duševne bolečine, ki jih trpi, glede na starost tožnika (63 let ob škodnem dogodku) je odmerjena odškodnina tudi iz tega naslova ustrezna oziroma ni previsoka.
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
Tožnica je postavila tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 8. 2023 in z dne 2. 10. 2023 ter da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 9. 9. 2023 dalje do 11. 10. 2023 dalje in da se ji prizna pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Ne glede na to, da tožnica ni omejila presoje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila začasno nezmožna za delo v času od 1. 9. 2023 do vključno 8. 9. 2023, pa iz postavljenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da navedeno obdobje ni sporno, sporna je zgolj odločitev za čas po 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno omejilo na presojo odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o spornem obdobju. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo umaknila tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje in na priznanje pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo. Ker tožnica ni umaknila tožbe v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb toženca, je odprto vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno presoditi tudi izpodbijani odločbi toženca. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je bilo za odločitev ključno dejstvo, da toženec v predsodnem postopku z novo odločbo izpodbijanih odločb ni odpravil oziroma se do njih niti ni opredelil. Toženec pa s tem v zvezi tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, ki je obsegal tudi predlog, da se izpodbijani odločbi toženca odpravita.
V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo tudi izpodbijani odločbi toženca in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Dolžnost sodišča je, da presodi pravilnost in zakonitost odločb zavoda (tožene stranke). Kot je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi pritožbenega sodišča, gre v teh primerih za izpodbojno tožbo, ne pa za ugotovitveno tožbo, kot je le-ta urejena v 181. členu ZPP. Zoper dokončno odločbo ima zavarovanec pravico vložiti tožbo, kot to izhaja tudi iz pravnega pouka dokončne odločbe. V takem primeru je pravni interes že s tem izkazan in ga ni potrebno dokazovati.
Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu.
Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog, da toženki na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP naloži predložitev korespondence na elektronskem naslovu A., pravilno zavrnilo iz razloga, ker toženka s to korespondenco ne razpolaga. Kot mu nalaga četrti odstavek 227. člena ZPP je, ker je toženka zanikala, da bi s komunikacijo razpolagala (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2023), izvajalo dokaze za ugotovitev tega dejstva. Izpovedi zakonite zastopnice, ki je zatrjevano dejstvo potrdila, je ob odsotnosti drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejstvo, utemeljeno sledilo. Glede na navedeno je nebistveno, da je v obrazložitvi sodbe predlog za predložitev dokumentacije zavrnilo še iz drugega razloga (da tožnik ni izkazal, da je ni mogel pridobiti sam, pri čemer je res navedel, da z dokumentacijo ne razpolaga).
Tožnik je sodnega izvedenca ekonomske stroke (revizorja) pred sodiščem prve stopnje predlagal (prva pripravljalna vloga), da bi potrdil njegove navedbe o obsegu dela; da je tožnik opravil takšen obseg dela, da je delo opravljal v polnem delovnem času. Svojo pravilno odločitev, da dokazni predlog zavrne, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo - izpostavilo je, da tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni potrdil zatrjevanega dejstva, da bi vse listine na USB ključku pripravil sam, kar bi onemogočilo dokazovanje, hkrati je pravilno razlogovalo, da obseg opravljenega dela ob izostanku elementov delovnega razmerja ni bistveno dejstvo niti ni dejstvo, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v razmerju med pravdnima stranka, ki je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kot izhaja iz pravne teorije, je bistvena prav vključitev v delovni proces delodajalca in opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki se ne nanaša le na vsebino, ampak tudi na pogoje dela (kontekst odvisnosti in podrejenosti); bistveno je, da oseba delo opravlja v odvisnem razmerju na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah kot delavci. Bistveno je, da se vključi v organiziran, torej urejen delovni proces, ki vsebuje določen čas in kraj opravljanja dela, delodajalec je tisti, ki zagotavlja sredstva za delo, material, prostor in drugo, da se izvede delovni proces; delavec je le člen v verigi delovnega procesa, ki ga sam ne vodi, ne upravlja in ne nosi rizikov za uspeh.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v obdobju, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, le manjši obseg dela opravil za druge naročnike, ne za toženko, in to z drugih področij (informatika). Prav tako je upoštevalo, da mu je delo odrejala direktorica toženke, ki mu je dajala navodila in ga pri delu nadzorovala, vendar ni šlo za navodila in nadzor v delovnem razmerju, ki je širši, ampak za načrtovanje in nadziranje izvajanja postopkov revidiranja v smislu tretjega odstavka 5. člena ZRev-2.
Predhodni oziroma vmesni ugotovitveni zahtevek, ki je uveljavljen poleg dajatvenega zahtevka, v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka.
Za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka tako zadostuje tudi navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta, to je dajatvenega.
Pritožnik v pritožbi ne izpodbija nobenega od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki jih je v skladu z gornjo določbo ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem pogledu opravilo le uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženčev odgovor na tožbo ni bil obrazložen kot to zahteva 278. člen ZPP in se zato šteje, da ni bil vložen; pravilno pa je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.
V obravnavanem primeru je znesek za plačilo začetnih stroškov založilo sodišče, zato bi upravitelj predlog, da sodišče izda sklep po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP lahko podal šele, ko bi bilo jasno, da sredstva unovčene stečajne mase ne zadoščajo niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in je s tem izpolnjen pogoj za vračilo založenega zneska sodišču. Šele, ko je jasno, da unovčena stečajna masa ne zadošča za vračilo celotnega založenega zneska in kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, je namreč mogoče predlagati, da morajo te stroške plačati osebe, ki so bile nekdanji člani poslovodstva.
Domnevna dediča tožbe nista vložila, s tem pa v skladu s 175. členom ZD nista več stranki zapuščinskega postopka. Okoliščina, da sta pritožnika predlagala izvedbo zapuščinskega postopka in da jima je bil vročen sklep o dedovanju, za presojo vprašanja, ali imata položaj stranke zapuščinskega postopka, ni odločilno.
ZPP ureja pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje poteka postopka v določbi 150. člena, ki se uporablja v predmetnem postopku v zvezi s 163. členom ZD. Stranka ima pravico pogledati in prepisovati spise postopka katerega se udeležuje. Drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, se lahko dovolita pregled in prepis posameznih delov spisa.
Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisov je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS).
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi.
Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.
Zgolj strinjanje oziroma nestrinjanje z mnenjem ni vezano na priznanje nagrade oziroma plačila izvedencu za opravljeno delo.
Instituciji je bila zaupana izdelava enega izvedenskega mnenja. Nenazadnje so vse štiri izvedenke skupaj podale eno izvedensko mnenje, prav slednje je tudi podlaga za to, da se jim je priznala nagrada za izjemno zahtevno delo, vendar pa to ne pomeni, da so upravičene do štirih nagrad za izjemno zahtevno izdelavo izvedenskega mnenja, ampak jim pripada zgolj ena nagrada.