Zakonita predkupna pravica se res ne vpisuje v zemljiško knjigo, vendar pa bi morala biti v zemljiški knjigi, da bi sodišče tretjo lahko obravnavalo kot solastnico nepremičnine in s tem kot predkupno upravičenko, vpisana vsaj solastnina, tj. idealni delež do 1/2 bi moral biti pisan na tretjo. Izvršilno sodišče je namreč vezano na stanje v zemljiški knjigi in le na tak način bi lahko "vedelo", da je tretja predkupna upravičenka ter bi jo moralo vabiti na javno dražbo. Ker pa tretja ni poskrbela za vpis sebe kot solastnice sporne nepremičnine, izvršilno sodišče ni imelo podlage, da jo vabi na javno dražbo in jo šteje kot predkupno upravičenko.
Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.
Banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Drirektiva 93/13/EGS.
Na podlagi pooblastil so imeli možnost glasovati nekateri družbeniki, ki niso bili vabljeni, so pa bili obveščeni o skupščini na drug način, da so lahko dali pooblastila pridobitelju deležev, drugi družbeniki pa možnosti glasovanja niso imeli. Nepravilno vabljenje se zato izkaže kot manever za možnost špekulacije pri glasovanju, zato je tudi pravilno stališče, da v konkretnem primeru ničnostna sankcija ni preostra.
Tudi če toženka ne bi kršila svoje pogodbene obveznosti, bi tožnici stroški popravila motorja nastali. Medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi toženka morala zamenjati zablokiran bat na motorju, pa je izvedenec potrdil, da je možno popravilo takega motorja samo z zamenjavo motorja. Vračila stroška drugega motorja zato tožnici v tej zadevi ni mogoče priznati, saj tudi ni v vzročni zvezi z nepravilno izpolnitvijo toženke.
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ker je napaka v motorju kljub menjavi turbine in hladilnika še vedno obstajala, servis z menjavo turbine in visokotlačnega hladilnika ni bil potreben. Tudi v primeru, da bi toženka ustrezno izvedla servisiranje z mehanskim pregledom elementov motorja in morebiti zamenjala celoten motor, sta bila, kar med pravdnima strankama prav tako sploh ni bilo sporno, turbina in visokotlačni hladilnik prav tako v okvari in torej potrebna popravila. S popravilom teh elementov toženka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, nasprotno, v tem delu jo je pravilno izpolnila.
Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo.
Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.
Če pride do pripoznave zahtevka, to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato (razen zelo omejenega vprašanja, ali gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo) ni več niti dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi, resnična, in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (zato sodišče "brez nadaljnjega obravnavanja" izda sodbo).
Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da je nagrada, ki jo dodatno v pritožbi zahteva izvedenec, zajeta v nagradi po 1. alineji prvega odstavka 38. člena Pravilnika, za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije in v prvem odstavku 40. člena Pravilnika, kot nagrada za pisno izdelavo izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, kar pa je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo.
Tudi po stališču sodišča druge stopnje končno poročilo stranki ni mogoče zajeti v drugih odvetniških opravilih, ampak gre v celoti za samostojno opravilo.
Prvostopenjsko sodišče je dejstva, zatrjevana v dopolnitvi tožbe, pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), pri čemer priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Posledično tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženi stranki ni bila omogočena udeležba v sodnem postopku oziroma da se njene navedbe in dokazi niso upoštevali (uveljavljanje kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo).
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.
Stranske (denarne) kazni se namreč v pogojni obsodbi določijo na posebni način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen vedno določita skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba). Povedano drugače, iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, ali se stranska denarna kazen izvrši takoj, neodvisno od teka preizkusne dobe in morebitne izpolnitve posebnega pogoja, ali pa je njena izvršitev tako kot glavna kazen zgolj pogojna. Kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, zato bi po presoji pritožbenega sodišča morala biti navedena dejanja opredeljena kot eno kaznivo dejanje, saj med njima obstaja več povezovalnih okoliščin in je podana takšna homogenost njunih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih določb.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode zadostujeta ugotovitvi, - da sta tožnika toženki že pred vložitvijo tožbe plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka njunih trditev, da sta prejela 50.960,03 EUR in ji do 30. 6. 2023 plačala že 66.183,32 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka.
Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče opraviti razgovor z otrokom. Kot je ugotovljeno v sklepu in izhaja iz procesnega gradiva, je dekle sporočilo svoje mnenje tako v razgovoru pri CSD kot prek zagovornika. Pravilna je tudi ugotovitev, da je njena želja ves postopek ostajala enaka. Razlogov, zaradi katerih bi moralo razgovor z njo opraviti tudi sodišče, pritožnik ni navedel. Tako ni izkazal podlage za vrednostne ocene, podane v pritožbi.