Ker darilo ni namenjeno zadovoljevanju otrokovih življenjskih potreb, ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.
Čas, ki ga otroci preživijo pri posameznem staršu, ni sam po sebi pokazatelj bremena oskrbe in vzgoje otrok. Že okoliščine ugotavljanja potreb otrok kažejo na to, da je predlagateljica tista, ki skrbi za šolo, zdravnike, oblačila ter prostočasne dejavnosti.
Eden od kriterijev za uporabo prostega preudarka pri odločitvah o stroških postopka je lahko tudi način pravdanja strank.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati evroskladno. Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazujeta že ugotovitvi: - da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka trditev, da sta tožnika prejela 87.052,34 EUR, in ji do 15. 11. 2023 plačala 100.471,40 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka.
Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožene stranke.
Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.
Sporočilna vrednost konkretnih opozoril nacionalnega regulatorja v Sloveniji in direktorja švicarskega nacionalnega regulatorja, ki sta pravzaprav napovedala rast CHF in torej "črni scenarij", je povsem drugačna od abstraktne predstavitve, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela.
V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
Zakonski znak prekrška po petem odstavku 19. člena ZPrCP je, da storilec v treh dneh od njene izdaje ni upošteval odredbe o odstranitvi zapuščenega vozila. V opisu dejanja v plačilnem nalogu je zgolj povzeta zakonska določba, ni pa konkretno navedeno, kdaj je bila odredba izdana, da bi bilo mogoče preveriti, ali je ta zakonski znak izpolnjen (da so do dneva, ko naj bi bil prekršek storjen, minili trije dnevi od izdaje odredbe).
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Pritožba pravilno opozarja, da avtomat za napitke ni javna infrastruktura, saj je v zasebni lasti in namenjen prodaji pijač. Zato ni izpolnjen eden od zakonskih znakov prekrška po 16 členu ZJRM-1.
V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.
Storilčeva zagovornica prosi, da se storilca oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek, ker je prejemnik denarne socialne pomoči in plačila sodne takse finančno ne bi zmogel. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo v postopku o prekršku ugotovljeno, da je storilec v nasprotju z izdano odločbo ZGS posekal 78 najboljših hrastovih dreves, kar znaša 189,67 ㎥ lesne mase, posekan hrastov les pa na trgu dosega zelo visoke cene, tudi do 500,00 EUR/㎥, kar kaže na to, da je šlo za naklepno dejanje iz koristoljubja. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče presodilo, da bi bila oprostitev plačila sodne takse v konkretnem primeru v nasprotju z namenom tega instituta, ki je, da se socialno šibkim upravičencem omogoči dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev, zato je odločilo, da mora storilec plačati sodno takso za pritožbeni postopek.
Čeprav nasprotna udeleženka preživnine za otroke ne plačuje in zato morda otroci niso deležni standarda, za katerega se zavzema nasprotni udeleženec, pa namen preživnine, določene z začasno odredbo, ni zagotovitev življenjskega standarda otroka, kakršen je glede na premoženjsko stanje staršev mogoč oziroma najbolj ustrezen, ampak gre za zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.
Določbe 86. člena KZ-1 so povsem jasne. V navedeni določbi je določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, določen je torej rok za opravo dela v splošno korist, kot tudi trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Po navedeni zakonski določbi mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. In ravno na takšen način je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe tudi pravilno in zakonito opredelilo obdobje, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist. Iz zakonske dikcije nedvomno izhaja, da zakon začetek teka roka, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, veže na trenutek, ko bo zaporna kazen izvršljiva in sodišče tega obdobja ne more in ne sme določiti drugače, četudi na obsojenčevi strani obstojijo okoliščine, ki mu opravo oziroma začetek opravljanja dela v splošno korist otežujejo, in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.