začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo - pritožba zoper sklep - varstvo otroka - mladoletni otroci - izvajanje stikov - stiki pod nadzorom - ogroženost otroka - načelo otrokove koristi - upoštevanje otrokovih želja - grožnje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče mora v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka in tudi po uradni dolžnosti izvesti vse potrebne ukrepe, ki jih zahteva varstvo njegovih pravic in koristi.
Sodišče prve stopnje je ob sicer korektnem in promptnem postopanju premalo pozornosti posvetilo domnevnim grožnjam s smrtjo, ki naj bi jih dolžnica izrekla deklicam.
ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 66, 66/2, 136, 136/1, 136/1-1, 154, 154/1, 154/1-3, 156, 156/1, 156/1-1, 159.
sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - ustavitev postopka o prekršku - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - dovoljeni pritožbeni razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - zakonski znaki prekrška - očitek storitve prekrška - kršitev materialnih določb zakona - opisano dejanje ni prekršek
V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).
stroški postopka - uspeh stranke - opisni zahtevek - posebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik v sporu uspel v pretežni meri. Uspeha ni vrednotilo ločeno po temelju in po višini (čeprav je tako navedlo v obrazložitvi). To niti bilo mogoče, saj je tožnik uveljavljal nekonkretiziran (opisni) denarni zahtevek. Pri oceni uspeha je pravilno upoštevalo, da je tožnik uspel v svojem prizadevanju za plačilo prikrajšanja pri plači po dejanskem delu, pri čemer je za prvi dve obdobji do 30. 11. 2020 uspel v celoti, za drugi dve pa deloma (zahtevek je bil za obdobje od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021 zavrnjen za en plačni razred in za naslednje obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2022 za dva plačna razreda; oboje zaradi neupoštevanja napredovanj). Drugačne pritožbene navedbe in zavzemanje za drugačno vrednotenje uspeha s strani toženke so neutemeljeni.
Ob pravilni oceni, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in da zaradi tega niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških pravilno odločilo, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP.
razveljavitev sklepa - ustavitev kazenskega postopka - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - procesna sposobnost - razpravna sposobnost - hujša bolezen - zavrnilna sodba - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon - zavrženje obtožnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Okrožna državna tožilka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavi na podlagi določil tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, in sicer, ker so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, saj obdolženec glede na omejitve in zdravstvene težave ni razpravno sposoben. Pri tem okrožna državna tožilka pravilno izpostavlja dve stališči. Prvič, da okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med katerimi je tudi hujša bolezen obdolženca, ne morejo biti podlaga za izrek zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP in posledično tudi ne podlaga za
izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, temveč se v primeru, ko gre za okoliščino, ki samo začasno preprečuje kazenski pregon,1 izda sklep o zavrženju obtožnice (drugi odstavek 277. člena ZKP ali 3. točka prvega odstavka 352. člena ZKP). Razlika med navedenima odločitvama je bistvena ter vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, kot to navaja okrožna državna tožilka, saj ustavitev kazenskega postopka, za razliko od zavrženja obtožnega akta, vodi v prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (pravilo ne bis in idem). Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.
URS člen 22, 29. ZKP člen 285b, 285č, 285e, 371, 371/2.
izločitev dokazov - predobravnavani narok - predlog za izločitev dokazov - kršitev pravice obrambe - enako varstvo pravic - načelo kontradiktornosti - ugotavljanje dejanskega stanja
Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.
Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.
vstop novega upnika v izvršilni postopek - pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - taksa za postopek o posebnih pritožbah - sestavine plačilnega naloga
Za pritožbo zoper sklep o ugovoru dolžnika zoper spremembo upnika taksa ni posebej določena, pritožba pa takse tudi ni prosta. Za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, zakon določa plačilo takse v znesku 33,00 EUR.
Plačilni nalog mora vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno.
DZ člen 7, 7/4, 145, 145/1, 160. ZNP-1 člen 269, 269/1, 269/5. URS člen 54.
spor o varstvu, vzgoji in stikih - sprožen postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih - stiki med otrokom in staršema - sprememba odločitve o stikih - predlog za spremembo začasne odredbe - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - začasna ureditev stikov - omejitev pravice do stikov - določitev stikov med počitnicami - postavitev kolizijskega skrbnika - kolizijski skrbnik otroka - navzkrižje koristi staršev in otrok - konfliktnost med starši - nasprotje interesov - interes otroka - največja korist otroka - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - zagovornik otroka - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - določenost izreka sklepa - prepričljiva dokazna ocena - kolizija ustavno varovanih pravic - pravica do družinskega življenja - razmerje med starim staršem in vnukom - prepoved voženj
To, ali so koristi otroka in staršev v navzkrižju, se presoja upoštevaje okoliščine posameznega primera. Pri tem je treba razlikovati med nasprotjem interesov staršev samih in nasprotjem interesov otroka ter staršev; zgolj slednje nasprotje narekuje postavitev kolizijskega skrbnika. V določenih primerih se intenzivno zasledovanje lastnih interesov v odnosu do drugega starša lahko odraža tudi tako, da pride do navzkrižja koristi otroka in staršev. Postavitev kolizijskega skrbnika je utemeljena tudi v primerih izjemno intenzivnega, dlje časa trajajočega konflikta, ki ima za posledico, da eden ali oba od staršev v postopku nista sposobna zasledovati koristi otroka, temveč dajeta prednost lastnim koristim oziroma obračunavanju z drugim od staršev, tudi na račun tega, da je oškodovan otrok.
Zastopanje različnih pogledov na to, kdo in zakaj je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka (oziroma zakaj ni), kako pogosti naj bodo stiki, koliko naj bi znašala primerna preživnina, se še ne kvalificira kot stopnja konflikta, ki bi kazala na navzkrižje interesov med starši in otrokom.
Izreki v družinsko pravnih postopkih, s katerimi se ureja življenjska razmerja v vsej njihovi pisanosti, ne morejo biti enako natančno oblikovani kot v drugih civilnih razmerjih; to niti ni potrebno.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - izostanek hujših neugodnih posledic za dolžnika - bolniški stalež - refundacija nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi - denarna kazen
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik konkretno pojasnil verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, to je dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Temu tožnik ni zadostil z zatrjevanjem, da bo zaradi izgube zaposlitve izgubil edini vir preživljanja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v položaju izgube dohodkov, ki v večini primerov predstavlja glavni vir preživljanja, po naravi stvari znajdejo vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Gre torej za logično posledico prenehanja delovnega razmerja, ki sama po sebi, brez ustrezne konkretizacije v posameznem primeru še ne more predstavljati izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - nastanka težko nadomestljive škode.
Zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le ta predpostavka, je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo.
Zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da je tožnik v bolniškem staležu, ki naj bi po njegovih predvidevanjih trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki (trenutno) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, tožnik ne more uspešno dokazovati neobstoja hujših neugodnih posledic za toženko v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker bi te (v obliki neupravičeno izplačanih bolniških nadomestil) nastajale Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, ki izplačano nadomestilo delodajalcu v primeru daljšega bolniškega staleža refundira. To še ne pomeni, da bi lahko delodajalec pristajal tudi na neutemeljena izplačila zgolj zato, ker zaradi predvidene refundacije v končni fazi ne bo nosil njihovega (celotnega) finančnega bremena.
ZP-1 člen 57, 57/1, 57/5, 136, 136/1, 136/1-1. ZMV-1 člen 42, 42/2, 42/3.
hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - opis dejanskega stanja - vezanost na opis dejanja - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - pravna opredelitev prekrška - obstoj prekrška - opisano dejanje ni prekršek - ustavitev postopka o prekršku
Prekršek po tretjem odstavku 42. člena ZMV-1 stori posameznik, ki v vozilo vgradi dele, ki niso homologirani oziroma odobreni, če se zanje zahteva homologacija oziroma odobritev. Iz opisa dejanskega stanja prekrškov pa ne izhaja, da bi se storilcu očitalo, da je prekrška storil s tem, ker je v vozilo vgradil dele, ki niso homologirani oziroma odobreni, ampak se mu očita, da je prekrška storil s tem, ker je v cestnem prometu uporabljal vozilo, v katerega so bili takšni deli vgrajeni.
Ker je sodišče vezano na opis dejanja, mora presoditi, ali opis dejanja, takšen kakršen je, ustreza zakonskim znakom kršitve, za katero je storilec spoznan za odgovornega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitani dejanji ne ustrezata pravni opredelitvi kršitve iz tretjega odstavka 42. člena ZMV-1, saj iz njunega opisa ne izhajajo vsi zakonski znaki tega prekrška.
ZODPol člen 29, 29/2,. KPJS člen 39, 39/2. ZPP člen 154, 155, 165, 353, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - policija - stroški predhodnega postopka - načelo enako plačilo za enako delo
Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.
Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
ukrep nadzorovane obravnave - podaljšanje ukrepa - pogoji za podaljšanje - nadzorovana obravnava - pravilno ugotovljeno dejansko stanje - pravilna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o podaljšanju ukrepa pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 80. člena ZDZdr, ki določa pogoje za ta ukrep in jo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno povzelo.
začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - stiki otroka s staršem - potrebe upravičenca do preživnine - preživnina za mladoletnega otroka - višina preživnine za mladoletnega otroka - zmožnosti zavezanca - dokazi in dokazovanje - kolizijski skrbnik otroka - postavitev kolizijskega skrbnika
Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave in na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik pritožbene očitke zastaviti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati sklep o obstoju procesne kršitve, zgolj parafraziranje zakonskih določb ne zadošča. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.
Noben zakon ne predpisuje, da bi sodišče moralo odločitev, da kolizijskega skrbnika ne postavi, sprejeti v obliki formalnega sklepa, zato sodišče prve stopnje s tem, ko o tem ni odločilo v izreku, ni storilo nobene kršitve postopka.
V skladu z zakonskimi in ustavnimi izhodišči so pravice in obveznosti obeh staršev v zvezi s preživljanjem otrok načeloma enak(ovredn)e, zato tudi pri preživljanju otrok(a) načeloma velja, da naj oba starša prispevata enako - bodisi v naravi bodisi v denarju bodisi mešano. Korektivi tega načela so dopustni in potrebni v primeru, ko: a) otrok preživi bistveno več časa z enim od staršev oziroma ima eden od staršev z otrokom bistveno več dela, skrbi oziroma stroškov; b) so dohodki staršev bistveno različni.
napotitev dedičev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - spor o obstoju in vrednosti darila - manj verjetna pravica dediča
Po ustaljenem stališču sodne prakse mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov. V zapuščinskem postopku ni bilo listin, ki bi podpirale trditev B. A., zato je izpodbijana presoja, da je njegova pravica manj verjetna, pravilna. V odsotnosti vsakršnih listinskih dokazov se namreč dokazno breme ni moglo prevaliti na A. A.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sodni izvedenec - dopolnitev izvedenskega mnenja - stroški in nagrada sodnega izvedenca - nagrada za študij spisa
Po pregledu dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče od izvedenskega organa prejelo pisno izvedensko mnenje z dne 19. 2. 2024. Na podano izvedensko mnenje je pripombe posredoval tožnik, ki je med drugim predlagal, da sodišče samo odloči v smeri, kot se zavzema tožnik, ali pa da izvedenskemu organu naloži dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče je od izvedenskega organa z dopisom z dne 5. 4. 2024 zahtevalo, da odgovori, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost. Izvedenski organ je sodišču posredoval dopolnilno izvedensko mnenje z dne 30. 4. 2024. V tem primeru ne gre za odgovore na pripombe strank, saj se je tožnik s podanim izvedenskim mnenjem strinjal, temveč na to, da izvedenski organ ni odgovoril na vprašanje, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost, temveč je le ugotavljal kakšne zdravstvene težave so podane pri tožniku. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja, za kar izvedenskemu organu pripada 153,00 EUR, ter 2 % od navedene vrednosti za materialne stroške in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Pritožba pa je utemeljena v delu glede priznanja nagrade za študij spisa. Ker glede na postavljeno vprašanje izvedenskemu organu ni bilo potrebno ponovno študirati spis, nagrade za študij spisa v tej zadevi ni mogoče priznati.
ZPP člen 180, 180a, 324, 324/2, 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved najemne pogodbe pri neprofitnem najemu - identifikacijski podatki strank - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pritožbeno sodišče poudarja, da je prav iz razlogov, da ne bi prišlo do dvoma v to, kdo je stranka postopka, novela ZPP-E določila, da so obvezna sestavina tožbe tudi identifikacijski podatki strank (nov 180. člen ZPP). Nov 180.a člen ZPP pa določa, kateri podatki predstavljajo identifikacijske podatke o stranki, ki je fizična oseba. To so: 1. osebno ime in naslov prebivališča in 2. EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register; rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davčni register. Identifikacijski podatki strank pa so tudi v skladu z noveliranim drugim odstavkom 324. člena ZPP obvezna sestavina uvoda sodbe.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je predpogoj za zakonit izrek disciplinske sankcije zaradi opustitve spoštovanja ukrepov, sprejetih zaradi zagotavljanja varnega delovnega okolja, predhodna izpolnitev obveznosti toženke kot delodajalca zagotoviti varno delovno okolje (skladno z določili 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu), v konkretnem primeru zagotoviti ustrezno število zaščitnih mask, kot jih je bilo v skladu z navodili pristojnih institucij potrebnih za zagotovitev ustrezne zaščite v 12 urni izmeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka delavcem zagotovila le eno zaščitno masko za 12 zaporednih ur dela, kar pa v tako dolgem času ne zagotavlja ustrezne zaščite. Posledično je zaključilo, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika, ker ob izvedbi izrednega nadzora v pisarni, ki si jo je tožnik delil še z enim sodelavcem, ni nosil (v toženkinih navodilih predpisane obvezne) zaščitne maske.
V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da možnost delavca, da nadrejenega vsakodnevno zaproša za izdajo mask, katerih uporabo je toženka sicer predpisala kot obvezno, ne predstavlja izpolnitve obveznosti zagotovitve varnega delovnega okolja. Nošenje maske je namenjeno zaščiti, pri čemer ena maska za 12 ur, ki je bila dana tožniku, (po nekaj urah nošenja) ni (več) zagotavljala ustrezne zaščite. Če bi toženka želela delavce dejansko zaščititi, bi jim morala zagotoviti toliko mask, kot jih je bilo skladno z navodili pristojnih institucij potrebno za zagotavljanje zaščite v 12-urnem obdobju (NIJZ je priporočal menjavo kirurške maske na 2 uri). Prepuščanje odločitve o potrebi po dodatnih maskah delavcem in navodilo, da ti prosijo za dodatne maske, pri čemer nadrejena niti ni bila nujno prisotna ves čas tožnikove izmene, te dodatne maske pa so se razdeljevale kar se da skromno, torej ne predstavlja zagotavljanja varnega delovnega okolja s strani toženke. Ta svoje dolžnosti zagotoviti delavcem zaščitne maske ne bi smela prevaliti na slednje v smislu, da morajo ti zanje (vsakih nekaj ur) zaprositi. Zato toženka tožniku neutemeljeno očita, da v času kontrole v pisarni, v kateri sta bila sicer sama s sodelavcem, ki sta si 12 ur delila ta skupni prostor, ni nosil maske.
ZGD-1 člen 410, 412, 419, 419/2, 423. OZ člen 6, 6/2. ZPP člen 214, 286, 362, 362/2,. ZFPPIPP člen 350.
spregled pravne osebnosti - likvidacijski upravitelj - odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja - skrbnost dobrega strokovnjaka - nova dejstva in dokazi - listinski dokaz - venire contra factum proprium
Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.
Sodišče je napačno, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih drugih okoliščin, in sicer v delu, da se tožnik zoper bivanjske razmere ni nikoli pritoževal, prav tako pa zmotno ni upoštevalo, da v času pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela; ta je bila podana le v času pripora v ZPMZKZ Celje. Upoštevaje po tožeči stranki neprerekane trditve, ki jih je postavila toženka že tekom postopka na prvi stopnji, da je tožnik, priprt 12. 5. 2009, pripor do 16. 5. 2009 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (ZPMZKZ Celje), nakar je bil premeščen v pripor v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor), kjer se je nahajal do 15. 10. 2010, medtem ko je ponovno odrejeni pripor od 4. 11. 2010 do 2. 3. 2011 prestajal v ZPMZKZ Celje, pri čemer so bile okoliščine razmer v priporu primerljive, ob tem, ko se med pravdnima strankama ni izkazalo za sporno, (1) da tožnik v času prestajanja pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela, kot tudi, (2) da se v času pripora ni pritoževal nad bivanjskimi razmerami, pritožbeno sodišče odpravlja prvostopno kršitev neupoštevanja neprerekanih dejstev z vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem.
ZZVZZ člen 23, 25, 25/2, 26, 65. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/3.
povrnitev stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - odločba Ustavnega sodišča - samoplačniška storitev
Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.
ZDR-1 člen 34, 200, 200/1, 200/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 181, 181/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 2, 22, 25.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - ugotovitvena tožba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - zavrženje tožbe
Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.