prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
priposestvovanje stvarne služnosti - ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj - dejansko izvrševanje služnosti - način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti - pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - dobrovernost - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - dostop do nepremičnine - prevozna sredstva - tovorno vozilo - dovoljenje - poseg v lastninsko pravico - vstop nove stranke v pravdo - materialno sosporništvo na aktivni strani - subjektivna sprememba tožbe - delna sodba - delna sodba na podlagi pripoznave - separatni stroški - povzročitev nepotrebnih stroškov - stroški prihoda na sodišče - stroški priče
Tožnika sta solastnika gospodujoče nepremičnine, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo. Za vstop drugega tožnika v pravdo privolitev tožencev ni bila potrebna.
Pridobitelj nepremičnine ostane dobroveren le, če nima razloga o tem, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi. Če pa obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, potem mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini.
Pri priposestvovanju stvarne pravice gre za zmago dejanskega nad pravnim. Dalj časa dopuščeno trajajoče dejansko stanje v naravi utemeljuje poseg v lastninsko pravico tožencev.
Delno sodbo zaradi delne pripoznave zahtevka sodišče lahko izda, če je to potrebno, ni pa nujno. V konkretnem primeru izdaja takšne sodbe ni imela smisla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080965
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 326. ZVPot člen 23. ZPP člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366. ZIZ člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
kreditna pogodba v CHF - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nenadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - nepošten pogodbeni pogoj - razpravno načelo - pasivna legitimacija - cesija - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - konverzija - odvračalni učinek - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.
Zaslišanje storilca pomeni uresničitev njegove ustavne pravice (29. člen Ustave) do izjave, je njegova procesna pravica in je lahko omejena samo z zakonom (takšna izjema je tudi drugi odstavek 69. člena ZP-1). Vsled navedenemu je v primeru, ko sodišče prve stopnje sodbo izda brez zaslišanja storilca, potrebno argumentirano obrazložiti pogoje, ki jih določa drugi odstavek 69. člena ZP-1.
SZ-1 člen 107, 109, 110, 111, 111/1. OZ člen 346, 610, 610/1. ZOR člen 591, 591/1.
izpraznitev stanovanja - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze - pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe - dolžnost sklenitve najemne pogodbe - sklenitev nove najemne pogodbe - poziv k sklenitvi pogodbe - rok za vložitev zahteve - nesklenitev najemne pogodbe - nezakonita uporaba stanovanja - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - sprememba lastnika
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po razvezi in izselitvi zakonca - najemnika iz stanovanja, mora drugi zakonec - uporabnik z najemodajalcem skleniti novo najemno pogodbo, lastnik stanovanja pa je po samem zakonu z njim dolžan tako pogodbo skleniti. Ni torej sporno, da novi lastnik stanovanja vstopi v pravni položaj najemodajalca, ki po samem zakonu pridobi položaj stranke v obstoječem najemnem razmerju, odločilna razlikovalna okoliščina glede na navedeni zakonski dejanski stan in okoliščine konkretnega primera je v tem, da se je toženčeva žena kot najemnica izselila iz stanovanja, v stanovanju pa je na podlagi dogovora ostal njen mož - toženec. Toženec je s tem dobil upravičenje, da kot nosilec te pravice zahteva od lastnika stanovanja sklenitev najemne pogodbe, hkrati pa je bilo njegovo dolžnostno ravnanje kot nosilca pravice, da uporablja stanovanje, da pozove lastnika stanovanja, da z njim sklene najemno pogodbo. Prvi odstavek 111. člena SZ-1 namreč določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Interes toženca je torej bil, da pozove lastnika stanovanja na sklenitev najemne pogodbe, kar bi vsebinsko realiziralo njegovo upravičenje do uporabe stanovanja. Ker toženec ni ravnal na opisan način - ni pozval tožnikovih pravnih prednikov in tudi ne tožnika, da z njim sklenejo najemno pogodbo - uporablja stanovanje nezakonito.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. URS člen 2, 15, 15/3, 22, 23, 23/1, 29, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti - prikriti preiskovalni ukrepi - prometni podatki - dokazni standard - razlogi za sum - izločitev dokazov - obrazložitev odredbe - razveljavitev zakona - anonimni vir - sorazmernost ukrepa - relativna bistvena kršitev določb postopka
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00080754
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-3, 18, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-2, 391, 391/1, 391/2. DZ člen 67, 74. ZD člen 162, 220.
izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni in subjektivni pogoj - insolventnost - ožje povezane osebe - odplačnost pravnega posla - zapuščinski postopek - odstop dednega deleža - pravnomočni sklep o dedovanju - skupno premoženje zakoncev - domneva o enakem deležu zakoncev - izbrisna tožba - ugotovitev lastninske pravice
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika.
Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.
Ker sodišče prve stopnje vseh po storilcu predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je storilec uveljavljal razbremenilne dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, ni konkretizirano opredelilo oziroma jih je zavrnilo z neustreznimi razlogi, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - nedopustne pritožbene novote
Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje A. v trajanju 47 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo podčastnika ZRP energetika in je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik v ... polku ... E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje delo redno opravlja prav na tej lokaciji, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje. Ugotovilo je še, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na to lokacijo, v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na E. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (toženka pa zoper ta del izpodbijane sodbe ne vlaga pritožbe). Tudi temu toženka konkretno ne nasprotuje.
Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje ..., prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno. Tako gre pri pritožbenih navedbah, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, za pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) .
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080391
KZ-1 člen 122, 122-1, 324, 324-1, 324-1-1. ZKP člen 379, 379-1, 380.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti.
Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov
Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen.
način izvršitve zaporne kazni - delo v splošno korist
Izvršitev zaporne kazni z oblikami alternativnega kazenskopravnega sankcioniranja ni pravica, ki bi kar avtomatsko pripadala vsakemu obsojencu, temveč privilegij za tistega obsojenca, ki pokaže interes in voljo, da delo v splošno korist v celoti ter vestno opravi.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je obsojeni izneveril danemu zaupanju v obdobju, ki je bilo s časovnega vidika zadostno, da bi delo v splošno korist lahko opravil, če bi imel resen namen, je poleg uveljavitve posledice iz enajstega odstavka 86. člena KZ-1, iz enakih razlogov pravilno zavrnilo tudi neutemeljen predlog, da bi se rok za opravo dela v splošno korist podaljšal, saj za to ni nobene objektivne osnove.
ZBPP člen 46, 46/3. ZOdvT člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZPP člen 163, 163/4.
odločitev o stroških postopka - brezplačna pravna pomoč - nagrada odvetnika - pravilna uporaba odvetniške tarife
Kot določa drugi odstavek 20. člena ZOdv, se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. Z besedno zvezo "dan odločanja" pa gre razumeti dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj se po tem dnevu tudi določajo časovne meje pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ne pa dan odločanja o višini stroškov, kot napačno šteje pritožba.
sodba brez obrazložitve - pomanjkljiva sodba - odločitev o pobotnem ugovoru - dopolnilna sodba
Odločitev, s katero ni odločeno o pobotnem ugovoru tožene stranke, je sodišče prve stopnje sprejelo že v sodbi s skrajšano obrazložitvijo, zaradi česar je v kasnejši sodbi brez predloga tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe ni smelo dopolnjevati. Ker tožena stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podala, se šteje, da je bil pobotni ugovor umaknjen.
Eno glavnih načel javnega naročanja je omogočiti konkurenco med ponudniki in naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel (prim. tretji odstavek 5. člena ZJN-3). V takem primeru je imela prva toženka kot ponudnica že v postopku oddaje javnega naročila možnost vložiti zahtevek za revizijo in uveljavljati kršitve določb zakona o javnem naročanju ali kasneje uveljavljati ničnost pogodbe iz razlogov, določenih v zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, na katerega se v pritožbi prav tako sklicuje.
Pri navidezni pogodbi je med strankama soglasje o navideznosti. Kdor uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana, kar pomeni, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Da tožnica vztraja pri veljavnosti podizvajalske pogodbe, izhaja že iz dejstva, da je vložila to tožbo.
Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00084737
ZD člen 4a, 11. DZ člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZZZDR člen 12. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1.
dedna pravica zunajzakonskega partnerja - kriteriji za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - skupno življenje z zapustnikom - ekonomska skupnost - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - intimni odnosi - obstoj skupnega premoženja - prelivanje premoženjskih kategorij - skupna denarna sredstva zakoncev - dogovor o ločenih denarnih sredstvih - notornost razmerja - prosta presoja dokazov v pravdnem postopku - neobstoj dokaznih pravil - dokazno ocenjevanje izpovedb prič - kontekst podanih izjav - uveljavljanje kršitev dokaznega postopka - pojem protispisnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odvetniška tarifa - nagrada za porabljen čas med zastopanjem na narokih - urnina - omejitev njihove višine
Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.
Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti.
Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.
Vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega poslovodjo je zakonsko predvidena v 263. členu ZGD-1, zato ne more predstavljati zlorabe pravic družbe ali njenega direktorja in družbenika, ne glede na mnenje tožnika o neutemeljenosti take tožbe.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1.
izvedenec - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - dopolnitev izvedenskega mnenja - poplavljanje reke - povrnitev premoženjske škode zaradi poplave - odškodnina zaradi poplave
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.