Sodišče druge stopnje si je v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZPP pridobilo poročilo sodišča prve stopnje o kršitvah določb postopka in zahtevalo opravo poizvedb zaradi ugotavljanja resničnosti pritožbenih navedb; v tej zvezi je sodišču prve stopnje tudi naložilo, da v okviru poizvedovalnega postopka postavi izvedenca grafološke stroke, kot je predlagal predlagatelj v pritožbi.
Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da opravljen poizvedovalni postopek ni potrdil pritožbenih navedb, da je bil v spornem obdobju (septembra 2023) za sprejem sodnih pisanj pooblaščen zgolj zakoniti zastopnik odvetniške družbe, ki zastopa predlagatelja, to je odvetnik A. A., saj je bila že pred tem (in sicer že od julija 2023) za prevzem teh pisanj pooblaščena B. A. (česar pooblaščenec predlagateljice v poizvedovalnem postopku ni prerekal). Predlagateljica v roku, ki ga je v poizvedovalnem postopku določilo sodišče prve stopnje, tudi ni plačala predujma za izvedenca grafološke stroke, s katerim bi dokazovala, da vročilnice nista podpisala niti njen pooblaščenec odvetnik A. A. niti njegova pooblaščenka za dvig pošte B. A. To pomeni, da ni uspela izpodbiti domneve iz 224. člena ZPP, da je bila vročitev dopisa sodišča z dne 19. 9. 2023 pravilno opravljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080405
ZZZDR člen 54. OZ člen 86, 86/2, 94, 95. ZPP člen 155, 337, 337/1.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zunajzakonskega partnerja - odsvojitev stvari iz skupnega premoženja brez soglasja zakonca - samovoljno ravnanje - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - izpodbojnost pravnega posla - ničnost pravnega posla - aktivna stvarna legitimacija - nedopusten nagib - nedopustna pritožbena novota - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Pritožba se sklicuje na 54. člen ZZZDR, a je treba pojasniti, da ta govori, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločnim deležem na skupnem premoženju. Ne govori pa o odsvojitvi predmetov iz premoženja, kadar gre za tako situacijo, je posel izpodbojen.
DZ člen 262, 262/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - predlog - zavrnitev predloga - duševne motnje - zmožnost razsojanja - mnenje izvedenca - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dejansko in pravno vprašanje - očitek protispisnosti
Določitev skrbništva je sprejemljiva le, če za osebo ni poskrbljeno na drug način. Zato mora sodišče najprej ugotoviti, ali oseba skrbništvo sploh potrebuje. Med skrbnikove naloge spada le tisto, kar je treba urediti, oseba pa tega sama ne zmore. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je glede finančnih zadev nasprotni udeleženec že pred tem postopkom ustrezno poskrbel tako, da je naloge, ki se nanašajo na upravljanje njegovega premoženja, delegiral med hčerki na način, kot je sam ocenil, da je primerno.
Ob tem, ko iz prehodne določbe ZP-1G, konkretno prvega odstavka 52. člena ZP-1G izhaja, da se določbe novega devetega odstavka 22. člena ter novih 202.d do 202.f člena zakona uporabljajo za storilce, ki jim bo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. oktobra 2011 dalje, do začetka uporabe teh določb pa se uporabljajo določbe tretjega stavka šestega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 27. člena, petega odstavka 202. in četrtega odstavka 214. člena Zakona o prekrških, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v zvezi s prekrški, o katerih je bilo odločeno po 1. 10. 2011, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici izrečenih kazenskih točk mogoče preprečiti le v postopku izvršitve prekrškovnih odločb, konkretno v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d - 202. e člen ZP-1), ne pa več v postopku o prekršku preko omilitvenih določb 26. člena ZP-1.
kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoj reverzibilnosti
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, mogoče razlagati lojalno (evroskladno) tako, da ta razlaga ne bo nasprotovala ne 6(1), ne 7(1) členu Direktive, ne načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi opr. št. C-287/22. V tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve in druge predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (glede težko nadomestljive škode), saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe opr. št. C-287/22. Sodba SEU pa ne nalaga pogoja reverzibilnosti. Ob lojalni razlagi slovenskega pravnega reda, ki v ZIZ takšnega pogoja niti ne določa (slovenska sodna praksa ga je oblikovala v nepotrošniških zadevah, izpeljujoče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97), upoštevaje razloge sodbe opr. št. C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadrževanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Stališče, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno odločilno, je zavzela tudi sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU.
priznanje tuje sodne odločbe - delno plačilo - molk organa
Storilec v pritožbi zatrjuje, da je tujemu prekrškovnemu organu že plačal znesek 530,00 EUR ter v zvezi s temi trditvami prilaga potrdilo o plačilu.
Sodišče prve stopnje je z dopisom pristojni organ države izdaje pozvalo, da v roku 15 dni od vročitve tega dopisa sporoči, ali je storilec denarno sankcijo že poravnal.
Ob dejstvu, da pristojni organ države izdaje kljub pozivu na izjasnitev, na dopis(a) sodišča prve stopnje ni odgovoril, je na mestu smiselna uporaba četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU-1.
ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 214, 214/1, 214/2, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1. URS člen 22.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - stroški revizijskega postopka - trditvena podlaga - dokazno breme - visoko šolstvo
Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje ugovore, na katere ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Pritožbeno sodišče teh stališč, ki jih je izčrpno povzelo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, ne ponavlja. Bistveno je, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom, če so predavatelji s 40-tedensko obveznostjo prejeli enako plačilo kot predavatelji s 30-tedensko obveznostjo, če slednji niso imeli upoštevano večjega obsega drugih obveznosti. Pri tem je potrebno izhajati iz celotnega študijskega leta (52 tednov) in ne tedenske obveznosti iz 63. člena ZVis, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka. Obseg NPO je vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, torej tudi za obdobje, ko se študijski program ne izvaja. Predavatelji prejmejo enako plačilo za delo le, če na tedenski ravni opravijo ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko NPO ne izvajajo, pa imajo temu ustrezen večji obseg ostalih obveznosti, poleg tega bi morali predavatelji s 30 tedensko obveznostjo imeti ustrezno večji obseg drugih obveznosti.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo tožničine obveznosti v celotnem študijskem letu z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter ugotavljalo, ali je bila tožnica, ki je kot višja predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO, v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO, torej ali je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji.
ZDR-1 člen 88, 200, 200/3. ZPP člen 140, 142, 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354-1, 365, 365-3.
zavrženje tožbe - prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - povratnica - dokaz pravilnosti vročitve - kršitev pravice do izjavljanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).
ZDR-1 člen 34, 200, 200/1, 200/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 181, 181/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 2, 22, 25.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - ugotovitvena tožba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - zavrženje tožbe
Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.
ZZVZZ člen 23, 25, 25/2, 26, 65. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/3.
povrnitev stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - odločba Ustavnega sodišča - samoplačniška storitev
Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - dosegljivost - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami - preostala delovna zmožnost - seznam telesnih okvar - izvedenski organ
Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja ter obrazložilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov. Dejstva so bila s predloženo medicinsko dokumentacijo in drugimi izvedenimi dokazi dovolj razjasnjena. Odločitev je sprejelo ob skrbni presoji vseh dokazov. Ugotovilo je, da pri tožniku delovna zmožnost še obstoji v okviru III. kategorije invalidnosti s priznanimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo in da pri tožniku ni telesnih okvar skladno z veljavnim Seznamom. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nepravilnosti.
sodba na podlagi odpovedi - razveljavitev sodbe - zahteva za izvedbo naroka
Pravdno stranko lahko zadenejo tako hude posledice, kot je izguba tožbenega zahtevka iz procesnih razlogov le tedaj, če temelji odločitev na jasni in nedvoumni procesni situaciji.
S tem, ko tožnica ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je njeno odsotnost sankcioniralo z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00087726
DZ člen 135, 138, 161. ZNP-1 člen 7, 42, 55, 55/2, 101. ZPP člen 8, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341, 350, 365.
začasna odredba - ogroženost otroka - stopnja verjetnosti - prešolanje učenca osnovne šole - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - odločitev o glavni stvari - trditveno in dokazno breme - varstvo koristi otroka - stroški pritožbenega postopka - izvedensko mnenje izvedenca, postavljenega po ZPP - varstvo, vzgoja in preživljanje skupnih otrok - možnost preizkusa odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - prosta dokazna ocena - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - skupno starševstvo - največja korist otroka - arbitrarnost odločanja - izvedenec klinične psihologije - strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga - obseg izvedenskega dela - pravna vprašanja - zmotna uporaba materialnega prava - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - sodba presenečenja - uradni pritožbeni preizkus - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.
dedovanje naknadno najdenega premoženja - dodatni sklep o dedovanju - dedna sposobnost - dedič - lastnosti dediča - smrt dediča - ustanovitev dedne pravice - dedna pravica pokojnikovega dediča - ugotovitev dedičev
Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).
Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00080716
OZ člen 190, 190/1, 239, 239/2, 271, 490. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
neupravičena pridobitev - prodajna pogodba za nepremičnino - izpolnitev s pravno napako - plačilo zadnjega dela kupnine - povračilo koristi - prikrajšanje tožnika - neupravičena obogatitev - plačevanje kreditne obveznosti - poslovna odškodninska odgovornost - sorazmerno znižanje kupnine - nagrada za posvet s stranko - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko se škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, kakršen je tudi obravnavani, kupec odpravo te škode lahko zahteva samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih tožnika po zgoraj obrazloženem (zaenkrat) nista izčrpala. Pravica do povračila škode, kot izhaja iz tretjega odstavka 490. člena OZ, pa se nanaša na nadaljnje negativne posledice (druge vrste oziroma oblike škod), ki so v kupčevi sferi nastale poleg škode, ki jo predstavlja pravna napaka sama (neposredna škoda). Nastanka takšne oblike škode tožnika niti ne zatrjujeta, tudi sicer pa se ta lahko uveljavlja le kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine).
V prodajni pogodbi je sicer bilo predvideno, da tožnika z namenom poplačila toženčevih kreditnih obveznosti, zavarovanih s hipoteko na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje, zadnji obrok kupnine nakažeta banki A., d. d. kot zastavnemu upniku. Vendar pa dejstvo, da tožnika nista ravnala skladno z navedenim in sta zadnji obrok kupnine nakazala neposredno na TRR toženca kot prodajalca, ne pomeni, da je toženec nakazan denarni znesek prejel brez veljavne pravne podlage.
Pokrivanje toženčevih pogodbenih obveznosti v razmerju do banke s strani tožnikov predstavlja plačilne transakcije, zaradi katerih v premoženjski sferi tožnikov nastaja prikrajšanje, v premoženjski sferi toženca pa obogatitev, za katero ni pravne podlage (prvi odstavek 190. člena OZ). Tožnika se sicer zavedata, da toženčevih obveznosti v razmerju do banke A., d. d. nista obvezana plačevati, vendar na njuni strani ne gre za položaj iz 191. člena OZ, ko v korist toženca opravljenih plačil ne bi mogla terjati nazaj. Tožnika sta v predmetnem postopku jasno navedla, da sta toženčeve že zapadle in neporavnane obveznosti do banke A., d. d. poplačala in sedaj tej banki za toženca plačujeta tudi redne mesečne anuitete zato, da bi odvrnila prisilno prodajo sporne nepremičnine, katere lastnika sta postala na podlagi sporne prodajne pogodbe. Takšno ravnanje pa je potrebno razumeti kot odvračanje sile v smislu določbe 191. člena OZ, kar pomeni, da tožnika ohranjata pravico od toženca terjati povračilo v njegovi premoženjski sferi z njunimi plačili nastale koristi.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dom dolžnika - trditveno in dokazno breme - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - pristop k izvršbi - pripadki
Dolžnica bi morala sodišču posredovati obrazloženo mnenje pristojnega Centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnice in njenih treh mladoletnih otrok, česar pa ni storila. Glede na to, da je na njej trditveno in dokazno breme, sodišče ni dolžno pridobivati mnenja drugega državnega organa. Pri presoji (ne)sorazmernosti prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, ni mogoče izolirano upoštevati le posamezne izvršilne zadeve, temveč je treba upoštevati tudi povezane izvršilne zadeve (vodilno in pristopne). Prav tako je po naravi stvari jasno, da se v posamezni izvršilni zadevi ne izterjuje le glavnica, temveč tudi pripadki, t.j. obresti in stroški izvršilnega postopka. Tudi ob upoštevanju seštevka terjatev upnikov v vodilni in pristopnih zadevah, ni mogoče govoriti o nesorazmernosti med terjatvami upnikov in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor hipotekarnega dolžnika - ugovorni razlog - odlog izvršbe na predlog dolžnika - obstoj pravno priznane škode
Hipotekarna dolžnica je zatrjevala dejstva, ki so se nanašala na sam nastanek hipoteke, to pa predstavlja ugovor hipotekarnega dolžnika in ne ugovor tretjega.
Hipotekarna dolžnica ni izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo utrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Skladno z ustaljeno sodno prakso se mora pravno pomembna škoda odražati v nekih drugih, pomembnejših dobrinah, ne pa kot redne posledice izvršbe, tj. v obliki izgube premoženja, ki je v izvršilnem postopku res pogosto prodano pod ocenjeno vrednostjo. Namen izvršilnega postopka je ravno prisilen poseg v lastninsko pravico z namenom poplačila upnikove terjatve, odlog izvršbe pa je možen le kot izjemen zastoj v tem postopku. Upnik namreč svojo pravico do poplačila terjatve izvaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova ter z vodenjem izvršilnega postopka uveljavlja svojo (v osnovi močnejšo) pravico do sodnega varstva. Sodno varstvo pa mora biti upniku dostopno tudi brez nepotrebnega odlašanja, zato ne drži, da z odlogom izvršbe upnik spričo tega, da bo kasneje poplačan še v višji višini zamudnih obresti, ne more utrpeti nobene škode.
Ugotovljene objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obtožencu očitana kazniva dejanje (očita se mu izvršitev kar 9 kaznivih dejanj po 176. členu KZ-1, ki v zakonodaji spadajo med najtežja kazniva dejanja, dejanja so bila uperjena zoper več mladoletnih oseb ter izvršena vztrajno, v daljšem časovnem obdobju, na posebno predrzen, brezbrižen in nesočuten način, v posameznih primerih pa tudi z ustvarjanjem prevlade nad oškodovankami in spravljanjem v podrejen položaj) in subjektivne okoliščine (negativne osebnostne lastnosti - izkoriščanje in uveljavljanje premoči nad oškodovankami, nasilnost v psihičnem smislu (grožnje oškodovankam), nepredvidljivost, predrznost ter izredna vztrajnost, ko se mu očitajo kazniva dejanja, ki naj bi jih izvrševal v daljšem časovnem obdobju iz različnih lažnih profilov zoper različne mladoletne oškodovanke), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v medsebojni povezavi še vedno razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost realna, konkretna in izrazita.
Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.