ZDR-1 člen 54, 200, 200/3. ZJU člen 68. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - varstvo pravic iz delovnega razmerja - rok za vložitev zahteve za varstvo pravic delavcev - javni uslužbenec - projektno delo
Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena ZJU dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti prvih treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, se ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev in dokazov, odločitev, da je razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja nalog projekta resničen, pa je glede na pojasnjeno preuranjena.
pravilna vročitev tožbe - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.
Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka.
Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ).
S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.
Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.4 Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1. Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).
Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018).
Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VDS00081114
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
OZ člen 311, 312, 313, 314. ZPP člen 7, 212, 337, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pogodba o opravljanju storitev - materialnopravni (izvenpravdni) pobot - ugovor ugasle pravice - likvidnost terjatve - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - pavšalne trditve - nedovoljen pritožbeni razlog - nedovoljenost pritožbenih novot - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru
Zgrešeni so pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje do pobotnega ugovora tožene stranke opredeliti v izreku sodbe. Tožena stranka je v obravnavani zadevi podala ugovor izven pravdnega pobota, ki ga sodišče obravnava kot vsak drug ugovor ugasle pravice in pri uspešnem sklicevanju na izvenpravdno pobotanje tožbeni zahtevek zavrne, v izreku odločbe pa pobotne terjatve ne omenja.
Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 44. člena ZDSS-1).
Stališče sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ki naj bi bil v tem, da doseže izvrševanje kolektivnega dogovora, je glede navedeno, upoštevajoč trditveno podlago in postavljen zahtevek, napačno. Ker predlagatelj ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa uprave nasprotnega udeleženca, bi sodišče prve stopnje moralo njegov predlog zavreči (kršitev 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in predlog predlagatelja zavrglo (354. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081278
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - prikrajšanje pri plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - dokazno breme - vojaška operacija
V zvezi z urami odrejene stalne pripravljenosti na taboru 2019 za študente in dijake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela logistična podpora (v okviru katere je na njem sodelovala tožnica) na tem taboru drugačno naravo kot logistična podpora v okviru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, v zvezi s katerimi je ugotovilo izjemo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se tudi logistično podporo na tem taboru štelo za izjemo po sodbi sodišča EU C-742/19. Glede na to, da je bil vojaški tabor namenjen študentom in dijakom zaradi pridobivanja dodatnih izkušenj, promocije SV in pridobivanja kadra (ukaz v prilogi B 23) ni mogoče šteti, da se je tožnica kot del logistične enote tudi sama usposabljala, zaradi česar naj rotacija ne bi bila mogoča niti primerna. Drži, da je smisel vaj za logistične enote, da se z nudenjem logistične podpore pripadniki SV pri tem tudi sami urijo, vendar pa ne glede na to, da je bil način dela na tem taboru podoben načinu dela na vojaških vajah, zaradi povsem drugačnega namena vojaškega tabora za študente in dijake ni mogoče šteti, da je nudenje logistične podpore v tem primeru pomenilo urjenje enote, v kateri je delovala tožnica. Ponazoritve delovanja SV v bojnih situacijah študentom in dijakom ni mogoče enačiti s cilji urjenja na terenskih vajah in usposabljanjih SV, kjer je bistveno, da se urijo vsi udeleženci vaje kot enota, zaradi česar rotacije niso primerne.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi z varovanjem državne meje in taborom 2019 obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.
Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.
ZDR-1 člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1. ZPP člen 339, 33971, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1, 354/2, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - tatvina - nasprotje v razlogih sodbe
V zvezi s kanistrom, ki ga je tožnik prinašal v svoj avtomobil, v katerem naj ne bi bilo 100 litrov goriva, velja enako kot glede manka goriva v lokomotivi, da natančna količina goriva za odločitev (presojo, ali je podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja) ni bistvena. Tega, ali je bilo goriva manj kot 100 litrov (manko v lokomotivi oziroma v kanistru), sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo oziroma o tem v izpodbijani sodbi ni razlogovalo.
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 22a, 22a/1. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2. ZObr člen 100b, 100b/5. ZPP člen 154, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 353. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1.
vojak - sindikalni zaupnik - pogodba med delodajalcem in sindikatom - ocena delovne uspešnosti - prepoved diskriminacije - sindikalna svoboda - pogoji za delo sindikata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.
zahtevek na izstavitev listine - delno zavrženje tožbe - spor z mednarodnim elementom - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - premoženje v tujini - pogodbeno razmerje - krajevna pristojnost
Okoliščina, za kakšna sredstva (ali za posebno premoženje tožnika ali skupno premoženje strank) gre na računu, za opredelitev narave spora oziroma uveljavljanega zahtevka ni bistvena. V konkretnem primeru gre za zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bo možen izbris toženke za sopodpisnico pri razpolaganju denarnih sredstev na trgovalnem računu v tujini, za spor iz pogodbenega obligacijskega razmerja med bivšima zakoncema. Za odločanje o tem zahtevku med pravdnima strankama je slovensko sodišče pristojno na podlagi določila 56. člena ZMZPP.
ZDR-1 člen 39, 85, 85/2, 85/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - konkurenčna prepoved - kršitev - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravica delavca do zagovora - izguba zaupanja
Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je bila vložitev izvršilnega predloga utemeljena, ker tožena stranka terjatve ni plačala, rok za njeno plačilo iz predpravdnega poziva pa se je že iztekel. Napačno pa je zaključilo, da je tožeča stranka tožbo umaknila prepozno. Tožena strana s plačilom 28. 2. 2024 ni poravnala celotnega dolga, saj je pred tem tožeča stranka že (upravičeno) vložila predlog za izvršbo in zahtevala poravnavo terjatve skupaj s priglašenimi stroški, zaradi česar je torej tožena stranka na dan plačila dolgovala glavnico s priglašenimi (izvršilnimi) stroški. Posledično s takšnim plačilom ni poravnala že nastale izvršilne stroške. Zato je tožeča stranka, ker je tožena stranka vložila obrazložen ugovor, morala počakati na prejem plačilnega naloga in (do)plačati sodno takso. V kolikor bi namreč tožeča stranka tožbo umaknila pred iztekom roka za plačilo sodne takse, plačila preostalih stroškov postopka ne bi mogla zahtevati, saj sodišče pred plačilom sodne takse postopka ne izvaja in se pravdni postopek za toženo stranko ne more začeti prej, preden tožeča stranka ne (do)plača sodne takse.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079489
ZPP člen 286, 337, 337/1.
prepovedni tožbeni zahtevek - začasna odredba v postopku zaradi motenja posesti - javna pot - občinska javna cesta - javna infrastruktura - razlastitev ceste - nedopustna pritožbena novota
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da cesta kljub temu, če je razglašena za kategorizirano javno cesto, ni javno dobro, če del nepremičnine, po kateri cesta teče, še ni razlaščen. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila.
ZPP člen 154, 350, 350/2, 358, 358-5, 360, 360/1,. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 5, 5/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 7, 8. ZODPol člen 110, 110/2.
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila toženka dolžna tožnico v letu 2021, potem ko je bila tožnica s 1. 9. 2021 premeščena na (višje) delovno mesto sekretar, ponovno oceniti in ji na podlagi napredovanja določiti višji plačni razred. Tožnica je namreč s premestitvijo na delovno mesto sekretarja pridobila možnost napredovanja v višji plačni razred, pred premestitvijo pa je na prejšnjem delovnem mestu podsekretarja že dosegla vsa predvidena napredovanja v plačni razred.
Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21), ki se je pričela uporabljati 7. 8. 2021, je spremenila 5. člen Uredbe tako, da se po uveljavitvi spremembe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev napredovanja izvede vsako leto do 15. novembra za vse javne uslužbence, namesto do tedaj veljavne ureditve, po kateri je bil postopek preverjanja vsako leto izveden do 15. marca. Sprememba Uredbe je v prehodni določbi prvega odstavka 5. člena določila, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021, ki je bil izveden na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, 91/08, 113/09 in 22/19), za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. aprila 2018 do vključno 1. decembra 2018, izvede ponovno ob upoštevanju spremenjenih 5., 7. in 8. člena Uredbe. Z nobeno razlagalno metodo ni mogoče zaključiti, da sprememba Uredbe daje podlago za ponovno preverjanje izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje v letu 2021, torej potem, ko je bila tožnica premeščena na delovno mesto sekretar. Uredba namreč jasno določa, da se preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021 ponovno izvedele le za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. 4. 2018 do vključno 1. 12. 2018. Tožnica ni trdila, da bi sodila v to skupino javnih uslužbencev, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se je prvo napredovalno obdobje za tožnico izteklo že 1. 4. 2019 (torej se je triletno obdobje začelo že v letu 2016), tudi ob naslednjih preverjanjih izpolnjevanja pogojev, in sicer do 15. 3. 2020 oziroma 15. 3. 2021, pa ni mogla napredovati v višji plačni razred, saj je že dosegla najvišji plačni razred delovnega mesta, ki ga je takrat zasedala. Bistveno je tudi, da je toženka v letu 2021, to 15. marca, že izvedla preverbo izpolnjevanja pogojev za napredovanje.
odškodnina - škoda, ki jo delavec povzroči tretji osebi - nevarna stvar - objektivna odgovornost - višja sila - vmesna sodba
Med vožnjo po lokalni cesti je v osebni avtomobil tožnice priletelo drevesno deblo, ki sta ga delavca dan prej podrla. Vozilo je zaradi trka s tem deblom zdrsnilo s ceste in se prevalilo na desni bok.
Po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da predstavlja večje posekano drevesno deblo, ki brez ustreznega varovanja leži na strmem predelu nad javno cesto, nevarno stvar. Zaradi opisanih lastnosti debla, konkretnega položaja in elementarnih fizikalnih pravil pomeni povečano nevarnost za okolico. Povzroči lahko fatalno škodo za zdravje in življenje tretjih. Toženec odgovarja za škodo po načelu objektivne odgovornosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00080117
ZFPPIPP člen 245, 376. ZPP člen 339, 339/2-11. ZD člen 214.
zapuščinski postopek - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - vsebina sklepa o dedovanju - premoženje, ki spada v stečajno maso - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - procesna sposobnost stečajnega dolžnika - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - zastopanje stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stečajni dolžnik, proti kateremu je v teku postopek osebnega stečaja, glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne niti procesne sposobnosti.
Prekluzije se nanašajo na nova dejstva in dokaze ter izjavo o navedbah nasprotne stranke, ne veljajo pa za druge institute, kot je npr. tudi sprememba tožbe.