Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.
Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.
Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.
V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o potrebnosti posameznih pripravljalnih vlog ni skrbno presodilo tudi njihove koristnosti z vpogledom v posamezno vlogo in njeno vsebino ter na podlagi tega za vsako posebej ugotovilo, ali je bila za pravdo potrebna. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo 155. člena ZPP pravilno priznalo kot potrebne stroške prvi toženki nagrado za četrto pripravljalno vlogo, drugi toženki nagrado za drugo pripravljalno vlogo in prvemu stranskemu intervenientu za četrto pripravljalno vlogo ter drugemu stranskemu intervenientu stroške edine pripravljalne vloge. Te vloge so bile potrebne, saj toženki in stranski intervenient odgovarjajo na navedbe tožnice in se dejansko tičejo razmerja med tožnico in toženkama ter stranskima intervenientoma na njuni strani.
Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud.
Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje in da je sekundarni strah v zmerni obliki trajal pol leta, po poškodbi leta 2017 pa je ponovno trpel strah hude intenzitete, ki je postopoma prešel v strah zmerne intenzitete, pri čemer sta na stopnjo sekundarnega strahu po 16. 12. 2017 vplivali obe nesreči pri delu, vsaka do polovice. Čeprav tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpovedoval o primarnem strahu, je odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu kot enotna odškodnina upoštevaje preostale ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) odmerjena v ustreznem znesku in predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo, sodišče prve stopnje pa se je pri njeni odmeri ustrezno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A.
Glede na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice), tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati, da ni več zmožen opravljati dela. Eventualno prikrajšanje zaradi neuspešnega prizadevanja najti zaposlitev glede na s strani ZPIZ ugotovljeno preostalo delovno zmožnost pa ne predstavlja nepremoženjske škode, ampak premoženjsko, ki jo je tožnik uveljavljal kot denarno rento.
V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku.
Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.
Tožnik ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik voditelj v Uredništvu A. v Regionalnem RTV centru B. Zahteva, da mu toženka omogoči delo na tem delovnem mestu ter mu za obdobje, ko je opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu voditelj osrednjih oddaj izplača razliko v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da oddaji C. in D., ki potekata v italijanskem jeziku (eden izmed uradnih jezikov Republike Slovenije le na območju obalnih občin), nista osrednji informativni oddaji, saj nista namenjeni celotnemu območju Slovenije in niti ne vsem prebivalcem Slovenije.
Pri presoji, ali sta C. in D. osrednji informativni oddaji, ni pomembno, ali sta oddaji namenjeni celotnemu območju Slovenije in vsem prebivalcem Slovenije. Narodnostni program mora preko prizemeljskega omrežja prekrivati 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti. S tega vidika je oddaja C. primerljiva oddaji E. ob ... uri na ... programu TV F., saj gre za dnevnoinformativno oddajo, ki obravnava zunanjo in notranjo politiko, lokalne novice, gospodarstvo, kroniko, kulturo ipd.
V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).
Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.
Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj), ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema iz prve alineje izreka sodbe C‑742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče C. C. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za pisno izjavo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno očita pritožba.