POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - LASTNINJENJE - ZAVAROVALNIŠTVO
VS4002885
OZ člen 86, 87, 88, 140. ZLPZ-1 člen 24, 26.
dopuščena revizija - lastninjenje - zavarovalnice - cena delnice - javni poziv - ničnost pogodbe
V obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da je toženka ravnala v direktnem nasprotju s katerokoli določbo zakona, zato tudi ne, da je šlo za kršitev določb kogentne narave. 26. člen ZLPZ-1 namreč ni jasno določal zavezujoče narave vsebine poziva v smislu odreka vsakršne možnosti skrbniku do naknadne prilagoditve cene delnic glede na novo (o)cenitev zavarovalnice. Zato ne drži očitek, da je vsebina Pogodbe v nasprotju z določbami ZLPZ-1, saj postopek naknadne spremembe cen delnic glede na novo ocenitev zavarovalnice zakonsko ni bil predviden. Poleg tega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nasprotnega moralnim načelom, ker naj toženka kljub svoji skrbniški vlogi ne bi ravnala v korist upravičencev. Bila je namreč dolžna upoštevati tudi javni interes glede na nakazilo kupnine v proračun Republike Slovenije.
ZZavar člen 83, 83/5. OZ člen 924, 938, 938/1, 938/4. ZUS-1 člen 11, 22, 22/1, 83, 83/2, 92. ZPP člen 154, 154/1, 165.
dovoljena revizija - zavarovalni nadzor - življenjsko zavarovanje - razlaga zakona - spremenjene okoliščine - (ne)dopustnost spreminjanja višine premije
Zavarovalnica zvišanja premije zaradi spremenjenih okoliščin ne more uveljavljati, z izjemo primerov, določenih z 938. členom Obligacijskega zakonika. Določitev primerov v 938. členu Obligacijskega zakonika, ko zavarovalnica lahko poviša premijo le v nekaterih primerih, po razlogovanju a contrario pomeni, da v drugih primerih premij ni dovoljeno povišati.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - zavarovalni posrednik - provizija - plačilo provizije
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen Zakona o pravdnem postopku, je sodišče predlog tožnice v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP zavrnilo.
Čeprav je bilo toženkino ravnanje protipravno, ker je kršila pravico upravičenca do nakupa delnic po že objavljeni ceni, pa je upravičenec z (v obrazložitvi sodbe) omenjenima dopisoma in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejel in s tem izključil protipravnost toženkinega ravnanja in protipravnost škode.
OZ člen 921. ZZavar člen 2, 2/1, 244, 244/1, 282, 311. ZVPot člen 15b. Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij člen 1, 1-e. ZUS-1 člen 25, 25/4, 63, 63/1.
opravljanje zavarovalnih poslov brez dovoljenja - zavarovalni posli - garancija - rabljena vozila
V primeru, ko so prodajalci rabljenih vozil riziko prenesejo na tretjo osebo, ki je prevzela riziko kritja stroškov odprave garancijskega primera ali pomoči na cesti, gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča za zavarovalno pogodbo med to tretjo osebo in prodajalcem rabljenega vozila. V takem primeru predstavlja pogodba med prodajalcem in tožnikom zavarovalno pogodbo, saj je zavarovalni element samostojen pravni posel, in ne za garancijo v smisli ZVPot.
zavarovalni nadzor - ukrepi nadzora – odreditev odprave kršitve – dopustnost postopka sodnega varstva – postopek sodnega varstva zoper odredbo Agencije za zavarovalni nadzor – odpravljena odločba – sklicevanje na odpravljeno odločbo
V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo VII, zavrglo.
Na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, Vrhovno sodišče ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva, na katera je Agencija oprla izpodbijano odločbo, v nasprotju s podatki spisa. Odločba je bila odpravljena, zato ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.
zavarovalni nadzor – prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje - prenos sredstev v drug pokojninski načrt prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja – razlaga zakona – kršitev roka za prenos sredstev
Šesti odstavek 360. člena ZPIZ-1, ki predpisuje 30 dnevni rok za prenos sredstev po vložitvi zahteve, (dobesedno) sklicuje na drugi odstavek in ne na tretji odstavek istega člena. Vendar pa striktna jezikovna razlaga predmetnega člena ni logična, saj drugi odstavek 360. člena ZPIZ-1 ne ureja zahteve za prenos sredstev, na katero se sklicuje sporni šesti odstavek. Vendar pa je jezikovna razlaga le prva stopnja razlage pravnega besedila, razlagalčeva dolžnost pa je jezikovno razlago preveriti ter jo dopolniti z drugimi ustreznimi metodami razlage. Iz navedenega logično sledi, da so dotedanji drugi do peti odstavek 360. člena postali tretji do šesti odstavek, do ustreznega redakcijskega popravka - nadomestitve številke 2 s številko 3. v šestem odstavku istega člena, pa (očitno) ni prišlo.
ZZavar člen 113, 113/3, 113/4, 117, 117/4, 128, 129, 129/1, 129/5, 282, 282/1, 311. ZUS-1 člen 27, 27/3, 32, 32/1. ZUP člen 237, 237/2-7. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES o življenjskem zavarovanju člen 25, 25/4.
sodno varstvo zoper odredbo Agencije za zavarovalni nadzor - pravni interes za tožbo - življenjsko zavarovanje z naložbenih trgovanjem z jamstvom glavnice ob doživetju - matematične rezervacije - posebne zavarovalno tehnične rezervacije - izračunavanje zavarovalno tehničnih rezervacij v zvezi z zajamčenimi izplačili - oblikovanje zavarovalno tehničnih rezervacij v zvezi z zajamčenimi izplačili - dodatne zavarovalno tehnične rezervacije
V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo IV, zavrglo.
V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je bila vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V odsotnosti slednje določbe, se je tožnica morala podrediti zahtevam iz izpodbijane Odločbe. Zgolj zaradi tega ni izgubila pravovarstvenega interesa za tožbo v postopku sodnega varstva, saj bo v primeru uspeha s tožbo lahko vzpostavila stanje, kot je bilo pred izvršljivostjo izpodbijane Odločbe. Zato Vrhovno sodišče ni sprejelo ugovora toženke o pomanjkanju tožničinega pravovarstvenega interesa za tožbo.
Obveznost zavarovalnice oblikovati zadostne zavarovalno-tehnične rezervacije je vzpostavljena, da se zagotovi, da imajo zavarovalnice finančna sredstva za izpolnitev pogodbenih obveznosti do zavarovancev. Ta zakonski cilj je tudi temeljno vodilo pri razlagi celote zakonskih določb, ki urejajo oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij in z njimi povezanega kritnega premoženja oziroma kritnih skladov zavarovalnice. Odgovor na vprašanje, katere zavarovalno-tehnične rezervacije mora zavarovalnica oblikovati, je odvisen od vrste zavarovanja.
Pojem „zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi z zajamčenimi izplačili“ iz petega odstavka 129. člena ZZavar je zato treba razumeti kot dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije, ki jih zavarovalnica oblikuje poleg posebnih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz prvega oziroma drugega odstavka 129. člena ZZavar tedaj, ko je to potrebno. Zavarovalnica mora dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije iz petega odstavka 129. člena ZZavar oblikovati v višini in samo v taki višini, ki je potrebna, da se zagotovi, da bo imela zavarovalnica finančna sredstva za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti minimalnega zajamčenega izplačila.
V primeru življenjskega zavarovanja z naložbenim tveganjem z minimalnim zajamčenim izplačilom ob doživetju je kot izhodišče treba vzeti, da gre za življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem. V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZZavar mora zavarovalnica posebne zavarovalno-tehnične rezervacije v največji možni meri naložiti v investicijske kupone oziroma druge vrednostne papirje, ki predstavljajo enote premoženja vzajemnega oziroma investicijskega sklada, na katere so vezana upravičenja upravičencev iz teh pogodb. Ker pa življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem obsega tudi upravičenje do minimalnega zajamčenega izplačila ob doživetju, je treba zagotoviti, da bo zavarovalnica ob doživetju sposobna izpolniti tudi to prevzeto obveznost. V ta namen mora zavarovalnica izračunavati zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili. V primeru, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije večje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, že posebne zavarovalno-tehnične rezervacije zagotavljajo, da bo zavarovalnica lahko izpolnila tudi obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. V primeru pa, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije nižje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, pa je z oblikovanjem dodatnih zavarovalno-tehničnih rezervacij treba zagotoviti, da bo zavarovalnica sposobna izpolniti obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. Nalaganje ustreznega kritnega sklada v zvezi s tako oblikovanimi dodatnimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami ureja peti odstavek 129. člena ZZavar.
odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja
Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja in se usposabljajo (pomožni zavarovalni zastopnik), sicer lahko sodelujejo pri opravilih zavarovalnega zastopanja, vendar le ob navzočnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, s tem, da mora biti zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov (tistega z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in tistega brez takega dovoljenja). V nobenem primeru pa zavarovalni zastopniki brez dovoljenja ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.
Čeprav je bilo v danem primeru višino škode šele treba ugotavljati, strankama ni mogoče odreči pogodbene avtonomije glede omejitve dolžnikove odgovornosti z vnaprej določenim zneskom odškodnine, ki ga mora dolžnik plačati v primeru nastanka škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti. A s to omejitvijo, da lahko v primeru, če je tako določeni znesek v očitnem nesorazmerju s škodo - v smislu, da je očitno višji (ali nižji) - zainteresirana stranka zahteva razveljavitev takšne pogodbene določbe in doseže povrnitev škode skladno z določbo prvega odstavka 243. člena OZ.
Vendar pa pogodbi zvesta stranka zaradi razdrtja pogodbe ne more biti v (občutno) boljšem položaju od tistega, v katerem bi bila, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Ravno to pa bi se zgodilo z upoštevanjem 8. člena pogodbe, ki tožečo stranko upravičuje do povrnitve pričakovanega dohodka (zneskov provizij), brez upoštevanja stroškov, ki bi ji nastali z opravljanjem pogodbene dejavnosti in morebitnih koristi, ki bi jih tožeča stranka imela pri kršitvi obveznosti. Iz navedenih razlogov je škoda, ki je zaradi kršitve pogodbe tožeči stranki (dejansko) nastala, v očitnem nesorazmerju s pogodbeno dogovorjeno odškodnino.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNIŠTVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VS4001976
Pogodba o delovanju Evropske unije člen (PEU) 258. ZZVZZ člen 62, 62/2-6. ZZavar člen 76, 76/1. Prva direktiva Sveta 73/239/EGS z dne 24. junija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja člen 8, 8/3. Direktiva Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah Direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (Tretja direktiva) člen 29, 39.
hujša kršitev pravil aktuarske stroke - načelo primarnosti prava eu - pogojni odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja - odobritev povečanja premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja - skladnost zakonskih določb s pravom EU - prepoved predhodne odobritve predlaganega povečanja premijskih stopenj - učinek direktive - sklicevanje posameznika na direktivo v razmerju do države - direktni učinek direktive - pogoji za direktni učinek direktive - tožba Evropske komisije proti državi članici
Določbe direktive imajo praviloma učinek za posameznike na podlagi izvedbenih aktov, ki jih sprejmejo države članice. Vendar pa to ne izključuje možnosti posameznika, da se v razmerju do države sklicuje na obveznosti, ki za državo izhajajo iz direktive. Sodišče Evropske unije tako posamezniku priznava pravico, da se v primerih, ko država na podlagi direktive ne sprejme izvedbenih aktov in so določbe nacionalnega prava v nasprotju z določbami direktive, sklicuje neposredno na določbe direktive. Te morajo biti vsebinsko brezpogojne in dovolj jasne, z njimi pa morajo biti določene pravice, ki jih lahko posameznik uveljavlja zoper državo.
Ureditev iz 6. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 8. člena Prve direktive o premoženjskem zavarovanju ter določbama 29. in 39. člena Tretje direktive o premoženjskem zavarovanju.
V skladu z načelom primarnosti prava Evropske unije mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom Evropske unije po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na predhodno razveljavitev take določbe z zakonodajnimi ali drugimi ustavnimi sredstvi.
V okviru zdravstvenega zavarovanja lahko zavarovalnice sklepajo le take pogodbe, ki zagotavljajo zavarovancem kritje stroškov (zdravstvenih ter z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki), izplačila (dogovorjenih denarnih nadomestil) ali kombinacije navedenega. Zavarovalne pogodbe, ki jih sklepa tožeča stranka, ne zagotavljajo zavarovancem ničesar od tega. Zagotavljajo jim le posteljo v domu starejših, ki jo morajo zavarovanci sami plačati. Zavarovalne pogodbe, ki jih sklepa tožeča stranka, zato ne pomenijo uresničevanja zdravstvenega varstva, kot je opredeljeno v 2. točki drugega odstavka 2. člena ZZavar.
ZZavar člen 270, 272, 272/2, 295, 295/1. ZUP člen 74, 154.
upravni postopek - priče - ustna obravnava - nadzor - odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja - stranke v postopku dokazovanje - izjava na zapisnik - verodostojnost izjav na zapisnik
Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapisnike ustnih izjav oziroma izjave, dane na zapisnik, v procesnem smislu vrednoti kot izjave, dane na ustni obravnavi. Če bi jim hotela dati tako težo, bi morala te osebe dejansko vabiti na ustno obravnavo, ki bi bila res javna in na kateri bi bila navzoča tudi tožeča stranka.
Iz ugovorov tožeče stranke, ki jih je podala že v izjavi o razlogih za začetek postopka, izhaja, da nasprotuje verodostojnosti teh izjav, zato je predlagala tudi njihovo ponovno zaslišanje. To pa je že razlog za opravo ustne obravnave, saj je ta potrebna za razjasnitev oziroma ugotovitev odločilnih dejstev.
ZZVZZ člen 62, 62/2-6. Prva direktiva Sveta 73/239/EGS z dne 24. 7. 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja, razen življenjskega zavarovanja člen 8, 8/3. Direktiva Sveta 92/49/EGS z dne 18. 6. 1992 o spremembah direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju, razen življenjskega zavarovanja člen 29, 39. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 49, 56, 63. ZUS-1 člen 47, 47/1.
zavarovalni nadzor - prekinitev postopka - odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja - povišanje premij dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj - uporaba direktive - neskladje zakonske določbe z direktivo - prekinitev postopka
Postopek se prekine do odločitve sodišča Evropske unije v zadevi C-185/11.
ZUP člen 35, 37, 37/1, 39, 39/2. ZUS-1 člen 27, 27/2, 63.
zavarovalniški nadzor – odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - izločitev uradne osebe – izločitveni razlog – nepristranskost – pravica do izjave
Vrhovno sodišče je konkretno postopanje uradne osebe že presojalo in v odločbi G 14/2010 z dne 5. 10. 2010 presodilo, da izločitveni razlog glede postopanja konkretne uradne osebe v konkretnem postopku, na katerega se sklicuje tožnik, ne obstaja.
ZZavar člen 281, 311. ZPIZ-1 člen 396, 298a. ZUP člen 225. URS člen 158.
pravnomočnost - zavarovalništvo - zavarovalni nadzor - pokojninska zavarovanja - naložbena politika - predhodno soglasje agencije
Nadzorni organ lahko zavrne soglasje k spremembi izjave o naložbeni politiki, ne more pa z zavrnitvijo soglasja k spremembi poseči v pravice izvajalca pokojninskega načrta, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s starejšimi soglasji. V delu, ki prizadene dotedanjo vsebino izjave o naložbeni politiki, pomeni poznejša zavrnitev soglasja k celotni izjavi poseg v pravico, o kateri je bilo – upoštevaje objektivne meje pravnomočnosti – že pravnomočno odločeno. To pa ni mogoče brez odprave, razveljavitve ali spremembe na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP).
ZFK člen 1, 1/2, 24, 26, 26/2, 42, 59, 59/4. ZZavar člen 266. ZUS-1 člen 27, 63, 63/1, 63/2, 63/2-2. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3.
načelo kontradiktornosti - zavarovalni nadzor - finančni konglomerat - izračun dopolnilnih kapitalskih zahtev - odločba o določitvi metode izračuna - uskladitev z ZFK
18-mesečno prehodno obdobje za uskladitev z zahtevami ZFK bi prišlo v poštev samo v primeru, če bi bil finančni konglomerat ugotovljen v zakonsko določenih rokih na podlagi računovodskih izkazov za leto 2005.
Glede finančnih konglomeratov, ki niso bili ugotovljeni na podlagi računovodskih izkazov za leto 2005, dolžnost predložitve prvega izračuna dopolnilnih kapitalskih zahtev nastopi potem, ko je z odločbo določena metoda izračuna, in to - ob spoštovanju načela zaupanja v pravo - po stanju na prvi možen presečni dan, ki sledi izdaji odločbe.
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost nosilca javnih pooblastil, ki odloča v konkretni zadevi, da se z navedbami stranke seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.
zavarovalni nadzor - začasna odredba – odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja – odložitev izvršitve izpodbijanega akta – težko popravljiva škoda – javna korist
Posledica odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja je takojšen izpad dohodkov iz tega naslova ter izguba dela za večje število zaposlenih in zunanjih sodelavcev, v nadaljevanju pa tudi verjetno prenehanje obstoja tožeče stranke. Tožeča stranka z navedenim izkazuje verjetnost nastanka težko popravljive škode zaradi izvršitve odločbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Gre namreč za posledice, ki so dokončne in jih tudi v primeru uspeha tožeče stranke v postopku ne bi bilo mogoče odpraviti.
ZZavar člen 69, 286. ZUS-1 člen 25, 25/4, 63, 63/1.
dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov - prenehanje dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov - prenehanje z opravljanjem zavarovalnih poslov
Določbe prvega odstavka 69. člena ZZavar so logična celota. Petih primerov, ki jih zajema prvi odstavek, ni mogoče mehanično ločiti na pet ločenih delov in jih razlagati neodvisno enega od drugih (sistemsko tolmačenje). V drugi točki prvega odstavka 69. člena ZZavar je urejen primer, ko zavarovalnica za več kot šest mesecev preneha opravljati zavarovalne posle. Tudi v takem primeru izgubi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov. Če primerjamo ta primer z onim iz prve točke, vidimo, da je v primeru, če zavarovalnica dvanajst mesecev ne začne opravljati zavarovanih poslov, pravna posledica (prenehanje dovoljenja) še v večji meri utemeljena, kot je v izrecno urejenem primeru iz druge točke. V primeru iz prve točke zavarovalnica dvanajst mesecev ne opravlja zavarovalnih poslov (če ne posluje, tudi zavarovalnih poslov ne more opravljati), v drugem primeru pa jih ne opravlja zgolj več kot šest mesecev. Za drugačno vrednotenje obeh položajev zaradi tega, ker v prvem primeru zavarovalnica še ne začne opravljati zavarovalniških poslov, v drugem primeru pa preneha z njihovim opravljanjem, ni videti nobenega razumnega razloga. Ne dajo ga niti ostale določbe ZZavar, niti splošna razumna presoja. Tako se pokaže, da argument „a minori ad maius“ pripelje do rezultata, da je treba primere, ko zavarovalnica v dvanajstih mesecih ne začne opravljati posameznih zavarovalniških poslov, uvrstiti med tiste, ki so zakonska podlaga za prenehanje dovoljenja za opravljanje teh zavarovalniških poslov.