Pritožba zoper sklep o določitvi izvršitelja je izključena, kar velja tudi v primeru, ko sodišče na upnikov predlog odstavi izvršitelja in določi novega izvršitelja.
subsidiarna odgovornost lastnika za neplačane obveznosti najemnika - splošni pogoji kot pogodbena podlaga za subsidiarno odgovornost
Tožena stranka kot lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika po petem odstavku 24. člena SZ-1, temveč njena subsidiarna odgovornost za plačilo temelji na pogodbeni podlagi - določbi 5. člena Splošnih pogojev dobave in nakupa zemeljskega plina iz omrežja, po katerih je lastnik odjemnega mesta v vseh pogledih subsidiarno odgovoren za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja.
Glede na naravo odložitve izvršitve in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po zakonu o voznikih ter samim prenehanjem veljavnosti, ki velja le za domače voznike, uporaba določb o odložitvi prenehanja, za imetnike tujega vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev.
OZ člen 197, 197/1. ZPP člen 14, 115, 115/1, 339, 339/2, 339/2-8, 443, 450, 450/1, 451, 454, 455, 455/1, 458.
spor majhne vrednosti - pisno izvedena pravdna dejanja - narok kot izjema - utemeljeno opravičilo o odsotnosti z naroka - vezanost na kazensko obsodilno sodbo
ZPSV člen 4. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/1-2, 209/6, 266, 266/5. URS člen 74.
znižanje zavarovalne osnove - samozaposlena oseba - prispevki za socialno varnost - pravica do svobodne gospodarske pobude - samostojni podjetnik
Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova).
obvezno zdravstveno zavarovanje - denarna socialna pomoč
Denarna socialna pomoč je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati in se jim s tem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. V sporu je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali si tožnica lahko s svojimi prejemki, ne glede na vir, zagotovi oziroma ima sredstva za preživetje sebe oziroma svoje družine. Ker se odškodnina za gmotno škodo v obliki izgubljenega zaslužka, ki jo je tožnica dobila kot enkratno izplačilo skupaj z zapadlo mesečno rento, všteva v premoženje, ki se upoštevajo pri dodeljevanju denarne socialne pomoči, tožnica do denarne socialne pomoči ni upravičena, ker njen dohodek presega minimalni dohodek družine.
Ker se pravica do upravičenosti do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev veže na pravico do denarne socialne pomoči, do katere tožnica ni upravičena, ta tudi ni upravičena do vtoževanih pravic (po 29. členu ZUPJS ima pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanec in po njih zavarovani družinski član na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma v skladu s 30. členom ZUPJS so državljani Republike Slovenije upravičeni do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005774
ZKP člen 355, 355/2. KZ člen 295.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja – dogovor za kaznivo dejanje
Zagovornik obtoženega A.K. navaja, da obravnavano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja zato, ker je v 296. členu KZ-1 inkriminirano ravnanje le dveh udeležencev (kdor se s kom dogovori, da bosta …), v obravnavani zadevi pa je šlo za dogovor med tremi udeleženci. Pritožnik nima prav. Iz dikcije obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da mora biti dogovor o kaznivem dejanju najmanj med dvema osebama, kar pomeni, da je med dvema ali več osebami domenjeno, da storijo kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen petih let zapora ali hujša kazen. Če bi obveljalo stališče pritožnika bi npr. tudi kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (kdor vzame komu tujo premično stvar …) bilo mogoče storiti le proti enemu oškodovancu in le v primeru, da gre za eno premično stvar, kar pa je seveda nesmiselno razlogovanje.
Razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, da naj bi stranki tako ali tako le potrdili svoje navedbe, ni pravilen in pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna.
odgovornost vzdrževalca cest - skrb za varen promet - merilo skrajne služnosti - skrb za pešce - led na pločniku
Zavarovanec toženke mora kot vzdrževalec ceste vzdrževati tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, ter na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Skrb za varen promet predvideva tudi skrb za pešce, ki so najmanj zavarovani udeleženci v prometu, in zahteva tudi preventivne ukrepe. Vse te obveznosti vzdrževalca cest so določene v zakonu, zato sodišče ne more upoštevati sklicevanja na pogodbo.
invalidnost - nadomestilo - invalid III. kategorije - pokojninska osnova - nadomestilo za invalidnost
V primerih, ko invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala ob nastanku invalidnosti, ne dosega zneska pokojnine, ki bi bil odmerjen od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s polno pokojninsko dobo 40 let, se ta odmeri od osnove za odmero dodatnih pravic iz 57. člena ZPIZ-1. Pri tožniku gre ravno za takšen primer in mu je bilo zato nadomestilo za invalidnost pravilno odmerjeno od najnižje pokojninske osnove in ne od njegove nižje dejanske pokojninske osnove.
Določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, sodišče ne sme meritorno obravnavati.
Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - tuj nosilec - seštevanje zavarovalnih dob
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
prevoznik - lastnik prevoznega sredstva - zaposleni
Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila in dokazovala, da je bil v konkretnem primeru toženec prevoznik (za prevoznika se šteje tisti, ki se ukvarja s prevozom kot svojo redno dejavnostjo - drugi odstavek 666. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženec je bil dejanski izvajalec prevoza (nesporno dejstvo) in se zato šteje (upoštevaje, da ni dokazal, da ni lastnik prevoznega sredstva oz. da ni imel registrirane dejavnosti v obliki samostojnega podjetnika), da je bil v konkretnem primeru prevoznik.
Splošne določbe OZ glede stroškov ugotavljanja vzroka ničesar ne določajo izrecno. Vendar pa to ne pomeni, da to vprašanje ni urejeno. Dolžnik je napako dolžan odpraviti in s tem vzpostaviti takšno stanje, kot bi po prodajni pogodbi moralo obstajati. O načinu odprave napake pa prodajalec odloča sam in sam nosi tudi z odpravo napake povezane izdatke (stroške).
Pravnega položaja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je plačal stroške zdravljenja svojega zavarovanca, do tistega, ki je za škodo, ki jo je utrpel zavarovanec, odgovoren, ne urejajo splošne določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, temveč specialne določbe ZZVZZ. Ta v 86. členu ureja povrnitev škode, ki so jo poškodovancu (zavarovancu) namenoma ali iz malomarnosti povzročili tretji, v 87. členu pa povrnitev škode iz naslova poškodb zavarovancev, do katerih je prišlo zaradi tega, ker je delodajalec kršil ukrepe varstva pri delu in druge ukrepe, predpisane ali odrejene za varnost ljudi. Če torej niso izpolnjeni pogoji iz 86. in 87. člena ZZVZZ tudi ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti (manjka predpostavka pravno priznane škode).
Škoda, ki je rezultat prispevka zavarovanca, ni pravno priznana škoda, in do povrnitve stroškov, ki so posledica ravnanja zavarovanca, Zavod ni upravičen. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve le tistih stroškov, ki so v vzročni zvezi z ravnanji obeh toženih strank, ne pa tudi z ravnanjem svojega zavarovanca. Do enakega rezultata pridemo tudi, če upoštevamo, da Zavod v razmerju do toženih strank s plačilom stroškov zdravljenja vstopi v položaj svojega zavarovanca. Zavarovanec pa ne bi mogel zahtevati odškodnine za škodo, ki je posledica njegovega ravnanja.
izvršba na denarno terjatev - rubež in prenos - terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika - izjava dolžnikovega dolžnika
Razčiščevanju vprašanja o obstoju zarubljene (in prenesene) terjatve je namenjeno tudi določilo 111. člena ZIZ, vendar pa pritožnik v zvezi s tem določilom spregleda, da sodišče lahko zahteva izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi le na upnikov predlog.
invalidnost - invalid III. kategorije - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu - pravica do premestitve - pravdni stroški
Pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu po 93. členu ZPIZ-1, ki je bila tožniku (invalidu III. kategorije) priznana, je pravica do dela na drugem delovnem mestu in ne pravica do premestitve. Pravica do premestitve je pravica, ki gre zavarovancem po 91. členu ZPIZ-1 v primeru, ko so zmožni delo opravljati v polnem delovnem času na drugem delu. Iz navedenega razloga je potrebno besedno zvezo „prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami“ spremeniti tako, da se tožniku prizna „pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami“.