odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - delo na višini
O delu na višini kot nevarni dejavnosti lahko govorimo šele pri višinah od 1,5 metra navzgor.
V tem sporu se je pokazalo kar nekaj protipravnih ravnanj toženca (pri tožencu ni bilo opravljeno splošno usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu; toženec ni poskrbel za periodični pregled opreme, to je dvižne ploščadi; v času delovne nezgode naprava ni bila brezhibna, saj niso delovala električna pohodna stikala), vendar pa med temi protipravnimi ravnanji in škodljivim dejstvom, to je padcem tožnika z dvižne ploščadi, ni vzorčne zveze. Tožnik s ploščadi ni padel zaradi tega, ker ni opravil splošnega usposabljanja iz varstva pri delu in tudi ne zaradi tega, ker niso delovala električna pohodna stikala. Bistvena je ugotovitev izvedencev, da do domnevnega zanihanja dvižne ploščadi ni moglo priti zaradi nenadne, samodejne popustitve dvižne ploščadi in da se dogodek nikakor ni mogel zgoditi tako, kot sta ga opisovala tožnik in zaslišana priča. Do tožnikovega padca je prišlo zaradi nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožniku (tožnik je najverjetneje res izgubil ravnotežje, ko je s folijo ovijal tovor ali pa ko se je s folijo v rokah po končanem ovijanju gibal po dvižni ploščadi), vendar za škodo, ki je tožniku pri tem nastala ne more odgovarjati tožena stranka, saj ni podana njena krivdna, niti objektivna odgovornost.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 2. ZPIZ-1 člen 72, 109, 110, 427.
vdovska pokojnina - starost
Da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine mora vdova med drugim ob smrti zavarovanca izpolniti predpisanih 53 let starosti oziroma vsaj 48 let, da lahko pri 53 letih pridobi pravico do vdovske pokojnine. Teh pogojev tožnica ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje niti pogoja starosti iz tretjega ali četrtega odstavka prehodne določbe 427. člena ZPIZ-1, po katerih bi ob smrti moža morala dopolniti 40 let starosti, da bi lahko pri 45 letih pridobila pravico do družinske pokojnine glede na 72. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92), če pa bi ji pravica do družinske pokojnine po pokojnem možu prenehala po dopolnjenem 45. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom, da bi lahko ob dopolnitvi te starosti ponovno pridobila istovrstno pokojninsko dajatev. Ker v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj starosti na strani zavarovanega družinskega člana, torej tožnice niti po ZPIZ-1 niti po ZPIZ-92, tožbeni zahtevek za odpravo pravilnih in zakonitih odločb iz predsodnega postopka in posledično zahtevek za vtoževano pravico do vdovske pokojnine, ni utemeljen.
ZZVZZ člen 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 133, 133/1, 229, 229/1. Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19, 27. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 22.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov - evropska kartica zdravstvenega zavarovanja - potrebno zdravljenje - bolnišnično zdravljenje - nujno zdravljenje
Pri tožniku je bil izveden poseg, ki se uporablja za zdravljenje benigne hiperplazije prostate v Bolgariji. Izpoved tožnika o pogostem nočnem uriniranju in o strahu, ker je njegov oče zaradi težav s prostato umrl, ob dejstvu, da po upokojitvi do obravnavanega posega zaradi težav s prostato sploh ni bil pri zdravniku, ne predstavlja nujnega niti potrebnega zdravljenja v smislu opredelitve tega pravnega standarda s strani Sodišča EU. Razen tega tožnik ni predložil zdravniških izvidov, ki bi vzbujali dvom v potrebnost zdravljenja v Bolgariji. Kot je tožnik izpovedal, je bil njegov cilj, da opravi poseg v Bolgariji. Zato tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja.
Tudi če bi bile v obravnavanem primeru zdravstvene storite nujne in torej tudi potrebne, je potrebno upoštevati, da se na podlagi prvega odstavka 19. člena v povezavi s 27. členom Uredbe EU št. 883/2004 te storitve v imenu pristojnega nosilca zagotavlja nosilec v kraju začasnega bivanja v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bile osebe zavarovane po navedeni zakonodaji. V zvezi s to določbo oziroma prej veljavno določbo 22. člena Uredbe št. 1408/71 je potrebno upoštevati, da je treba pri nudenju oziroma povračilu stroškov za nudene potrebne zdravstvene storitve v tuji državi članici EU, ki nastanejo med bivanjem, potovanjem ali delom v tujini, zavarovance obravnavati enako, kot bi bili v enaki situaciji, torej za enake zdravstvene storitve v isti zdravstveni ustanovi (v konkretnem primeru ni sporno, da je bil tožnik obravnavan v zasebni kliniki, kar pomeni v ustanovi, ki ni del javne zdravstvene mreže), obravnavani državljani oziroma zavarovanci tuje države članice. Tožnika je treba obravnavati enako kot bolgarskega zavarovanca, kar pomeni, da so tudi za slovenske zavarovane osebe obvezna določena doplačila oziroma lastna udeležba, kot je to določeno z bolgarskimi predpisi za bolgarske zavarovance.
Ustava RS člen 22. ZIP člen 253, 253/3. ZIZ člen 257, 257/1, 258, 258/1, 258/1-1.
predhodna odredba - pogoji za izdajo - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor dolžnika - odločba domačega sodišča
Sklep o izvršbi, izdan na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ga zaradi obrazloženega ugovora dolžnika, izvršilno sodišče razveljavi v dovolitvenem delu, o dajatvenem (naložitvenem) delu pa bo odločeno v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, ni „odločba domačega sodišča“ v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ.
Pri stranski intervenientki ni podana invalidnost v nobeni kategoriji, kakor je to določeno v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, saj pri njej ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejena, to je višji referent za prostorsko načrtovanje pri tožeči stranki. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se stranska intervenientka razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno, ni utemeljen.
razveljavitev sklepov skupščine – posebna revizija – razrešnica – pravica do obveščenosti
1. Institut razrešnice tudi po oceni pritožbenega sodišča nima pomembnejših pravnih posledic in je povezan z odločanjem o razdelitvi bilančnega dobička (prvi odstavek 294. člena ZGD-1).
2. Tožeča stranka se je več kot očitno že vnaprej odločila, kako bo ravnala pri glasovanju o predlogu sklepa o razrešnici, in sicer ne glede na zahtevano informacijo. Takšno sklicevanje na kršitev pravice do obveščenosti pa je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.
Iz pravnomočno sklenjene sodne poravnave izhaja, da ta poravnava ne posega v razmerja po njeni sklenitvi oziroma v nadaljnje pravice in obveznosti obeh pravdnih strank, ki niso predmet te poravnave, kot na primer plača za sporni mesec. Glede na to, da toženka z ničemer ni izkazala trditve, da je tožniku izplačala plačo za sporni mesec, še posebej glede na dejstvo, da iz poravnave izhaja, da ta poravnava ne obsega plače za ta mesec, pomeni, da je glede tega odločilnega dejstva podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini sodne poravnave in med samim zapisom sodne poravnave. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč kljub ugotovitvi, da toženka tožniku ni izročila niti obračuna plače za ta mesec niti ga obvestila o zahtevanem nakazilu plače za ta mesec, v nasprotju s pravnomočno sodno poravnavo, zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo plače za sporni mesec. Gre torej za protispisni zaključek sodišča prve stopnje, da sodna poravnava vsebuje tudi izplačilo plače za sporni mesec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti - invalid III. kategorije
Tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu orodjar zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije in ima pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, vendar pa pri toženi stranki, ob upoštevanju omejitev, ni bilo ustrezno nobeno izmed delovnih mest. Tožena stranka je prejela pozitivno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
Po določbi 81. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti, ki na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 55 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zato nima pravice do poklicne rehabilitacije.
ZDR člen 45, 45/2, 18, 18/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 90. ZGD-1 člen 10, 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - družba z omejeno odgovornostjo - poslovodstvo - odškodnina - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka oddelka tehnološki razvoj ter tožnikovega delovnega mesta ni ukinila na pravno veljaven način. Sklep o ukinitvi tožnikovega oddelka je bil namreč sprejet na kolegiju, ki glede na določbe ZGD-1 ni poslovodni organ. Sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta pa je podpisal lastnik, ki je bil v času izdaje tega sklepa upravičen le do skupnega zastopanja družbe, zato bi moral ta sklep podpisati tudi takratni direktor, ki je družbo zastopal samostojno. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tako nezakonita že zaradi dejstva, ker zanjo ni bilo pravne podlage.
Tožnik je navajal dejstva in predlagal dokaze, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu (tožnik je bil večkrat kritiziran in deležen graje s strani nadrejenih, pri čemer je prihajalo do poniževanja in do neprimernega besednega izražanja). Tožena stranka ni uspela dokazati, da trpinčenja ni bilo oziroma da je naredila vse potrebno za njegovo odpravo, zato tožniku pripada odškodnina zaradi mobinga oziroma trpinčenja.
invalidska pokojnina - ponovna odmera - datum nastanka invalidnosti - datum pridobitve pravice do invalidske pokojnine - izplačevanje invalidske pokojnine
V obravnavanem primeru je treba ločevati med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic in datumom pridobitve) ter izplačevanjem oziroma "dejansko realizacijo" le-teh. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka le dejansko realizirala odločbo tako, da je odločila o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine v določenem znesku na mesec. Tožena stranka z odločbama, ki sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, ni ponovno odločala o invalidnosti ter o sami pravici do invalidske pokojnine, temveč se odločbi nanašata na odmero in datum, od kdaj naprej se tožniku izplačuje invalidska pokojnina. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da bi ponovno presojalo vprašanje invalidnosti oziroma datum njenega nastanka ter priznanja pravice do invalidske pokojnine.
Z dodano 4. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP je zakonodajalec uredil procesno situacijo, do katere lahko pride, če je bil postopek z začasno ali predhodno odredbo začet pred začetkom stečajnega postopka. V takšnem primeru se postopek zavarovanja z začasno ali predhodno odredbo ustavi z začetkom stečajnega postopka in razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku.
obramba obdolženca - pravice obdolženca - zastopanje v postopku o prekršku - zagovornik - pritožba zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje - razglasitev odločitve - prepis izreka sodbe brez obrazložitve - pravni pouk - napoved pritožbe - pravica do pritožbe - odpoved pravici do pritožbe - odločanje višjega sodišča o pritožbi - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V pravnem pouku prepisa izreka sodbe je med drugim navedeno, da je zoper sodbo dovoljena pritožba, ki pa jo je potrebno najprej napovedati v osmih dneh od vročitve prepisa izreka sodbe, sicer se bo štelo, da se je upravičenec odpovedal pravici do pritožbe. V tem roku je napoved pritožbe vložila le A. A., za katero se je kasneje izkazalo, da ni oseba, ki ima pravico vložiti pritožbo v imenu storilca, saj ne izpolnjuje kriterijev, navedenih v 90. členu ZP-1. Po prejemu sodbe z obrazložitvijo je storilec sicer podal pritožbo, ker pa je predhodno ni napovedal, je ta pritožba nedovoljena, saj se je pred tem pravici do pritožbe odpovedal s tem, ko pritožbe ni napovedal po prejemu prepisa izreka sodbe.
ničnost - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo
Odločba toženca (s katero je tožnika zaradi posledic bolezni razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je voznik s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno) ne vsebuje takšne nepravilnosti, zaradi katere objektivno ne bi bila izvršljiva. Če pa obstajajo subjektivni razlogi, zaradi katerih se odločba ni mogla izvršiti, pa odločba ni nična. Razlogi, zaradi katerih odločba ni izvršljiva, to je tožnikova začasna nezmožnost za delo, se ne štejejo za objektivne, pač pa za subjektivne razloge. Odločba, ki ni bila izvršena ne pomeni, da je objektivno ni mogoče izvršiti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost navedene odločbe, ni utemeljen.
ZPP člen 257, 262. ZDR člen 79, 79/2, 82, 82/1, 86.
ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravni interes
Tožnik je vložil tožbo, ker mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje in ga odjavila iz zavarovanja, zato je interes tožnika za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi podan.
Tožena stranka je tožniku ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker ni bila podana v pisni obliki (86. člen ZDR). Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu utemeljen.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - ponovna odmera - tuj nosilec zavarovanja - sporazum z Bosno
Na podlagi 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega sporazuma. To velja tudi za t. i. »samostojne« pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. V konkretnem primeru je podan dejanski stan iz navedene določbe. Gre namreč za samostojno pokojninsko dajatev, priznano v BIH po 8. 10. 1991 na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja v Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Hkrati je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da je na podlagi teh zavarovalnih dob nemški nosilec zavarovanja priznal še svojo dajatev po konvenciji, sklenjeni med bivšo SFRJ in zvezno Republiko Nemčijo. Pri tem ni bistveno, da je starostno pokojnino odmeril le ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v Nemčiji, temveč je odločilno, da je lahko pravico priznal le ob upoštevanju zavarovalnih dob, na podlagi katerih je nosilec zavarovanja BIH pred tem priznal t.i. samostojno starostno pokojnino na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji. Zato preračun pokojnin po 37. členu Sporazuma ni možen in dajatev ostane obveznost nosilca zavarovanja iz BIH.
regres za letni dopust - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakonit razlog - začasno povečan obseg dela
Tožena stranka je uspela dokazati, da je v obdobju zaposlitve tožnice imela pomanjkanje delovne sile (koriščenje letnih dopustov, daljši bolniški stalež oz. porodniški dopust) ter da je pri sklenitvi prve in druge pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki obstajal začasno povečan obseg dela, zato sta bili obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni zakonito, v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 52. člena ZDR ter posledično ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v smislu 54. člena ZDR.
nagrada upravitelja – končanje stečajnega postopka – predujem za kritje stroškov začetka stečajnega postopka – zagotavljanje predujma iz proračuna sodišča
Tudi za primer izbrisa stečajnega dolžnika iz sodnega registra na podlagi sklepa iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP-E velja pravilo, da morajo biti do izdaje tega sklepa razrešena vsa razmerja do stečajnega dolžnika. To velja tudi glede morebitnih zahtevkov upravitelja iz naslova izvedenih del do končanja stečajnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka je zaradi upadanja prodaje hotelskih storitev ter racionalizacije dela sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvrševalcev na delovnem mestu vodja prodaje za enega izvrševalca. Zmanjšanje števila izvrševalcev na delovnem mestu vodja prodaje je samo po sebi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, ki je bil zaposlen na takem delovnem mestu. Za obstoj takšnega razloga niti ni potrebno, da organizacijska enota že posluje z izgubo. Zadošča že odločitev delodajalca, da spremeni organizacijo dela. Zato je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.
Dejstvo, da je tožena stranka dela in naloge tožnika prenesla na ostale zaposlene, zaradi česar je delo tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tudi dejansko prenehalo, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da bi delo, ki ga je tožnik opravljal, prenehalo, niti da bi morala tožena stranka delovno mesto formalno ukiniti. Takšne organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca.
STATUSNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0063716
ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-1, 281, 281/5. OZ člen 14. ZPP člen 108, 181, 181/3, 482, 482/1, 482/1-1.
neveljavnost sklepa nadzornega sveta – odpravnina – prenehanje mandata člana uprave – stvarna pristojnost – pogodba o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti uprave – odpoklic uprave iz krivdnih razlogov – sklep nadzornega sveta o razrešitvi – oblikovalno upravičenje – ugotovitveni tožbeni zahtevek – nepopolnost tožbe
Razmerje med članom uprave in družbo predstavlja tudi korporacijskopravno razmerje. Vendar zakon sam iz tega razmerja še ne daje upravičenja do odpravnine v posledici prenehanja mandata člana uprave. V konkretnem primeru je bilo takšno denarno upravičenje dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, zato je pravico do plačila odpravnine potrebno razumeti kot pravico iz delovnega razmerja.
Vprašanje veljavnosti sklepa nadzornega sveta o razrešitvi spada v presojo tistega dela razmerja med članom organa gospodarskih družb in družbo, ki ima sicer korporacijskopravni značaj, četudi ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi.
Ob tem, ko tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili o sprejeti odločitvi tožeče stranke na skupščini podrejene družbe o njeni likvidaciji, seznanjeni predsednik nadzornega sveta in še dva njegova člana, kakor tudi, da tožena stranka tudi po odpoklicu tožeče stranke ni preklicala postopka likvidacije navedene odvisne družbe, je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno sklepalo, da opustitve tožeče stranke v obliki nepridobitve pisnega soglasja nadzornega sveta k sprejeti odločitvi o likvidaciji podrejene družbe, ni mogoče kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti v smislu prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1.
obnova postopka - skrajšani postopek - pristojnost za odločanje o zahtevi za obnovo
Ker okrajna sodišča zunajobravnavnih senatov nimajo, saj so ti ustanovljeni samo pri okrožnih sodiščih, je zakonodajalec predvidel specialno določbo v 3.a točki prvega odstavka 25. člena ZKP, v kateri je navedeno, da je sodnik posameznik pri okrajnem sodišču med drugim pristojen tudi zato, da odloči o zahtevi za obnovo kazenskega postopka.