OZ člen 13, 13/2, 349, 355, 355/1, 355/1-6. SPZ člen 118, 118/4. SZ-1 člen 2, 2/5.
zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - terjatev, ki izvira iz gospodarske pogodbe - triletni zastaralni rok - trditveno in dokazno breme - aktivna legitimacija upravnika
V konkretnem primeru ne gre za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so poslovni prostori, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere, saj je institut zastaranja tako pomemben, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.
V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da uveljavljana terjatev izvira iz pogodbenega razmerja med tožečo stranko kot upravnikom in toženo stranko kot etažnim lastnikom poslovnega prostora. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta, saj sta obe družbi z omejeno odgovornostjo. Terjatev, ki jo tožeča stranka v tem sporu uveljavlja, tedaj izvira iz gospodarske pogodbe v smislu drugega odstavka 13. člena OZ. Za tovrstne terjatve pa 349. člen OZ določa triletni zastaralni rok.
zavrženje pritožbe - sodne počitnice - vročanje - rok za vložitev pritožbe
V skladu s 3. odstavkom 83. člena ZS se v času sodnih počitnic sodna pisanja ne vročajo, če pa je bilo sodno pisanje kljub temu vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. V konkretnem primeru se je zgodilo prav to, sodba sodišča prve stopnje je bila toženi stranki vročena prvi dan sodnih počitnic, zato je 15 dnevni pritožbeni rok začel teči prvi naslednji dan, po njihovem izteku, to je 16. 8. 2013. Navedeno pomeni, da se je rok za pritožbo dejansko iztekel 30. 8. 2013. Zadnji dan pritožbenega roka, to je 30. 8. 2013 je bil petek, torej dan, ko sodišče dela, zato bi tožena stranka pritožbo na pošto morala oddati najkasneje tega dne. Tožena stranka je pritožbo na pošto priporočeno oddala šele v ponedeljek, 2. 9. 2013, zato je bilo potrebno pritožbo zavreči kot prepozno.
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o novinarskem delu. Potem ko je bil s strani odgovorne urednice obveščen, da njegova pogodba ne bo podaljšana, je po elektronski pošti toženi stranki poslal dopis. V dopisu je tožnik toženi stranki predlagal, da se z njim sklene pogodba o zaposlitvi, in sicer najprej za določen, nato pa za nedoločen čas. Elektronsko sporočilo, ki ga je tožnik posredoval toženi stranki je mogoče šteti kot pisno zahtevo za odpravo kršitev. Iz dopisa je namreč jasno razvidno, katero kršitev tožnik uveljavlja (prekinitev dotedanjega sodelovanja) in da zahteva sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Potrebno je tudi upoštevati, da je tožnik dopis sestavil sam kot laik in brez strokovne pomoči pravnega strokovnjaka. Tožnik je zato s tem, ko je poslal navedeni dopis toženi stranki, izpolnil procesno predpostavko za sodno varstvo.
izvršba na podlagi verodostojne listine – nastanek taksne obveznosti – začetek pravdnega postopka - prispetje spisa k pravdnemu sodišču
Ko izvršilno sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in ta sklep postane pravnomočen, ni več pravnega temelja za vodenje izvršilnega postopka. S tem se začne pravdni postopek.
2. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1 podrobneje določa začetek taksne obveznosti, ne pa (hkrati) tudi začetka pravdnega postopka.
odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - retroaktivnost
V konkretnem primeru gre ravno za tak dejanski stan, iz katerega je prvostopenjsko sodišče sklepalo na uporabo citirane novele ZFPPIPP-A v tistem delu, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neskladen z Ustavo. Ker je Ustavno sodišče skladnost z Ustavo sporne določbe 33. člena novele Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-A presojalo za nazaj, za obdobje, ko je še veljal, ni moglo spornega dela zakona tudi razveljaviti v smislu 43. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vendar pa ima v takem primeru, v kolikor to ne izhaja drugače iz odločbe Ustavnega sodišča, tudi ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinek, da se ne more uporabljati za razmerja, nastala pred razveljavitvijo zakona, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.
Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev, da se v pokojninsko osnovo vštevajo plače oz. nadomestila plače za določeno obdobje. Tožnica nima pravnega interesa za vodenje socialnega spora, saj sploh ne gre za uveljavljanje katere od pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. O pravici do starostne pokojnine in o njeni višini je bilo odločeno z odločbo, pokojnina pa je bila odmerjena od pokojninske osnove, oblikovane na podlagi povprečja plač in nadomestil iz določenega časovnega obdobja. V kolikor bi tožnica štela, da je bila starostna pokojnina odmerjena od nepravilne pokojninske osnove, bi lahko vložila pritožbo v upravnem postopku ter nato zoper dokončno odločbo sprožila še socialni spor. Ker tega ni storila, višine starostne pokojnine, ki je odmerjena v dokončni in pravnomočni odločbi, z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom za vštetje plač za določeno obdobje v pokojninsko osnovo ni mogoče spremeniti. Z vodenjem predmetnega spora si torej pravnega položaja ne more izboljšati, zato je njeno tožbo, v skladu z 274. čl. ZPP, potrebno zavreči.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 12, 249. ZDSS-1 člen 63.
vdovska pokojnina - ponovna zahteva - predsodni postopek - zavrženje zahteve - predhoden preizkus
Tožena stranka je ob predhodnem preizkusu vloge pravilno zavrgla tožničino ponovno zahtevo za uveljavitev vdovske pokojnine, ker se je o isti upravni zadevi - pravici do vdovske pokojnine - že vodil sodni postopek. V času izdaje izpodbijanih odločb, katerih pravilnost in zakonitost se na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja v tem sporu, postopek po prvotni zahtevi še ni bil pravnomočno končan, saj se je sodni postopek o isti upravni zadevi še vodil. To pa predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o ponovni tožničini zahtevi v predsodnem postopku.
ZPIZ-1 člen 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 37, 37/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum z Bosno - pravica do sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Glede na to, da je bila tožniku v BiH priznana in odmerjena invalidska pokojnina tudi na podlagi slovenske dobe in da je toženec na dan veljavnosti Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino že ugotavljal pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi zahteve, vložene za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma, teh pogojev pa tožnik, to je pogoja 67. člena ZPIZ-1, ni izpolnjeval in je bilo o sorazmernem delu invalidske pokojnine tudi že pravnomočno odločeno, tožbeni zahtevek za priznanja pravice do sorazmernega dela pokojnine, ni utemeljen.
Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). V tem sporu ne gre za tak primer, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BiH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja in posledično ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Zato tožnik pri tožencu na podlagi iste zavarovalne dobe ne bi mogel uveljaviti samostojne starostne pokojnine, tudi če bi bilo o njegovi invalidski pokojnini odločeno v času veljavnosti Sporazuma.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka je v okviru zmanjševanja stroškov poslovanja ukinila tožničino delovno mesto in naloge tega delovnega mesta razporedila med druge zaposlene. Slednje pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.
Organizacija poslovanja je v pristojnosti delodajalca, ki se lahko odloči, da bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo študentskega dela, zato ni ovire, da tožena stranka ne bi smela prilagajati poslovanja in določenega dela organizirati preko študentskega dela. Pri toženi stranki je šlo za neenakomerno razporeditev dela, študentje pa so opravljali dela različnih delovnih mest, pri čemer nobeden izmed njih ni opravljal enakega dela kot prej tožnica na delovnem mestu vodja recepcije. Glede na navedeno delo študentov ni razlog, zaradi katerega tožena stranka tožnici ne bi smela podati odpovedi iz poslovnega razloga.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 45. ZZVZZ člen 23.
zdraviliško zdravljenje - bolezni živčnega sistema
Tožniku so ostale določene posledice zaradi prebolele možganske kapi (npr. težava pri govoru), vendar to ni stanje, ki ga določa 45. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (ta v 2. točki določa bolezni živčnega sistema: - organske pareze in paralize s hujšo motnjo funkcije pri dnevnih aktivnostih praviloma neposredno po bolnišničnem zdravljenju; - stanja po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in pri popravljivih funkcionalnih motnjah), kar je pogoj za odobritev pravice do zdraviliškega zdravljenja. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
prevedba osnovne plače - uvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec – plača – dejansko delo
Prevedbo delovnega mesta novinar urednik II s količnikom za določitev osnovne plače, za katerega je imel tožnik sklenjeno zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi pred prevedbo, je bilo mogoče opraviti bodisi v delovno mesto novinar urednik, v zvezi s katerim je bil tožniku ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, bodisi v delovno mesto urednik oddaj (katerega tožnik navaja kot delovno mesto, ki mu bi ga morala tožena stranka ponuditi v aneksu k pogodbi o zaposlitvi in sicer glede na dejansko delo, ki ga opravlja). Ker je bilo torej možno in zakonsko dopustno (tudi glede na določbo že omenjenega 49.a člena ZSPJS) in upoštevaje pogodbo o zaposlitvi opraviti prevedbo tožnikove osnovne plače in njeno uvrstitev v plačni razred glede na delovno mesto novinar urednik (v zvezi s katerim je bil tožniku ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi), takšna prevedba ni nezakonita.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – JAVNI RAZPISI
VSL0076826
OZ člen 247.
pogodbena kazen - zamuda pri dobavi - vzrok za zamudo - javni razpis - sklenitvena faza pogodbe
Potem ko je bila tožena stranka izbrana na javnem razpisu, in je po pozivu tožeče stranke dne 16. 12. 2008 sklenila pogodbo z jasno opredeljenim rokom izpolnitve, kakor tudi z določeno sankcijo v obliki pogodbene kazni zaradi zamude, se tožena stranka ne more več uspešno sklicevati na razloge, ki naj bi obstajali v času pred samo sklenitvijo pogodbe. Morebitne objektivne okoliščine, ki naj bi oteževale izpolnitev pogodbe v pogodbeno dogovorjenem roku zato gredo v breme same tožene stranke, ki je kljub temu s podpisom pogodbe prevzela takšno pogodbeno zavezo.
družinska pokojnina - zavrženje nove zahteve - pravnomočna odločba - nova zahteva - otrok - popolna nezmožnost za delo
Že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku, ni bilo dokazano, da bi pri tožniku zaradi Fabryeve bolezni do materine smrti, ko je dopolnil že 31 let starosti, bila podana popolna nezmožnost za delo, ki je eden od bistvenih pogojev za pravico do družinske pokojnine na strani zavarovanega družinskega člana. Za popolno nezmožnost za delo pri otrocih, kot zavarovanih družinskih članih namreč glede na 121. člen ZPIZ-1 šteje nezmožnost za samostojno življenje in delo. Ob razpoložljivi medicinski in drugi listinski dokumentaciji v upravnem spisu je zato dovolj podlage za zaključek, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a, na podlagi katerega je bila v obravnavanem predsodnem postopku tožnikova nova zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni materi z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito zavržena.
zavrženje tožbe - rok za vložitev pritožbe - štipendija - nepristojno sodišče - odvetnik - očitna pomota - pooblaščenec odvetnik - prepozna tožba
Ker je bila tožba vložena po izteku zakonskega roka, jo je potrebno zavreči.
Vrhovno sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, od odvetnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Zato ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena.
ZGD-1 člen 501, 501/2. ------------- Op. št. (1): tako dr. Bojan Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah 3. knjiga, stran 147 - 148, GV Založba, Ljubljana 2007. Op. št. (2): ibid.
sodni izstop družbenika - pogoji za izstop
Sodni izstop je po citirani določbi drugega odstavka 501. člena ZGD-1 mogoč le, kadar obstajajo za to utemeljeni razlogi, ki jih zakon našteva le primeroma. Našteti primeri kažejo na nezakonito in nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo, kar pa ni nujen pogoj. Utemeljen razlog je tako npr. tudi, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. Posplošeno rečeno, je mogoče za utemeljen razlog za izstop šteti vsa tista dejstva, zaradi katerih ni mogoče pričakovati, da bi kdo še vztrajal kot družbenik, ker mu tako stanje (lahko) prinaša nesorazmerna bremena ali škodo in kolikor dejstvo ne spada med normalna komercialna tveganja, kot je npr. grozeča gospodarska kriza.
Vse bančne garancije niso neakcesorne narave. Osnovna oblika posla, urejena v 1083. členu ZOR, je od temeljnega posla odvisna – akcesorna. Neodvisno bančno garancijo pa ZOR ureja v 1087. členu kot garancijo “brez ugovora“ ali “na prvi poziv“. Izdajatelj bančne garancije torej lahko izda neodvisno ali odvisno bančno garancijo.
V skladu z določbo drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice.
ZP-1 v drugem odstavku 202.d člena določa, da lahko vloži storilec prekrška predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v petnajstih dneh od pravnomočnosti oziroma od dneva vročitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pri sodišču, ki je odločilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv, zato pritožbeni očitek, da poziv sodišča nima navedenega roka za izpolnitev, ni utemeljen. Storilec je bil namreč o možnosti, pogojih in roku za vložitev predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja poučen že v 7. točki obrazložitve sklepa, s katerim mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in novega (dodatnega) roka ni mogel upravičeno pričakovati.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005696
ZKP člen 26, 26/1, 32, 38, 38/2. KZ člen 19, 19/1.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost – kraj storitve kaznivega dejanja – prenos krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti – združitev kazenskih postopkov
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Kopru. Slednje ima sicer prav, da je kaznivo dejanje storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (19. člen KZ-1), nima pa prav, da so prepovedane posledice obravnavanih kaznivih dejanj nastale v P.. Za ugotovitev kraja storitve je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu oškodovanca kot tožilca. Ta v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin in posebnega ponarejanja listin navaja, da sta družba D. d.o.o. in I.V. v prostorih družbe v K. v seznam lastnikov stavbe O., kot etažne lastnike vpisala osebe, ki to niso bile. Izhajajoč iz opisa je kraj storitve K. in ne P., kjer se v smislu zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni zgodilo nič relevantnega.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nezakoniti dokazi – dokazi, pridobljeni v inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih - privilegij zoper samoobtožbo – konkretizacija pritožbenih navedb – priča v kazenskem postopku – nasprotje med izrekom in razlogi sodbe
Res je, da mora sodišče tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so pridobljeni dokazi oziroma dokazi na katere bo oprlo sodbo zakoniti oziroma dovoljeni, enako mora ravnati pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo v smeri, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar to pritožnika, ki nedovoljenost oziroma nezakonitost dokazov uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ne odvezuje, da konkretizirano navede razloge, zakaj je izveden dokaz nedovoljen ter v katerem delu se izpodbijana sodba opira na tak dokaz. Pritožbeno sodišče v izvedenih dokazih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožnik, ni našlo izjave obdolženca, ki bi bila podlaga ugotovitvam v predhodnih inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih oziroma posledica njegove pojasnjevalne dolžnosti v teh postopkih, nasprotno, iz izpostavljenih dokazov izhaja, da so inšpektorji pridobivali listinske dokaze in izjave posameznih oseb, ki so v obravnavani zadevi nastopile tudi kot priče, neodvisno od ravnanja obdolženca (kot stranke) v teh postopkih. Obravnavani kazenski postopek se tudi še ni začel v času, ko je bil v teku (in končan) inšpekcijski postopek oziroma postopek o prekršku, zato so inšpektorji opravljali pooblastila iz svoje pristojnosti in od obdolženca niso zbirali obvestil ter obdolženec v tistem času ni imel položaja osumljenca storitve kaznivega dejanja. Stališče pritožnika, da inšpektorji ne bi smeli biti zaslišani kot priče (sklicujoč se na analogijo iz 4. točke prvega odstavka 39. člena ZKP), je napačno. Kdo ne sme biti zaslišan kot priča določa 235. člen ZKP.
USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ENERGETIKA
VSL0076839
URS člen 26, 26/1. OZ člen 168. Uredba o pravilih za določitev cen in odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije člen 3, 7, 9, 10.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - vzročna zveza - proizvajalec električne energije - uredba vlade - enotna letna premija - javnopravna pravica
Protipravno bi bilo ravnanje tožene stranke, če bi bila sama ravnala tako, da bi bila kršila kakšno pravico javnopravne narave, ki jo ima tožeča stranka. Protipravnost je podana le, če tožena stranka ravna v nasprotju s kakšnim javnopravnim predpisom.
Tožeča stranka od tožene stranke ni imela pravice zahtevati določitve enotne letne cene, niti enotne letne premije v prav določeni višini. Eno in drugo je bilo odvisno od volje tožene stranke. Tožeča stranka torej ni pridobila še nobene javnopravne pravice zoper RS. RS ne more biti odgovorna, saj tudi ni kršila nobene pravice tožeče stranke.