ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 353,.
denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - kriteriji za določitev - okoliščine konkretnega primera
Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da po sodni praksi (ne le pritožbenega, na katero se sklicuje, temveč tudi Vrhovnega sodišča RS) pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog kriterijev, tako da se glede na konkretne okoliščine primera pri odmeri lahko uporabijo tudi drugi kriteriji, ki jih določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno ne navaja.1 Vendar pa je slednje sodišče prve stopnje upoštevalo in s tem v zvezi tudi sledilo tožnikovi izpovedi, da preživlja dva otroka (eden študira medicino, drug ima Downov sindrom in je povsem odvisen od skrbi staršev), da so se morali po odpovedi preživljati zgolj z ženino plačo, da se po odpovedi ni mogel zaposliti, ker ga toženec ni odjavil iz zavarovanj, da ni imel nobenih prihodkov, ter da gre za družinsko podjetje. Sodišče prve stopnje je tožnikove težave po odpovedi in dejstvo, da gre za družinsko podjetje, tako vzelo v obzir, nič od navedenega pa ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami zavzema tožnik.
Dejstvi, da bi tožena stranka tožnika na delovnem mestu trpinčila in mu kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, nista bili ugotovljeni, četudi bi bili, pa to ne pomeni, da odmera denarnega povračila ni zakonita in pravilna, saj tovrstne kršitve predpostavljajo druge pravne posledice (denarno povračilo ni odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca), in ne gre za kriterije, ki bi bili med zakonsko naštetimi kriteriji za odmero denarnega povračila. Poleg tega pa tožnik teh dejstev, ki jih tudi sicer povsem pavšalno zatrjuje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni povezoval z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, v smislu, da bi slednje zaradi njih moralo biti višje, temveč jih je podal izključno v povezavi z zatrjevanjem nezakonitosti izredne odpovedi, za katero pa je sodišče prve stopnje tako ali tako ugotovilo, da je nezakonita. Posledično se sodišču prve stopnje tudi iz tega razloga do teh trditev v zvezi s presojo po 118. členu ZDR-1 ni bilo potrebno opredeljevati.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081108
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezmožnost preizkusa sodbe - delna razveljavitev sodbe - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaška operacija
Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.
Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.
Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
DZ člen 154, 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 108.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - postopek za varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - največja korist otroka - zavrnjena začasna odredba - ukrep po zpnd - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - spolna zloraba mladoletnika
V skladu s 154. členom DZ imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka.
gospodarski spor - neizvedba dokazov - zahteva za izvedbo naroka
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.
ZP-1 člen 8, 14, 14/3. ZOUTPI člen 42, 42/1, 42/1-23.
prekršek - prodajalna tobačnih izdelkov - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlog - odgovorna oseba
Za odločitev je namreč bistvenega pomena, da je prodajalka od kupca zahtevala osebni dokument. Odgovornost pravne osebe je, da zagotovi, da so njeni zaposleni seznanjeni z zakonom in s pravilnim uresničevanjem zakonskih določb, nadzor pa je potreben zato, da se zagotovi, da prodajalci preverjajo starost kupcev. Ne more pa dolžnost nadzora segati tako daleč, da bi pri vsakem prodajalcu zagotovili dodatno osebo, ki bi nadzirala, ali je bila starost kupca pravilno ugotovljena in ali ni morda prišlo do zmote pri prodajalcu. Taka zahteva dejansko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe, ki pa ne more biti podlaga odgovornosti za prekršek.
OZ člen 190, 191. ZDR-1 člen 62, 62/5, 62/6. ZPP člen 165, 165/3, 355, 360, 360/1.
agencija za zagotavljanje dela - stimulacija - obračun plače - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku - preplačilo plače - tristransko razmerje - neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - plačilo nedolga - odsotnost pravne podlage - vzročna zveza - prikrajšanje
V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku.
Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
ZUP člen 210, 210/3, 224, 224, 235, 238, 238/2, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 165, 165/3, 270, 350, 350/2, 365, 365/3, 366,. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 164.
zavrženje tožbe - socialni spor - molk organa - zakonski rok za izdajo odločbe - zahteva za izdajo odločbe - vročitev stranki - datum vročitve
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člena ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Razen tega tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 povsem jasno izhaja, da je ključna vročitev, saj je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na to, da je bila drugostopenjska odločba z dne 19. 4. 2024 tožniku vročena 15. 5. 2024, to pomeni, da je bila odločba izdana že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo tožbe. V primeru, da je bil izdan upravni akt po vložitvi tožbe, pa je potrebno v nadaljevanju postopati po določbi 80. člena ZDSS-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080042
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 317, 371/1, 371/1-9, 371/2, 372, 372-1.
delna sprememba izpodbijane sodbe - premoženjskopravni zahtevek - pravdni postopek - zamudna sodba v odškodninskem sporu - kaznivo dejanje ponarejanja listin - prekoračitev obtožbe - dokazovanje z izvedencem - kršitve določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine
V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.
lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Pritožba neutemeljeno oporeka stopnji zahtevnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za zelo zahtevno mnenje in pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša. Ustrezno je obrazložilo, da je mnenje zelo zahtevno, ker je izvedencu zastavilo večje število vprašanj, na katera je izvedenec odgovoril z izčrpnimi odgovori. Gre namreč za podajo mnenja o zdravstvenem stanju tožnice v zvezi z upravičenostjo do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro, ki vsak zase terjata posebno opredelitev. Izvedenec je dodatno pojasnil, da je obravnava zahtevka za telesno okvaro zahtevnejša, ker je toženec trikrat spremenil lastno oceno % telesne okvare, pri čemer je bilo v sodnem postopku predhodno že pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda.
Ne drži pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj v primerljivih zadevah. Običajno se tovrstni postopki vodijo v dveh ločenih sodnih postopkih (za priznanje invalidnine za telesno okvaro in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo) v katerih izvedenec izdela izvedensko mnenje in se mu posledično prizna nagrada za vsak postopek posebej.
stroški postopka - socialni spor - pripravljalna vloga - potrebnost
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.
ZDR-1 člen 162, 162/3, 200, 200/4, 202. OZ člen 229, 229/2. ZJU člen 24, 25. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 274, 337, 337/1, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366,.
odškodnina za neizkoriščen letni dopust - zastaralni rok - pravni interes - razveljavitev odločbe delodajalca - prenos letnega dopusta - izraba letnega dopusta - referenčno obdobje - bolniški stalež - sodba SEU
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.
Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.
Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.
ugovor po izteku roka - ugovor hipotekarnega dolžnika - delno poplačilo - končni načrt razdelitve posebne stečajne mase
Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.
darilna pogodba - solastniški delež na nepremičnini - preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti - pritožba stranskega intervenienta - preklic darila - pogoji za preklic darila - oblika preklica darila - učinki preklica darila - vrnitev darila kot posledica preklica - nagib za sklenitev pogodbe - kasneje odpadel nagib - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za izpodbojno tožbo
Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen.
Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 165/2, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5. OZ člen 174, 174/2, 179. ZDSS-1 člen 34.
poškodba pri delu - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - tuja pomoč - odbitna franšiza - denarna renta - predhodna poškodba oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud.
Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje in da je sekundarni strah v zmerni obliki trajal pol leta, po poškodbi leta 2017 pa je ponovno trpel strah hude intenzitete, ki je postopoma prešel v strah zmerne intenzitete, pri čemer sta na stopnjo sekundarnega strahu po 16. 12. 2017 vplivali obe nesreči pri delu, vsaka do polovice. Čeprav tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpovedoval o primarnem strahu, je odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu kot enotna odškodnina upoštevaje preostale ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) odmerjena v ustreznem znesku in predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo, sodišče prve stopnje pa se je pri njeni odmeri ustrezno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A.
Glede na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice), tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati, da ni več zmožen opravljati dela. Eventualno prikrajšanje zaradi neuspešnega prizadevanja najti zaposlitev glede na s strani ZPIZ ugotovljeno preostalo delovno zmožnost pa ne predstavlja nepremoženjske škode, ampak premoženjsko, ki jo je tožnik uveljavljal kot denarno rento.
umik predloga za izvršbo - delni umik izvršilnega predloga - vročitev v izjavo dolžniku
Ker lahko glede na prvi odstavek 43. člena ZIZ upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve delno umakne predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno dolžnici vročiti delnega umika v izjavo. Zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo pritožbeno (smiselno) očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 21, 21/1, 21/1-b(i), 23. ZMZPP člen 52, 57. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
spor z mednarodnim elementom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pristojnost slovenskega sodišča - delodajalec - stalno prebivališče - kraj opravljanja dela
Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo. V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).
zavrženje tožbe - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vložnik dne 27. 7. 2023 na sodišče vložil vlogo, ki jo je poimenoval tožba. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 14/2023 z dne 10. 8. 2023 je vložnika pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki sodišča prve stopnje. Obenem ga je tudi poučilo glede možnosti pridobitve BPP. Vložnik je z vlogo z dne 28. 9. 2023 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, pri čemer se je skliceval na vložitev zahteve za dodelitev BPP. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vložnik v zahtevanem roku ni dopolnil vloge ter nadalje, da je bila s sklepom Bpp 288/2023 z dne 6. 2. 2024 njegova prošnja za dodelitev BPP zavržena, je z izpodbijanim sklepom vlogo (tožbo) z dne 25. 7. 2023 zavrglo.