delno plačilo - potrebni stroški - delni umik predloga za izvršbo
Ni sporno, da je upnik delno umaknil predlog za izvršbo za plačana zneska, dodatnih plačil drugodolžnik ne navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 43. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik z dvema vlogama zahteval povrnitev stroškov izvršiteljev in citiralo priložena obračuna ter zneske. Zakaj konkretno naj bi bila nepravilna, drugodolžnik ne navede.
URS člen 22. ZPP člen 8, 165, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZDR-1 člen 4, 116. ZZRZI člen 40, 40/1. ZPIZ-1 člen 101. ZPIZ-2 člen 429.
III. kategorija invalidnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu - ustreznost ponujene zaposlitve - zakonita odpoved - dokazna ocena
Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja premika II, je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez stresnega dela, s polnim delovnim časom. Toženka mu je 11. 7. 2023 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu pomožni delavec I pri drugem delodajalcu. Ker je tožnik ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi odklonil, mu je delovno razmerje po izteku odpovednega roka prenehalo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 116. člena ZDR‑1, prvega odstavka 40. člena ZZRZI ter 429. člena ZPIZ-2 v zvezi s 101. členom ZPIZ‑1 pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti zakonita. Utemeljeno je štelo, da je toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
Pritožbeni očitek, da je toženka zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovala zgolj z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije ZPIZ, ne more vplivati na drugačno presojo. Sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov ni vezano na formalna pravila, ki bi narekovala spoznavno moč posameznega dokaza. Dokazno oceno je skladno z napotkom iz 8. člena ZZP utemeljilo na uspehu celotnega postopka, ki poleg presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj vključuje tudi navedbe strank in njihova procesna dejanja. Pri tem je ustrezno upoštevalo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.
lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
stroški postopka - socialni spor - pripravljalna vloga - potrebnost
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.
gospodarski spor - neizvedba dokazov - zahteva za izvedbo naroka
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00081607
ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/6, 42. ZPP člen 163.
upravičenec do brezplačne pravne pomoči - upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči - uspeh upravičenca do brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku - povračilo stroškov nasprotni stranki
Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.
Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.
zavrnitev tožbenega zahtevka - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zavarovalnica kot pravdna stranka - odškodninska odgovornost zavarovanca - kolesar - padec s kolesom - hitrost vožnje - prilagoditev hitrosti vožnje - luknja na cestišču - vzdrževanje ceste - sanacija ceste
Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00080424
SPZ člen 64. ZZK-1 člen 79. ZPP člen 154, 154/1, 187, 190, 190/1, 339, 339/2, 339/2-11.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - vstop v pravdo - pasivna legitimacija - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti - stvarne pravice na nepremičnini - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - zaznamba spora - procesna nesposobnost - dvom v procesno sposobnost stranke - povrnitev stroškov postopka - presoja uspeha v pravdnem postopku
190. člen ZPP ne učinkuje vedno. Tako v teoriji kot v sodni praksi se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah.
ZP-1 člen 8, 14, 14/3. ZOUTPI člen 42, 42/1, 42/1-23.
prekršek - prodajalna tobačnih izdelkov - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlog - odgovorna oseba
Za odločitev je namreč bistvenega pomena, da je prodajalka od kupca zahtevala osebni dokument. Odgovornost pravne osebe je, da zagotovi, da so njeni zaposleni seznanjeni z zakonom in s pravilnim uresničevanjem zakonskih določb, nadzor pa je potreben zato, da se zagotovi, da prodajalci preverjajo starost kupcev. Ne more pa dolžnost nadzora segati tako daleč, da bi pri vsakem prodajalcu zagotovili dodatno osebo, ki bi nadzirala, ali je bila starost kupca pravilno ugotovljena in ali ni morda prišlo do zmote pri prodajalcu. Taka zahteva dejansko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe, ki pa ne more biti podlaga odgovornosti za prekršek.
OZ člen 190, 191. ZDR-1 člen 62, 62/5, 62/6. ZPP člen 165, 165/3, 355, 360, 360/1.
agencija za zagotavljanje dela - stimulacija - obračun plače - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku - preplačilo plače - tristransko razmerje - neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - plačilo nedolga - odsotnost pravne podlage - vzročna zveza - prikrajšanje
V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku.
Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.
umik predloga za izvršbo - delni umik izvršilnega predloga - vročitev v izjavo dolžniku
Ker lahko glede na prvi odstavek 43. člena ZIZ upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve delno umakne predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno dolžnici vročiti delnega umika v izjavo. Zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo pritožbeno (smiselno) očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081108
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezmožnost preizkusa sodbe - delna razveljavitev sodbe - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaška operacija
Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.
Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.
Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353. OZ člen 131. ZDR-1 člen 179, 179/1.
poškodba na delu - padec na stopnicah - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - ustrezna delovna obutev - škodni dogodek - nepotreben dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izključna odgovornost oškodovanca - naključje, ki se je primerilo eni stranki
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne za uporabo, s protizdrsno zaščito, osvetljene in z ograjo. Dokazni predlog za pridobitev fotografij vseh stopnic na oddelku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepozen, saj ga je tožnik podal šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 19. 9. 2023. Četudi bi bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP za izvedbo tega dokaza, pa je takšen dokazni predlog utemeljeno štelo tudi kot nepotreben. Ker se fotografije drugih stopnic z oddelka ne nanašajo na kraj škodnega dogodka, niso relevantne za odločitev v tej zadevi.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi trditvami, da je prva toženka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, s tem, ko mu ni zagotovila primerne obutve, imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. O poteku škodnega dogodka se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, za kar ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno ugotovilo odločilna dejstva o poteku škodnega dogodka. Pritožbeno vztrajanje, da je do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po stopnicah brez zagotovitve primerne obutve nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, je neutemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost neutemeljeno prevalilo na tožnika. Pravilno je presodilo, da potek dogodkov ne utemeljuje niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje nevarnosti prenašanja škatel po stopnicah, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot enostavno opravilo. Pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 130/2013, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca in vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, so relevantna tudi v tem primeru.
DZ člen 154, 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 108.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - postopek za varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - največja korist otroka - zavrnjena začasna odredba - ukrep po zpnd - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - spolna zloraba mladoletnika
V skladu s 154. členom DZ imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka.
zvišanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - ustalitev pristojnosti
S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081219
ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353. ZObr člen 97e.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija - sodba SEU
Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.
ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Pritožba neutemeljeno oporeka stopnji zahtevnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za zelo zahtevno mnenje in pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša. Ustrezno je obrazložilo, da je mnenje zelo zahtevno, ker je izvedencu zastavilo večje število vprašanj, na katera je izvedenec odgovoril z izčrpnimi odgovori. Gre namreč za podajo mnenja o zdravstvenem stanju tožnice v zvezi z upravičenostjo do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro, ki vsak zase terjata posebno opredelitev. Izvedenec je dodatno pojasnil, da je obravnava zahtevka za telesno okvaro zahtevnejša, ker je toženec trikrat spremenil lastno oceno % telesne okvare, pri čemer je bilo v sodnem postopku predhodno že pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda.
Ne drži pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj v primerljivih zadevah. Običajno se tovrstni postopki vodijo v dveh ločenih sodnih postopkih (za priznanje invalidnine za telesno okvaro in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo) v katerih izvedenec izdela izvedensko mnenje in se mu posledično prizna nagrada za vsak postopek posebej.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o potrebnosti posameznih pripravljalnih vlog ni skrbno presodilo tudi njihove koristnosti z vpogledom v posamezno vlogo in njeno vsebino ter na podlagi tega za vsako posebej ugotovilo, ali je bila za pravdo potrebna. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo 155. člena ZPP pravilno priznalo kot potrebne stroške prvi toženki nagrado za četrto pripravljalno vlogo, drugi toženki nagrado za drugo pripravljalno vlogo in prvemu stranskemu intervenientu za četrto pripravljalno vlogo ter drugemu stranskemu intervenientu stroške edine pripravljalne vloge. Te vloge so bile potrebne, saj toženki in stranski intervenient odgovarjajo na navedbe tožnice in se dejansko tičejo razmerja med tožnico in toženkama ter stranskima intervenientoma na njuni strani.
izločitev dokazov - nezakoniti dokazi - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izjema dobre vere
Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.