delno plačilo - potrebni stroški - delni umik predloga za izvršbo
Ni sporno, da je upnik delno umaknil predlog za izvršbo za plačana zneska, dodatnih plačil drugodolžnik ne navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 43. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik z dvema vlogama zahteval povrnitev stroškov izvršiteljev in citiralo priložena obračuna ter zneske. Zakaj konkretno naj bi bila nepravilna, drugodolžnik ne navede.
Tožnik ni dokazal trditev, da mu je bilo odrejeno delo čiščenja soli na višini. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku na dan škodnega dogodka ni bilo odrejeno delo na vrhu predelne stene, ki pregrajuje deponijo soli. Nadrejeni mu ni naročil, naj se povzpne na predelno steno. To ni bilo potrebno, saj se ploskev na vrhu predelne stene, ki ločuje deponijo, soli očisti tako, da se porine z zidu z metlo ali lopato s tal oziroma se v vsakem primeru spere dol z vodo iz hidranta, torej brez vzpenjanja na zid. Pri čiščenju boksa se nihče od zaposlenih pred škodnim dogodkom ni vzpenjal na zid.
Pritožbeno sodišče glede na navedene ugotovitve soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je škoda nastala izključno zaradi nerazumnega dejanja tožnika. Druga toženka je po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu iz prvega odstavka 131. člena OZ tako dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Tožnik je izvršil navodilo, da počisti deponijo soli na samovoljen način. S plezanjem na predelno steno, ki ni namenjena hoji, je sam ustvaril nevaren položaj. Ker mu ni bilo odrejeno delo na višini, pravno relevantni vzrok za nastanek škode leži v dejanju tožnika. Zato ji ni mogoče očitati krivdne ali objektivne odgovornosti.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080042
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 317, 371/1, 371/1-9, 371/2, 372, 372-1.
delna sprememba izpodbijane sodbe - premoženjskopravni zahtevek - pravdni postopek - zamudna sodba v odškodninskem sporu - kaznivo dejanje ponarejanja listin - prekoračitev obtožbe - dokazovanje z izvedencem - kršitve določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine
V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.
zavrnitev tožbenega zahtevka - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zavarovalnica kot pravdna stranka - odškodninska odgovornost zavarovanca - kolesar - padec s kolesom - hitrost vožnje - prilagoditev hitrosti vožnje - luknja na cestišču - vzdrževanje ceste - sanacija ceste
Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.
ZDR-1 člen 162, 162/3, 200, 200/4, 202. OZ člen 229, 229/2. ZJU člen 24, 25. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 274, 337, 337/1, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366,.
odškodnina za neizkoriščen letni dopust - zastaralni rok - pravni interes - razveljavitev odločbe delodajalca - prenos letnega dopusta - izraba letnega dopusta - referenčno obdobje - bolniški stalež - sodba SEU
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.
Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.
Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.
ugovor po izteku roka - ugovor hipotekarnega dolžnika - delno poplačilo - končni načrt razdelitve posebne stečajne mase
Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00081607
ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/6, 42. ZPP člen 163.
upravičenec do brezplačne pravne pomoči - upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči - uspeh upravičenca do brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku - povračilo stroškov nasprotni stranki
Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.
Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.
ZUP člen 210, 210/3, 224, 224, 235, 238, 238/2, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 165, 165/3, 270, 350, 350/2, 365, 365/3, 366,. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 164.
zavrženje tožbe - socialni spor - molk organa - zakonski rok za izdajo odločbe - zahteva za izdajo odločbe - vročitev stranki - datum vročitve
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člena ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Razen tega tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 povsem jasno izhaja, da je ključna vročitev, saj je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na to, da je bila drugostopenjska odločba z dne 19. 4. 2024 tožniku vročena 15. 5. 2024, to pomeni, da je bila odločba izdana že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo tožbe. V primeru, da je bil izdan upravni akt po vložitvi tožbe, pa je potrebno v nadaljevanju postopati po določbi 80. člena ZDSS-1.
ZPP člen 112, 112/10, 116, 120, 120/2, 339, 339/2, 339/2-8.
vrnitev v prejšnje stanje - sklep o vrnitvi v prejšnje stanje - vsebina izreka sklepa - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - odgovor na tožbo - vloga poslana po pošti - napačen naslov sodišča - očitna pomota kvalificiranega vložnika - vloga, ki na pristojno sodišče prispe po poteku roka - upravičen vzrok za zamudo roka za opravo dejanja - pravica do izjave v postopku - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje - obveznost razpisati narok za vrnitev v prejšnje stanje - kršitev pravice do izjave v postopku - pravica stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem - kršitev pravice do enakega obravnavanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje ni sprejelo odločitve o ugoditvi predlogu toženke na podlagi splošno znanih dejstev, zato bi moralo opraviti narok. Ker tega ni storilo, tožniku pa pred sprejemom izpodbijane odločite tudi ni vročilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na kar v pritožbi izrecno opozarja, je kršilo njegovo pravico do izjave glede upravičenosti razloga, ki ga za zamudo navaja toženka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080024
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 965, 965/1.
škodni dogodek - nepremoženjska in premoženjska škoda - nesreča, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - nevarna stvar - odgovornost imetnika nevarne stvari - objektivna odgovornost - oprostitveni razlogi - ekskulpacijski razlog - dolžna skrbnost - vzrok nezgode - porazdelitev odgovornosti - prispevek oškodovanca k nastanku škode - direktna tožba oškodovanca - pravična denarna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - vštevanje invalidnine - intenziteta in trajanje strahu - izguba zaslužka
Sodišče je pravilno opozorilo na objektivno odgovornost za nevarno stvar in ugotovilo dodatno neskrbno ravnanje voznika (nepravilno manevriranje vozila z odprtimi vrati), ki je omogočilo nadaljevanje tožnikovega premalo skrbnega ravnanja - vstop v vozilo. Porazdelitev odgovornosti med imetnika nevarne stvari (70 %) in oškodovanca, ki je zaradi nepremišljenega svojega ravnanja sam prispeval k nastanku škode (30 %), je pravilna.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina za duševne bolečine - premoženjska škoda iz naslova tuje pomoči - primerna denarna odškodnina - višina odškodnine za telesne bolečine - izvedensko mnenje - zastaranje odškodninskega zahtevka - pretrganje zastaranja - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin
Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino levega ramena, zlom petega do sedmega rebra na levi strani ter zlom levega notranjega in zlom levega zunanjega gležnja, sporno je zlasti trajanje bolečinskega obdobja tožnice.
Izvedenec je opravil osebni pregled tožnice za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, vzel na znanje s strani tožnice zatrjevane bolečine, upošteval medicinsko dokumentacijo (tudi glede iz le-te izhajajoče subjektivne ocene telesnih bolečin tožnice in analgetične terapije), nato pa ob upoštevanju pravil stroke subjektivno dojemanje tožnice ustrezno objektiviziral, zato mu je sodišče prve stopnje življenjsko sprejemljivo sledilo (kot je razvidno iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).
Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja skupni priznan znesek 16.500,00 EUR oziroma približno 11 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pravično denarno zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo (9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu ter 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).
ZPP člen 184, 185, 185/1, 206. SPZ člen 66, 67, 99.
varstvo solastninske pravice pred posegom drugega solastnika - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - delitev nepremičnine v nepravdnem postopku - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
Vsak solastnik ima namreč skladno s 67. členom SPZ pravico sodelovati pri vseh odločitvah glede solastnih stvari. Solastnik, ki samovoljno poseže v stvar v solastnini, ne da bi imel soglasje solastnikov, ravna brez pravne podlage in protipravno, njegovo ravnanje pa predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice v smislu 99. člena SPZ.
motenjski spor - motenje posesti - pravočasna vložitev tožbe - motilno dejanje - zavrženje dela tožbe - sprememba zahtevka - restitucijski del tožbenega zahtevka - prepovedni in odstranitveni zahtevek - vsebina zahtevka - nadaljevano motilno dejanje
V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.
Pritožbenim izvajanjem, da so navedene izjave otroka plod manipulacije matere z otrokom v obravnavanem primeru ni pritrditi.
Vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je povzelo ugotovitve izvedenke, da je postopek o varstvu otrokovih pravic "živi postopek", v katerem se odloča o aktualnem historičnem dogodku in ne o nekem preteklem dogodku, ki se tudi spreminja.
Tako sodišče, kot izvedenka imata do nasilja ničelno toleranco, vendar, kot je že bilo pojasnjeno, življenje je živ postopek in v okviru slednjega je sodišče pravilno zaključilo, da so stiki očeta z otrokom slednjemu v korist.
S tem pa je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da načelo ničelne tolerance do nasilja ni bilo kršeno.
Sodišče druge stopnje je glede na ugotovitve izvedenke, da stiki strnjeno z očetom naj ne bi potekali več kot pet dni, oziroma da je glede poletnega počitnikovanja vendarle to minimum, ki pomeni kvalitetno počitniško preživljanje prostega časa, stike v celoti na novo določilo in je stike razdelilo na parne in neparne tedne.
sporazum o pristojnosti - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določitev krajevno pristojnega sodišča
Sporazum o pristojnosti je dovolj določno označen, dolžnik pa mu v ugovoru ni nasprotoval. Na ta način je upnik kriteriju iz sedmega odstavka 41. člena ZIZ zadostil, sodišče pa bi to navedbo v predlogu za izvršbo moralo upoštevati pri določitvi krajevne pristojnosti sodišča, ki bo v nadaljnjem pravdnem postopku odločalo o utemeljenosti upnikovega zahtevka.
OZ člen 179. ZPP člen 125a, 125a/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
povzročitev škode - pretep - krivdna odgovornost - deljena odgovornost - zlom - odrgnine - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - lahek primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - protispisnost - nestrinjanje z dokazno oceno - sodelovanje stranke v postopku - prepis zvočnega posnetka glavne obravnave - vročitev prepisa zvočnega posnetka - uveljavljanje nepravilnosti pri vročanju - pravica do izjave v postopku - ugovor zoper prepis zvočnega posnetka - nevložitev ugovora
Sodelovanje v pretepu in v njem dobljene najblažje poškodbe oziroma spremembe zunanjosti (odrgnine, podpludbe) s kratkotrajnimi posledicami (14 dni vidne odrgnine in podpludbe na obrazu) za tožnika, ki je sam pričel pretep in prvi fizično napadel toženca, ne more biti objektivno niti subjektivno žaljivo. Zato ne predstavlja pravno relevantnega posega v tožnikovo čast in dobro ime, ki bi utemeljeval prisojo posebne denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079920
KZ-1 člen 58, 58/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - kaznovalni predlog državnega tožilca - izrek pogojne obsodbe - pogoji za izrek pogojne obsodbe - nasprotje med izrekom in razlogi - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije uporabilo določbo petega odstavka 58. člena KZ-1, glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje pa je izrek pogojne obsodbe mogoč le v situaciji, ko tožilstvo sankcijo opozorilne narave predlaga za primer priznanja krivde; dejstvo pa je nadalje, da je prvostopenjsko sodišče kot temelj izreka kazenske sankcije v razlogih sodbe navajalo predlog tožilstva za izrek nepogojne zaporne kazni v primeru priznanja krivde. Navedeno terja zaključek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, takšno kritiko pa je mogoče prepoznati tudi v navedbah pritožnice.