CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00079841
OZ člen 8, 82, 82/1, 82/2, 84, 449, 622, 626, 626/1, 648. ZASP člen 99, 99/2, 99/4. ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 350, 350/2.
podjemna pogodba - pogodbeno materialno pravo - pogodba o naročilu avtorskega dela - obligacija rezultata - prenehanje pogodbe po volji naročnika - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti dajatev - določitev kupnine je prepuščena enemu pogodbeniku - iura novit curia - obseg pritožbenega preizkusa
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
posojilna pogodba - posojilna pogodba na odpoklic - finančno stanje dolžnika - vračilo posojila - dokazna ocena - nova dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 355, 355/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obvestilo o spremembi naslova - bolniški stalež - zapustitev kraja bivanja - odobritev osebnega zdravnika
Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, odpotuje iz kraja bivanja. Pravila OZZ glede tega v drugem odstavku 233. člena določajo, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. To navodilo je bilo tožniku podano tudi v vseh odločbah ZZZS, s katerimi se mu je podaljšal bolniški stalež (A12). Stališče sodišča prve stopnje, da vedno ne pomeni, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna predhodna odobritev zdravnika, je napačno. Vedno pomeni, da je odobritev zdravnika potrebna za vsak odhod izven kraja bivanja (prim. VIII Ips 8/2020). Sodna praksa sicer izjemoma omogoča naknadno odobritev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kakšna navodila je imel delavec pred tem (prim. VIII Ips 8/2020, VIII Ips 37/2017, VIII Ips 101/2014). Osebni zdravnik tožnika je jasno izpovedal, da je tožniku povedal, da mora pred vsakim odhodom izven kraja bivanja poklicati in javiti, da to vpiše v njegov karton, da pa 17. 6. 2023 tega ni storil. Iz tega jasno izhaja, da tožnik ni imel generalnega dovoljenja za neomejene izhode izven kraja bivanja, ampak je moral vsakič to predhodno sporočiti, čeprav bi mu zdravnik odhod načeloma vedno odobril. S tem, ko tožnik dne 17. 6. 2023 ni javil osebnemu zdravniku, da želi za cel dan odpotovati izven kraja bivanja, ni kršil le administrativno navodilo osebnega zdravnika, ampak je kršil svoje delovne obveznosti in ravnal v nasprotju z odločbo ZZZS in Pravili OZZ, toženka pa je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080577
KZ-1 člen 86.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - dvom o nepristranskosti sodnika
Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojeni z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.
Osebne okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje v pritožbi, tj. da obsojeni nikoli ni bil problematičen v času delovnih aktivnosti, da ni imel nikakršnih sankcij in je poznan po delavnosti in disciplini vse do upokojitve, da je bil kot študent prodekan, ga kasneje gasilski častnik, ribiški čuvaj, lovec, član lovske družine, da v preteklosti ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, da ni vključen v katero izmed oblik pomoči na CSD in poudarek, da nima težav z nobeno od oblik odvisnosti ter, da se je še vedno pripravljen pogoditi z družinskimi člani glede premoženja, zatorej same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen, vzdržen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080746
ZObr člen 97e. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - plačilo razlike v plači - vojaško urjenje
Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom ZObr ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v KPJS (drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VDS00081275
ZPP člen 19, 69, 69/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1, 365, 365-2. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b.
stvarna pristojnost delovnega sodišča - razrešitev direktorja - poslovodna oseba - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti - razrešitveni razlog - vsebinska presoja - preverjanje po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec.
Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti.
SPZ člen 88. ZPP člen 13, 189, 206, 206/1-1, 339, 339/1.
zavrženje predloga - vsebinsko odločanje - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - litispendenca - nujna pot - pogoji za določitev nujne poti - tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - razlastitveni postopek - meje odločanja pritožbenega sodišča - pravica do pritožbe
Vprašanji, kateri od postopkov se je začel prej in ali postopki tečejo med istimi strankami, za odločitev o predlogu za prekinitev postopka nista relevantni, saj iz tega razloga postopka ni mogoče prekiniti.
Tek razlastitvenega postopka ne predstavlja katerega od drugih zakonskih razlogov, na podlagi katerih bi sodišče moralo prekiniti postopek.
Sodišče prve stopnje je tisto, ki odloči, ali bo v primeru ugotovljenega predhodnega vprašanja sklenilo, da se postopek prekine do njegove pravnomočne razrešitve, ali pa ga bo reševalo samo. Pritožbeno sodišče takšne odločitve namesto njega ne more sprejeti, saj bi bila v nasprotnem strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep, s katerim bi bilo odločeno o predlogu za prekinitev postopka.
ZUTD-E člen 53, 54, 54/1. ZUTD člen 8a, 8a/2, 58. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 355, 371,. URS člen 23, 25.
aktivno iskanje zaposlitve - opravičljiv razlog - opustitev obveznosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen opravljati tečaj in izpit iz slovenskega jezika in s tem v zvezi ali obstajajo razlogi za opustitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve po drugem odstavku 8.a člena ZUTD. Po stališču sodišča prve stopnje omenjeno naj ne bi bilo relevantno za odločitev v tej zadevi. Sodba torej glede navedenega vprašanja ne vsebuje razlogov. Zaradi navedenega je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na katero pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Sodbe namreč v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo z izvedbo dokazov razčistilo, ali so v relevantnem obdobju obstajali opravičljivi razlogi za to, da tožnik ni predložil dokazila o znanju slovenskega jezika. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni vseh dokazov, bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ter odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.
ZPP člen 275, 339, 339/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZDSS-1 člen 58, 63. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35.
socialni spor - zavrženje tožbe - prepozna tožba - seznanitev - fikcija vročitve - dejansko prebivališče - nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela
V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za začetek prekluzivnega roka za vložitev tožbe šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa ali trenutek, ko se je iztekel 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Tožnik zmotno vztraja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Določilo 275. člena ZPP omogoča, da kadar sodišče meni, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko predsednik senata z odločitvijo o tem počaka tudi do prejema odgovora na tožbo oziroma to stori v pripravljalnem postopku. Določila ZPP načelno omogočajo odločanje o procesnih predpostavkah glede predmeta po predhodnem preizkusu tožbe, če pa gre za kompleksnejša vprašanja, lahko sodišče o teh odloča tudi v nadaljevanju postopka.
Tožnik ne zatrjuje, da o upravnem pisanju, ki mu je bilo vročeno v hišni predalček ni bil obveščen, temveč le, da je bil z njim seznanjen kasneje. Opravljene poizvedbe sodišča pri UE D. in UE B. potrjujejo, da je imel tožnik v času vročanja obeh izpodbijanih odločb stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje na naslovu C. cesta 33, D. ter šele od 7. 11. 2022 dalje ponovno naslov na A. cesta 37/A, zato je neutemeljen tožnikov očitek, da toženec ni vročal na pravilen naslov. Dokazni postopek sodišča je potrdil, da sta bili dokončni odločbi pravilno vročeni s fikcijo. Fikcija nastopi le v primeru, da je bila vročitev opravljena na naslovu tožnikovega dejanskega prebivališča.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje uveljavitve odpoklicnega upravičenja - priporočena pošiljka - specifikacija terjatve upnika - obrazloženo prerekanje dejstev
Dejstvo, da dolžnika nista prevzela (dvignila) pošiljke z odpoklicem kreditne pogodbe, ne pomeni, da se je dolžnik s tem lahko izognil predčasni zapadlosti terjatve. Zadostuje namreč, da je odpoklic upnik dolžniku poslal s priporočeno pošiljko, v primeru, ko naslovnik onemogoči vročitev, pa je ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja in načela varstva upnikov šteti, da je sprejem opravljen že takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja, in ne šele, ko je naslovnik pisanje tudi dejansko prejel (odstop od siceršnje sprejemne teorije).
Upnik je določno navedel obveznost dolžnikov iz naslova neplačanih obrokov glavnice, pogodbenih obresti in stroškov in da je za svoje trditve predložil tudi obračune obresti. S tem je upnik, tudi po presoji višjega sodišča, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine terjatve zadostil. Breme zatrjevanja in dokazovanja neobstoja oziroma drugačne višine terjatve je tako prešlo na dolžnika, ki sta imela dolžnost v ta namen navesti konkretna dejstva, s katerimi bi utemeljevala drugačno višino terjatve in svoj (po njunem mnenju pravilen) način obračunavanja terjatve, ter zanje predložiti tudi dokaze. Ob dejstvu, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ima pravico zahtevati izvršbo terjatve, ki jo izterjuje in katere obseg je konkretizirano opredelil, je namreč pravilnost izračuna te terjatve in upoštevanje morebitnih delnih plačil predmet ugovora zoper višino terjatve v izterjavi. Pri tem gre za dejansko vprašanje, na kar pa sodišče pazi le na obrazložen ugovor.
nepremičninsko posredovanje - posredovanje za obe stranki - plačilo provizije - dogovor - trditveno in dokazno breme
ZNPosr ne vsebuje določbe, ki bi kot lex specialis drugače urejala vprašanje plačila provizije pri dvojnem posredovanju. Posrednik je torej pri dvojnem posredovanju upravičen do plačila polovične provizije od vsake stranke, če ne izkaže, da je bilo izrecno dogovorjeno, da mu bo vsaka od strank plačala celotno dogovorjeno provizijo, pri čemer je moralo biti tudi jasno opredeljeno, da gre za dvojno posredovanje. Zato je bilo na tožeči stranki, da izkaže drugačen dogovor od tistega, ki ga narekuje 849. člen OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081959
KZ-1 člen 18, 24, 31, 91, 91/3, 249, 249/3. ZKP člen 358, 358-2. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
davčna zatajitev - čas storitve kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - začetek teka zastaralnega roka - davčni postopek - privilegij zoper samoobtožbo - pravna zmota - opravičljiva pravna zmota - izrek oprostilne sodbe
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju.
Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listinsko dokumentacijo in izpovedbi prič D. D. in E. E., upravičeno ocenilo, da je davčna inšpektorica vse do izdaje odločbe 26. 9. 2014 le izvrševala pooblastila iz svojih pristojnosti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku, saj je kot uradna oseba le ugotavljala morebitno davčno odgovornost pravne osebe in ne individualne kazenske odgovornosti obeh obdolženih; od njiju torej ni, pod pretvezo vodenja davčnega postopka, zbirala obvestil za namene kasnejšega kazenskega postopka.
Kot ključno se izkazuje ne, kot to zmotno navajajo pritožniki, kdaj je davčni organ začel sumiti, da sta obdolženca storilca davčne zatajitve, pač pa, kdaj je nastopil trenutek, ko sta bila obdolženca upravičena domnevati, da ju varuje privilegij zoper samoobtožbo. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku nastanka osredotočenosti suma zoper oba obdolženca namreč hkrati terja ugotovitev, da sta tudi obdolženca, s trenutkom prejema pisnih zaključkov davčnega organa, upravičeno domnevala, da je zoper njiju sum storitve kaznivega dejanja fokusiran do te mere, da imata, glede na privilegij zoper samoobtožbo, pravico odkloniti sodelovanje z davčnim organom.
Sodišče druge stopnje glede na ključno spredaj izpostavljeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katere pomena in teže za presojo izpolnjenosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno ovrednotilo, pritrjuje pritožbeni navedbi, da sta v danem trenutku dne 8. 7. 2014 obdolženca, seznanjena s konkretnimi podatki, ki so po presoji sodišča prve stopnje davčni organ že vodili k sumu o storitvi kaznivega dejanja v zvezi z davčno zatajitvijo konkretno določenih zneskov posamičnih vrst davkov, že upravičeno domnevala, da bi edicijska dolžnost pomenila izvotlitev njune pravice, da ne izpovedujeta zoper sama sebe. Na dan 8. 7. 2014 so nastopile dejanske okoliščine, ki izključujejo zaključek o tem, da sta obdolženca vedela, da ravnata v nasprotju s pravom, kar izključuje ugotovitev o obstoju njune krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja od vključno 8. 7. 2014 dalje, saj sta ravnala v opravičljivi pravni zmoti.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja - drugo spolno dejanje - poseg v spolno nedotakljivost - zadovoljevanje spolnega nagona - direktni naklep - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Pritožnik utemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ki je štelo, da so vsa ravnanja obtožencu v objektivnem smislu dokazana, vendar zaključilo, da dejanja niso bila storjena z namenom potešitve spolne sle, zmoten.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/4, 407/5, 407/5-1. KZ-1 člen 81, 81/1, 81/2, 82, 82/4.
ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - izpis iz kazenske evidence - pravica do izjave v postopku - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - storitev novega kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilja v družini
Zakon ne predvideva izjave dolžnika pred izdajo izpodbijanega sklepa.
KZ-1 je tu specialni predpis, kar pomeni, da zakon določa, da pred izbrisom iz kazenske evidence ni niti dopustna razlaga drugega zakona, ki bi omogočila drugačno presojo, kot jo določa zakon. To je upoštevano tudi v določilih ZFPPIPP, ki oviro za odpust obveznosti po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP veže izključno na podatke, razvidne iz kazenske evidence, pri čemer je dopustno le presojati, ali so morda izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo, ki jih določa KZ-1, pa še v tem primeru ni dopuščena samostojna odločitev stečajnega sodišča, temveč je treba najprej pri kazenskem sodišču doseči izbris obsodbe iz kazenske evidence zaradi rehabilitacije obsojenca in šele nato je to dejstvo dopustno upoštevati pri odločanju o odpustu obveznosti.
Določilo, da je neizbrisana obsodba zaradi kaznivega dejanja proti premoženju ovira za odpust obveznosti, je jasno, zato po oceni višjega sodišča razlage sploh ne potrebuje. Razpravljanje o tem, kako bi moralo biti, ne sodi v okvir presoje rednega sodišča, temveč je to v rokah presoje Ustavnega sodišča. Zakonski poseg v ustavno pravico je po oceni višjega sodišča sicer dopusten, vendar pa je pri uporabi te pravice vsa določila, ki jo omogočajo, treba presojati ozko, restriktivno, in tega ni mogoče širiti zunaj z zakonom določenih pogojev.
Višje sodišče pritrjuje razlogom, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da iz besedila pogodbenega določila jasno izhaja, da pogodbenici v dogovorjen znesek odmene nista vključili DDV, zaradi česar ga je tožeča stranka na podlagi veljavne zakonodaje ob izdaji računa upravičeno obračunala. Pritožnica zgolj v vztrajanjem pri stališču, da je 138.000,00 EUR maksimalni znesek odmene, ki se jo je zavezala plačati, ne more uspeti, saj je v nasprotju z jasnim besedilom pogodbenega določila. Kot tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih pritožnica ne izpodbija.
SZ-1 člen 112a, 112a/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 435, 435/2, 436, 436/2.
izpraznitev stanovanja - odpoved najemne pogodbe - ugovor zoper plačilni nalog - zahteva za obrazloženost ugovora - standard obrazloženosti ugovora
V tej fazi postopka je bila naloga prvostopenjskega sodišča (zgolj) v presoji ali toženkin ugovor izpolnjuje zahtevani standard obrazloženosti. Ugovor je obrazložen, če stranka navede dejstva, ki so pravno pomembna in za njihovo dokazovanje predlaga dokaze. Pravno pomembna so tista dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se v pravdnem postopku, ki bo sledil izpodbijanemu sklepu, izkažejo za resnična. To zahtevo je toženka izpolnila, ko je navedla, da najemnine za stanovanje, ni bila dolžna plačevati. Resničnost tega dejstva bi pogojevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Hkrati je navedla dejstva, na katerih temelji navedeni zaključek in za njihovo dokazovanje predlagala dokaze. S tem je izpolnila tudi drugo zahtevo za zaključek o obrazloženosti ugovora. Ker je toženkin ugovor obrazložen, je prvostopenjsko sodišče pravilno z izpodbijanim sklepom razveljavilo nalog za izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 436. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 112.a člena SZ-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080153
URS člen 26. OZ člen 164, 164/2, 168, 168/2, 169, 299, 299/2. ZPP člen 185, 185/1, 186.
nakup nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - zemljiškoknjižni postopek - napaka sodišča - manjša površina nepremičnine - odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode - obseg povrnitve premoženjske škode - popolna odškodnina - načelo popolne odškodnine - vzpostavitev prejšnjega stanja - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - višina odškodnine - izvedensko mnenje - zastaranje - zakonske zamudne obresti - kdaj pride dolžnik v zamudo
Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti).
Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.
namen stečajnega postopka - poplačilo upnikov - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - rok za plačilo - pravica do spoštovanja doma - pravica do zasebne lastnine - pravica do sodnega varstva - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Bistvo in namen glavnega stečajnega postopka je poplačilo upnikov, ta namen pa je izražen v načelu zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov. To načelo zavezuje organe stečajnega postopka, ki morajo postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine poplačila, kar velja tudi glede rokov za poplačilo terjatev upnikov.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - IZVRŠILNO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00079492
ZIZ člen 17, 226. ZEKom-2 člen 27. ZUreP-3 člen 209, 209/4, 217, 217/1, 217/6, 221, 221/9.
izvršba na uveljavitev nedenarne terjatve - načelo formalne legalitete - predložitev pogodbe - ustanovitev služnosti v javno korist - nadomestilo za služnost - upravni postopek - nepravdni postopek
Dolžniku je bila po izvršilnem naslovu naložena zgolj obveznost, da upnici predloži v podpis pogodbo o služnosti, kar pa ne obsega tudi obveznosti dolžnika, da z upnico (tudi dejansko) sklene pogodbo o služnosti.
Za situacijo, ko ne pride do sklenitve pogodbe o služnosti v javnem interesu sporazumno med strankami, je predviden postopek, ki se (sprva) vodi pred upravnim organom. V primeru, da stranke po pravnomočno zaključenem upravnem postopku ne dosežejo soglasja glede (višine) nadomestila za služnost, pa nadomestilo določi sodišče v nepravdnem postopku.
OZ člen 8, 39, 39/4, 88, 88/1, 417, 417/1, 441, 441/2. ZOdv člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4. ZDavP-2 člen 173, 173/1. ZFPPIPP člen 56, 57, 131, 132.
tožba na ugotovitev ničnosti - pravni interes - pogodba o odvetniškem zastopanju - dogovor o nagradi - dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) - delna ničnost - pogodba o odstopu terjatve - terjatev odvetnika - plačilo odvetniških storitev
Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično.
Primer zakonske prepovedi prenosa terjatve oziroma ničnosti pogodbe, s katero bi odvetnik kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju, je določen v drugem odstavku 441. člena OZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za plačilo odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje, kar predstavlja podlago sporne cesije.