zvišanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - ustalitev pristojnosti
S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081219
ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353. ZObr člen 97e.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija - sodba SEU
Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.
DZ člen 154, 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 108.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - postopek za varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - največja korist otroka - zavrnjena začasna odredba - ukrep po zpnd - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - spolna zloraba mladoletnika
V skladu s 154. členom DZ imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka.
ZUP člen 210, 210/3, 224, 224, 235, 238, 238/2, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 165, 165/3, 270, 350, 350/2, 365, 365/3, 366,. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 164.
zavrženje tožbe - socialni spor - molk organa - zakonski rok za izdajo odločbe - zahteva za izdajo odločbe - vročitev stranki - datum vročitve
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člena ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Razen tega tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 povsem jasno izhaja, da je ključna vročitev, saj je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na to, da je bila drugostopenjska odločba z dne 19. 4. 2024 tožniku vročena 15. 5. 2024, to pomeni, da je bila odločba izdana že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo tožbe. V primeru, da je bil izdan upravni akt po vložitvi tožbe, pa je potrebno v nadaljevanju postopati po določbi 80. člena ZDSS-1.
lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
stroški postopka - socialni spor - pripravljalna vloga - potrebnost
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.
gospodarski spor - neizvedba dokazov - zahteva za izvedbo naroka
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.
odškodninska odgovornost - objektivna ali krivdna odgovornost - pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti - nevarna športna dejavnost - povečana škodna nevarnost - odgovornost za navodila - naprave in oprema - varnost ljudi - profesionalna skrbnost
V primeru, da se vaja izvaja na običajen način in z namestitvijo ustreznih blazin, je mogoče preprečiti nastanek večje škode. Drži sicer, da enako kot pri vsaki športni dejavnosti tveganja poškodbe ni mogoče z gotovostjo izključiti. Toda glede na jasen, z izvedenskim mnenjem podprt zaključek sodišča prve stopnje, da je spust s trapeza na blazino preprost, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tej zvezi ne gre tveganje, ki bi presegalo običajne nevarnosti, ki jim je izpostavljen vsakdo, ki se rekreativno športno udejstvuje.
zavrženje tožbe - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vložnik dne 27. 7. 2023 na sodišče vložil vlogo, ki jo je poimenoval tožba. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 14/2023 z dne 10. 8. 2023 je vložnika pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki sodišča prve stopnje. Obenem ga je tudi poučilo glede možnosti pridobitve BPP. Vložnik je z vlogo z dne 28. 9. 2023 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, pri čemer se je skliceval na vložitev zahteve za dodelitev BPP. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vložnik v zahtevanem roku ni dopolnil vloge ter nadalje, da je bila s sklepom Bpp 288/2023 z dne 6. 2. 2024 njegova prošnja za dodelitev BPP zavržena, je z izpodbijanim sklepom vlogo (tožbo) z dne 25. 7. 2023 zavrglo.
zavrnitev tožbenega zahtevka - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zavarovalnica kot pravdna stranka - odškodninska odgovornost zavarovanca - kolesar - padec s kolesom - hitrost vožnje - prilagoditev hitrosti vožnje - luknja na cestišču - vzdrževanje ceste - sanacija ceste
Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.
gospodarski spor majhne vrednosti - sklepčnost tožbe - dovoljeni pritožbeni razlogi - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - višina tožbenega zahtevka - nedovoljene pritožbene novote - kreditna pogodba - plačilo obveznosti
Toženka s pritožbenimi navedbami glede graje posameznih postavk, ki jih tožnica vtožuje, izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
Nedopustnih pritožbenih novot pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081108
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezmožnost preizkusa sodbe - delna razveljavitev sodbe - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaška operacija
Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.
Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.
Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
ZDR-1 člen 162, 162/3, 200, 200/4, 202. OZ člen 229, 229/2. ZJU člen 24, 25. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 274, 337, 337/1, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366,.
odškodnina za neizkoriščen letni dopust - zastaralni rok - pravni interes - razveljavitev odločbe delodajalca - prenos letnega dopusta - izraba letnega dopusta - referenčno obdobje - bolniški stalež - sodba SEU
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.
Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.
Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.
ugovor po izteku roka - ugovor hipotekarnega dolžnika - delno poplačilo - končni načrt razdelitve posebne stečajne mase
Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o potrebnosti posameznih pripravljalnih vlog ni skrbno presodilo tudi njihove koristnosti z vpogledom v posamezno vlogo in njeno vsebino ter na podlagi tega za vsako posebej ugotovilo, ali je bila za pravdo potrebna. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo 155. člena ZPP pravilno priznalo kot potrebne stroške prvi toženki nagrado za četrto pripravljalno vlogo, drugi toženki nagrado za drugo pripravljalno vlogo in prvemu stranskemu intervenientu za četrto pripravljalno vlogo ter drugemu stranskemu intervenientu stroške edine pripravljalne vloge. Te vloge so bile potrebne, saj toženki in stranski intervenient odgovarjajo na navedbe tožnice in se dejansko tičejo razmerja med tožnico in toženkama ter stranskima intervenientoma na njuni strani.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 21, 21/1, 21/1-b(i), 23. ZMZPP člen 52, 57. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
spor z mednarodnim elementom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pristojnost slovenskega sodišča - delodajalec - stalno prebivališče - kraj opravljanja dela
Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo. V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).
prekrškovni postopek - mladoletnik - stroški postopka za prekršek
Po določbi 187. člena ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku. Ta določba je specialna glede na določbo 144. člena ZPP in zato izključuje njeno uporabo. Po določbi 143. člena ZP-1 med stroške postopka spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Pritožnik zato pravilno opozarja, da stroški zagovornika bremenijo proračun in to ne glede na izid postopka.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Pritožba neutemeljeno oporeka stopnji zahtevnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za zelo zahtevno mnenje in pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša. Ustrezno je obrazložilo, da je mnenje zelo zahtevno, ker je izvedencu zastavilo večje število vprašanj, na katera je izvedenec odgovoril z izčrpnimi odgovori. Gre namreč za podajo mnenja o zdravstvenem stanju tožnice v zvezi z upravičenostjo do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro, ki vsak zase terjata posebno opredelitev. Izvedenec je dodatno pojasnil, da je obravnava zahtevka za telesno okvaro zahtevnejša, ker je toženec trikrat spremenil lastno oceno % telesne okvare, pri čemer je bilo v sodnem postopku predhodno že pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda.
Ne drži pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj v primerljivih zadevah. Običajno se tovrstni postopki vodijo v dveh ločenih sodnih postopkih (za priznanje invalidnine za telesno okvaro in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo) v katerih izvedenec izdela izvedensko mnenje in se mu posledično prizna nagrada za vsak postopek posebej.