bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče je dolžno obrazložiti, zakaj niso bili v postopku uporabljeni drugi dokazi le, če bi poleg izvedenih obstajali še kakšni drugi dokazi in jih ne bi izvedlo ali bi njihovo izvedbo neutemeljeno zavrnilo. V nasprotnem primeru bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.
ZZZDR člen 4, 78, 78/1, 79, 102, 103. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah.ZPP člen 326, 326/2, 328.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - varstvo, vzgoja in preživljanje otrok - dodelitev otroka - koristi otroka - upoštevanje otrokove želje - dolžnost preživljanja mladoletnega otroka - višina preživnine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izdaja dopolnilne sodbe - poprava sodbe - očitne napake v imenih in številkah
Sodišči sta pri odločanju o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletne hčerke sledili izključno njenih koristim, ko sta dali odločilno težo volji otroka, pri čemer sta bili posebno pozorni na zrelost otroka in sta pazili, da volja ne bi bila izražena pod vplivom pritiskov ali manipulacij katerega od staršev. Opredelitev oziroma samoodločba razsodnega otroka je namreč odločilna za svobodni razvoj otrokove osebnosti.
Ker obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi le, da je pripor trajal nenormalno dolgo, ne pojasni pa, v čem naj bi bila kršitev postopka, te ni mogoče preizkusiti.
skrajšani postopek - pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi - begosumnost - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V skrajšanem postopku je pripor izjemen ukrep in se sme iz pripornega razloga begosumnosti odrediti le, če je podana očitna, torej bolj izražena nevarnost bega.
zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa kršitev zakona - izločitev sodnika in državnega tožilca
Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče ne sme preizkušati kršitev zakona, zatrjevnih v pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katero pa se zahteva za varstvo zakonitosti zgolj sklicuje.
V zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati izločitve sodnikov in državne tožilke, ki so sodelovali v rednem postopku (2. in 3. odstavek 41. člena ZKP).
zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa kršitev zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ne presoja tistih kršitev zakona, glede katerih se zahteva sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 424. člena ZKP).
lahka telesna poškodba - opis kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper življenje in telo - konkretizacija trajanja posledic
V primeru lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ se abstraktni del kaznivega dejanja glede trajanja posledic (začasno) že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja v primeru, da je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Kolikor bi bili glede na posledice povzročene lahke telesne poškodbe znani tudi konkretni podatki o trajanju teh posledic, pa bi bilo zaradi natančnosti označbe primerno, da se časovni potek trajanja posledic opiše tudi v okviru opisa dejanja.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izredna omilitev kazni
V primeru neuspeha vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče iste vloge kljub vlagateljevemu predlogu ne more obravnavati kot zahtevo za izredno omilitev kazni.
URS člen 29, 29-3.ZKP člen 17, 299, 299/2, 420, 420/2.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - načelo materialne resnice - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ker je sodišče dolžno odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (2. odstavek 299. člena ZKP), sme predlagani dokaz zavrniti, če je očitno, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.
žrtve vojnega nasilja - pogoj za priznanje statusa - stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ob prenehanju nasilja
Za priznanje statusa je v ZZVN tudi pogoj, da mora imeti v primeru, če je bil ukrep ali dejanje izvršeno izven teritorija Republike Slovenije, a na teritoriju bivše Kraljevine Jugoslavije, oseba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od prenehanja nasilja (6. odstavek 2. člena ZZVN).
status žrtve vojnega nasilja - begunec - pogoji za priznanje statusa - čas trajanja nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa
Eden od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca je tudi čas trajanja nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ta pogoj je določen v 3. členu ZZVN tako, da se zahteva trajanje treh mesecev nepretrgano. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, ker je trajanje prisilnega ukrepa, ki se je zgodil 13. maja 1945, prekinil konec druge svetovne vojne (15. maja 1945). Za priznanje statusa je namreč v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen čas od 6. aprila 1941 do 15. maja 1945.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - stalno prebivališče žrtve ob pričetku izvajanja nasilja - vezanost na sedanji teritorij Republike Slovenije
Če je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je (ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev) žrtev vojnega nasilja, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena). Če pa je imela ob začetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa (v okoliščinah druge svetovne vojne) stalno prebivališče na drugem ozemlju, in sicer na ozemlju takratne kraljevine Jugoslavije, ji je priznati status, če je po prenehanju vojnega nasilja pridobila stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije.
status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok - ugotavljanje okoliščin v zvezi z odvzemom otroka
Glede na določbe 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja (ukradeni otrok) - oseba, ki še ni bila stara 15 let, ko jo je okupator nasilno odvzel staršem ali skrbnikom zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov ter jo odpeljal v taborišče za ukradene otroke ali k okupatorski družini. Iz zgodovinskih dejstev je razvidno, da so bili to predvsem otroci, katerih starši so odšli v partizane ali so bili ustreljeni kot talci oziroma so bili s strani nemškega okupatorja označeni kot komunistični zločinci. Zato je treba v postopku za priznanje statusa ugotoviti tudi okoliščine v zvezi z odvzemom otroka oziroma o tem, ali je okupator izvajal ukrepe zoper njegove starše oziroma skrbnike.
status žrtve vojnega nasilja - pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - nasilno dejanje ali prisilni ukrep
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa ZZVN tudi pogoj, da je dejanje oziroma ukrep bil storjen zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (2. člen ZZVN).
status žrtve vojnega nasilja - združljivost statusa žrtve vojnega nasilja in statusa vojnega veterana
V ZZVN je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so bili v določenih minulih obdobjih vojne ali vojaške agresije na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V Zakonu o vojnih veteranih pa je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo aktivno delovali zoper okupatorja. Navedena zakona nimata določb o nezdružljivosti statusov, v 9. členu ZZVN je celo nasprotno določeno, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. Glede na navedeno ni mogoče odločitev o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja vezati na pridobitev statusa vojnega veterana.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - sprememba obtožbe
Ker izvedba predlaganega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, z njegovo zavrnitvijo ni bila kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena URS).
ZOR člen 557.ZPP člen 7, 7/1, 116, 258, 258/2, 282, 339, 339/2-8, 339/2-14.
posojilna pogodba - vrnitev posojila - napake volje - grožnja - izpodbijanje pogodbe - zamuda naroka - vrnitev v prejšnje stanje - izvedba naroka v odsotnosti ene od strank - možnost obravnavanja pred sodiščem - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ni šlo za kršitev pravice do obravnavanja v pravdi, ko je sodišče opravilo glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljenih tožencev, ki na obravnavo nista pristopila iz neutemeljenega razloga, kot se je pokazalo v pravnomočno končanem postopku za vrnitev v prejšnje stanje.
odločba o denacionalizaciji - skrbnik za posebne primere - uveljavljanje ugovorov v zvezi s postavitvijo skrbnika
Tožnik bi moral ugovore v zvezi s postavitvijo skrbnice za posebne primere uveljavljati v pritožbi zoper odločbo o njeni postavitvi, česar pa ni storil in je odločba postala pravnomočna in za upravni organ zavezujoča. Zato z ugovori, ki se nanašajo na nezakonito skrbništvo, v postopku, katerega predmet je vrnitev podržavljenega premoženja, ne more uspeti.
ZOR člen 155, 189, 189/1, 189/3, 262, 262/2.ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 212, 243, 257.URS člen 22.
pravica do povračila škode - izgubljeni dobiček - izguba na zaslužku - kasko zavarovanje - odškodnina zaradi zamude pri izpolnitvi - izplačilo zavarovalnine - neuporaba vozila - dokazovanje - trditveno in dokazno breme - pravno odločilna dejstva - človekove pravice in temeljne svoboščine - enako varstvo pravic
Tožnik ni navedel potrebnih pravno odločilnih dejstev za ugotovitev škode, nastale zaradi zamude tožene stranke, pri izpolnitvi obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Po 1.
odstavku 7. člena ZPP mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke. Dejstev, ki jih stranke niso navajale, sodišče samo ne sme ugotavjati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva.