absolutno zastaranje pregona - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).
spor o pristojnosti - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti
Po določbi drugega odstavka 38. člena ZKP ima sodišče pri odločanju o sporu o pristojnosti pooblastilo, da po uradni dolžnosti hkrati odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena ZKP). Navedena zakonska določba daje Vrhovnemu sodišču torej pooblastilo, da pri odločanju o sporu o pristojnosti po uradni dolžnosti v primeru tehtnih razlogov za odločanje določi drugo krajevno pristojno sodišče, kar ob uporabi argumenta a fortiori pomeni, da ima še toliko bolj pooblastilo, da po uradni dolžnosti za postopek določi tisto sodišče, ki je pristojno že po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/5, 42/6, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemio nalezljive bolezni in je predpisal njihovo zadržanje v vseh nenujnih zadevah (v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020) nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz člena 42/6 ZP-1.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti
Glede na abstraktni in konkretni opis prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi, za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice. Zato je za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delovnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati. Prekršek je bil storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, kamor je praviloma mogoče vezati delovanje pravne osebe in njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje. V obravnavani zadevi je sedež pravne osebe v Ljubljani, iz podatkov v spisu in iz opisa prekrška pa izhaja, da bi odgovorna oseba pravne osebe morala delovati v prodajalni v ..., kjer bi morala zagotoviti preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Glede na tako izkazane okoliščine zato ni mogoče šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani.
ZP-1 člen 202d, 202d/1, 202e, 202e/2. ZDUOP člen 33, 33/1.
dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - epidemija - COVID-19
Dne 5. 2. 2021 je začel veljati ZDUOP, ki je storilcem, katerih preizkusna doba se je iztekla v obdobju od 16. 11. 2020 do preklica v RS razglašene epidemije COVID-19, podaljšala čas za izpolnitev obveznosti, naložene s sklepom sodišča o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, za eno leto od poteka preizkusne dobe (prvi odstavek 33. člena ZDUOP).
Ker sodišči pri odločanju nista uporabili specialnega predpisa, ki bi ga morali uporabiti, sta storilcu s tem odvzeli možnost, da svoje obveznosti izpolni v roku iz prvega odstavka 33. člena ZDUOP, posledično pa tudi preuranjeno sklenili, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče (drugi odstavek 202.e člena ZP-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00051519
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 77, 78, 79. URS člen 34, 35, 38, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. OZ člen 1, 1/1, 134, 134/1. ZP-1 člen 53, 53/3. ZVOP-1 člen 32, 32/3, 33, 34, 34/3.
dopolnilna sodba v upravnem sporu - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - dopolnilni sklep - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču - osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - tožba zaradi varstva človekovih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - delna ugoditev pritožbi - stvarna pristojnost upravnega sodišča
Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen.
V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic, pa ima pritožnica možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.
URS člen 22, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZP-1 člen 65, 65/4, 65/5, 155, 155/2.
dopolnitev dokaznega postopka - zahteva za sodno varstvo - nova dejstva - ustna obravnava
Iz zahteve za sodno varstvo izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa. Prav tako je storilec opisal svoje videnje dogodka, ko je navedel, da med vožnjo ni uporabljal telefona, saj je telefoniral ob vozilu na parkirišču. Takšne storilčeve navedbe pa zahtevajo razčiščevanje dejstev in dopolnitev dokaznega postopka na ustni obravnavi pred sodiščem. Sodišče se je pri odločanju oprlo še na opis dejanskega stanja prekrška, mu v celoti sledilo, storilca pa z njim ni seznanilo, da bi se do njega v zahtevi lahko opredelil. Šele tak opis dejanskega stanja pa je pomenil konkretizacijo sicer abstraktnega očitka prekrška iz petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, zato bi storilec z njim moral biti seznanjen še pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo.
ZNB člen 39, 39/1-2, 57, 57/1-14.. ZP-1 člen 2.. URS člen 28, 28/1, 32, 35.. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (2020) člen 2, 2/1.
načelo zakonitosti - zaščitna maska - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - splošna svoboda ravnanja
Načelo zakonitosti (28. člen Ustave) velja tudi v pravu o prekrških (tako že odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 in številne druge).
Odlok, ki ga je Vlada sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek (2. člen ZP-1). V tej zadevi ni pomembno, ali ima vsebina Odloka naravo dopolnilnega pravila ali pa je z Odlokom zgolj konkretizirano zakonsko besedilo.
Pri presoji se Vrhovno sodišče ni spuščalo v razumnost zapovedi nošenja zaščitnih mask pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, niti v domet upravnopravnih posledic tega ukrepa. Presojalo je le, ali je sodišče v izpodbijani sodbi, pri tem, ko se je oprlo na Odlok, ravnalo v skladu z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu.
Iz ubeseditve prvega odstavka 2. člena Odloka izhaja, da je dejanski stan, na katerega se navezuje "obvezna uporaba zaščitne maske..." prav gibanje in zadrževanje v javnem zaprtem prostoru. To pomeni kvečjemu, da je pred nami pravilo o prostorski omejitvi obveznosti nošenja zaščitnih mask. Ne pomeni pa to pravilo prepovedi ali omejitve gibanja osebam (brez zaščitnih mask) v zaprtih javnih prostorih.
V zapovedi nošenja zaščitnih mask je treba prepoznati ukrep, ki ga je treba presojati skozi prizmo drugih ustavno zagotovljenh pravic in svoboščin (sledeč pristopu Ustavnega sodišča v odločbah U-I-234/97-7 in U-I-218/07-8), in pričakovati samostojno pravno podlago za (kaznovalnopravno) omejevanje.
Sistemska razlaga 39. člena ZNB: Takšno jezikovno razlago 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, podpira najprej ožja sistemska razlaga 39. člena ZNB. Ta določba poleg omejitev ali prepovedi gibanja na okuženih ali ogroženih področjih navaja še tri posebna področja posameznikovega ravnanja, v katera sme Vlada Republike Slovenije poseči z namenom preprečevanja širjenja okužb: prehajanje državne meje, zbiranje na javnih mestih in promet z blagom in izdelki. Zakonodajna tehnika sporoča, da je bila ambicija zakonodajalca ta področja urediti izčrpno. Zato navedenih področij ravnanj ljudi, v katera se z vladnimi ukrepi posega, ni mogoče z razlago širiti na druge ukrepe in področja, ki v zakonu nimajo določne pravne podlage.
V okviru načela zakonitosti v kaznovalnem pravu bi takšna razlaga pomenila kršitev zahteve po lex scripta in s tem kršitev prepovedi sklepanja po zakonski analogiji. Še več, izčrpno naštevanje področij, ki so lahko predmet urejanja na podlagi prvega odstavka 39. člena ZNB, prepoveduje - znotraj uporabe 57. člena ZNB - tudi sklepanje po t.i. analogiji intra legem. Kršitev režima nošenja zaščitnih mask se pomensko odločilno razlikuje od kršitev režima prehajanja državnih meja, od kršitev prepovedi oziroma omejitev gibanja ali zbiranja ter od kršitev režima prometa z določenim blagom ali izdelki.
Takšno razlago nadalje podpira širša sistemska razlaga besedila ZNB. Iz njegovega besedila izhaja, da je imel zakonodajalec obvezno uporabo osebnih zaščitnih ukrepov namen urediti le za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb in le za osebe, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, ne pa tudi za prebivalstvo na sploh (v okviru 39. člena ZNB ali drugih splošnih ali posebnih ukrepov).
Preizkusiti je treba še, ali je mogoče vsebino, kot sta jo 14. točki prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, pripisala prekrškovni organ in sodišče, prepoznati z logično razlago določbe. Preizkusiti je treba, ali je mogoče zapoved nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih razumeti kot pravilo, ki - po argumentu od večjega k manjšemu (a maiori ad minus) - pravzaprav pomeni le milejši ukrep (v razmerju do prepovedi oziroma omejevanja gibanja).
Upoštevajoč vsebinsko različnost posegov v svobodo gibanja in posegov, ki omejujejo druge, vsebinsko drugačne vidike svobode ravnanja, ter rešitve sistemske razlage ZNB, se je treba takšnemu pristopu odreči že na podlagi načela zakonitosti v kaznovalnem pravu.
KORUPCIJA - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00050101
URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZP-1 člen 45, 45/1, 45/2, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 66, 66/2. ZIntPK člen 5.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - drugo primarno sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Izpodbijano Opozorilo je tožena stranka izdala kot prekrškovni organ po prvem in drugem odstavkom 45. člena ZP-1 in ne kot nosilec upravne funkcije po ZIntPK oziroma ni odločala pri opravljanju upravne funkcije iz področja upravnega prava, temveč je ne glede na to, da je sporno Opozorilo sicer izdala v zvezi z upravno zadevo oziroma v zvezi z Zaključnimi ugotovitvami, odločala kot prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1 iz področja prekrškovnega prava, ki pa spada na področje kaznovalnega prava.
Izpodbijano Opozorilo zato torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.
Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
Morebitno neustavnost ureditve po ZP-1 bi pritožnik lahko uveljavljal z vložitvijo pravnih sredstev pred organi za prekrške v okviru ZP-1 in po njihovem izčrpanju nadalje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.
ZKP člen 427. Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (2013) člen 27, 27/1, 27/2.
dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kategorizacija cest - urejanje prometa
V obravnavanem primeru za presojo v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega predpisa ni bistveno, da je storilec prekrška bivalno vozilo parkiral na površini, ki je bila v zasebni lasti in hkrati do nje ni bil onemogočen prost dostop, temveč je za uporabo OUP MOL-1 odločilno, ali je bila navedena površina kategorizirana kot občinska cesta. Občine so namreč v preteklosti pogosto izdajale odloke o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti, ne da bi odkupile zemljišča od lastnikov ali izpeljale razlastitveni postopek. Iz navedenega izhaja, da na podlagi lastništva zemljišča, na katerem se odvija promet, ni mogoče sklepati, ali je prometna površina kategorizirana kot državna ali občinska cesta, ali pa gre za nekategorizirano cesto v zasebni lasti.
ZP-1 člen 22, 25, 25/2.. ZPrCP člen 107, 107/12.. ZVoz-1 člen 56, 56/11.
kršitev materialnega prava - napačna uporaba zakona - tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - kazenske točke v cestnem prometu
Vozniku, ki mu je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ni dopustno izrekati kazenskih točk v cestnem prometu.
ZP-1 člen 15, 15/1.. ZMV-1 člen 37, 37/5, 37/6.. ZDCOPMD člen 40, 40/1, 40/3.
odgovorna oseba pravne osebe - voznik tovornega vozila
Sodišče mora glede na pravno podlago storilčevega opravljanja dela ter obseg njegovih pooblastil in obveznosti, povezanih s tem delom, presoditi, ali je voznik tovornega vozila tudi odgovorna oseba imetnika dovoljenja za daljšo dobo uporabe preskusnih tablic oziroma odgovorna oseba pravne osebe za vgradnjo tahografa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OROŽJE - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR
VS00046261
ZOro-1 člen 14, 14/2, 14/2-2, 14/2-3, 16, 16/1. ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6. ZP-1 člen 205.
predlog za dopustitev revizije - orožni list - pogoj zanesljivosti imetnika orožja - hramba orožja - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen revizije - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Prepis zakonskega besedila iz 367. a člena ZPP ne zadosti zahtevi po navedbi okoliščin, ki kažejo na objektivni pomen odločanja o postavljenem pravnem vprašanju. Drugih navedb, ki bi se nanašale na razloge za dopustitev revizije, predlagatelj ne poda, saj je v preostalem predlog po vsebini v bistvu revizija. Navaja torej revizijske razloge in jih utemeljuje, ne pa tudi okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije.
Ker navedena nepopolnost predloga onemogoča presojo objektivnega pomena zastavljenega vprašanja glede na kriterije iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.
Jezikovna razlaga opredelitve „prometne nesreče“ v prvem odstavku 109. člena ZPrCP ne zahteva, da bi morala telesne poškodbe ali materialno škodo utrpeti druga oseba, različna od voznika v prometni nesreči udeleženega vozila. Vsebino pojma je zato treba razlagati ob upoštevanju dometa vsakokratne blanketne norme, ki jo pojem „prometne nesreče“ napolnjuje. V tem primeru se na podlagi desetega odstavka 110. člena ZPrCP sankcionira zapustitev kraja ogleda prometne nesreče, kljub zapovedi v 7. točki drugega odstavka 110. člena ZPrCP. Namen te zapovedi je zagotoviti pogoje za opravljanje policijskih nalog na kraju prometne nesreče, konkretno opravljanja ogleda kot preiskovalnega dejanja, ugotavljanja, ali voznik in vozilo izpolnjujeta pogoje za udeležbo v cestnem prometu, in morebitne izvedbe postopka o prekršku (drugi in tretji odstavek 111. člena ZPrCP).
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Storilec, ki mu je v posledici zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.
Sodišče je storilca prekrška zmotno štelo kot voznika motornega vozila, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila oziroma mu je vozniško dovoljenje odvzeto. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije), je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP.
ZP-1 člen 9, 9/1, 155, 155/1-8.. ZDDV-1 člen 141, 141/1-8.
odgovornost za prekršek - subjektivna odgovornost - razlogi sodbe
Sodišče prve sopnje je vse storilčeve navedbe presojalo zgolj v luči objektivnih znakov prekrška, ni pa ugotavljalo in obrazloženo presojalo njegove subjektivne odgovornosti.
ZP-1 člen 155, 155/1-8, 156-1. ZOro-1 člen 3, 3/3, 4-23, 81, 81/1-4.
hitri postopek o prekršku - opis prekrška - izrek odločbe o prekršku - obvezen odvzem predmetov - stranska sankcija odvzema predmetov
V prekrškovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel storilec v posesti pištolo proizvajalca Pietro Beretta, ne da bi imel orožno listino za posest takšnega orožja, niti takšne listline ni predložil prekrškovnemu organu. Navedba v izreku izpodbijane odločbe o prekršku, da je imel storilec v posesti pištolo brez ustrezne orožne listine, je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 81. člena ZOro-1, po kateri je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška. Vrste orožnih listin kot so te navedene v 10. členu ZOro-1, pa prekrškovni organ v izreku odločbe niti ni mogel navesti, glede na to, da storilec ni razpolagal z nobeno od orožnih listin. Prav tako se te na podlagi 11. člena ZOro-1 med seboj razlikujejo tako glede na vrsto orožja, kakor tudi glede na namen za katerega se orožna listina izdaja in namen uporabe orožja, prekrškovni organ pa takšnih storilčevih razlogov za posest orožja ne more predvidevati.
Čeprav nabojnik, ki v bistvenem služi kot shramba streliva, v 23. točki 4. člena ZOro-1 ni izrecno naveden kot bistveni sestavni del orožja, ga je glede na njegov namen, ki je v bistvenem enak namenu bobna z ležišči nabojev revolverja, treba šteti kot takšnega. Vsak nabojnik je namensko izdelan za točno določeno vrsto orožja. Vstavi se v ohišje pištole oziroma njen ročaj, njegova funkcija pa je potiskanje nabojev proti cevi pištole in je kot taka bistvena za delovanje orožja. Zato nabojnik kot sestavni del pištole, ki je ključen za njeno delovanje, na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZOro-1 spada v enako kategorijo kot pištola, katere sestavni del je. Kot takega pa ga mora prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 81. člena ZOro-1 odvzeti.
zastopanje pravne osebe - upravičenost za zastopanje - procesne predpostavke za odločanje - odločanje o zahtevi za sodno varstvo
Sodišče mora v postopku vsakokrat ugotoviti identiteto zastopnika pravne osebe in njegovo upravičenost za zastopanje (četrti odstavek 91. člena ZP-1), kar velja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Sodišče mora že pred vsebinskim odločanjem preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke za obravnavo tega pravnega sredstva, kamor spada tudi ugotavljanje, ali je zahtevo vložila upravičena oseba.
ZP-1 člen 156, 156-1. ZJN-3 člen 112, 112/1, 112/1-5, 112/2, 112/2-1.
kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki - opis prekrška - javno naročanje - neresnična izjava - razpisna dokumentacija - izpolnitev obrazca
Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz konkretnega dela opisov prekrškov v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj naj bi bili predloženi izjavi neresnični. Kot utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti za izpolnitev zakonskih znakov storilkam očitanih prekrškov ne zadošča že golo dejstvo izpolnitve in podpisa s strani javnega naročnika v naprej pripravljenega generičnega obrazca, v primerih, ko ponudnik na obrazec zapiše vsebinsko opombo, s katero dodatno obrazloži in pojasni določena dejstva.
V konkretnem primeru je očitno, da so storilke prekrška navedle neustrezno referenco, ki ni ustrezala pogojem, zahtevanim v javnem naročilu, kar je nenazadnje imelo za posledico izločitev iz postopka javnega naročanja.
ZP-1 člen 156, 156-1.. ZDDV-1 člen 81, 81/1, 81/2.. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 143, 143/2, 143/3.
obstoj prekrška - dolžnost izdaje računa - zaloge - davčni inšpekcijski nadzor
Prekrškovni organ ter sodišče sta pri razlagi tretjega odstavka 143. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnika) izhajala iz predpostavke, da je popis začetnih in končnih zalog mogoče zagotoviti le v primeru prodaje blaga, kar pa ne drži. Že na podlagi same jezikovne razlage je namreč mogoče razumeti, da tretji odstavek 143. člena Pravilnika izjem ne omejuje le na dobave blaga.
Glede na takšno razlago je treba v konkretnem primeru najprej ugotoviti, da vprašanje, ali predstavlja prodaja preko avtomatov za fotografiranje prodajo blaga ali opravljanje storitev, ni relevantno. Za odločitev v zadevi je bistveno le, da je mogoče obseg poslovanja avtomata za fotografiranje ugotavljati in nadzirati s spremljanjem porabe zalog ter na tak način omogočiti davčni nadzor v smislu tretjega odstavka 143. člena Pravilnika, kar ustreza tudi pogojema, določenima v drugem odstavku 81. člena ZDDV-1.