Kupoprodajna pogodba je v 2. členu, kjer je določen način plačila kupnine (in sicer, v gotovini na roke prodajalcu v roku treh dni od dneva notarske overitve kupoprodajne pogodbe, najkasneje pa do 30. 4. 2008) navidezna, saj sta tožnik in toženec ob podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 oba vedela, da je bila kupnina v celoti že pred tem plačana posredniku, s čimer sta se oba strinjala. Tožnik je tožencu po podpisu pogodbe dne 19. 4. 2008 izročil ključe nepremičnine, kupnine tudi takrat od njega ni zahteval. Tožnik je nato notarsko overil pogodbo, čeprav kupnine še ni prejel. Od toženca je začel plačilo kupnine terjati šele potem, ko je posrednik S. že nastopil zaporno kazen in je uvidel, da kupnine od njega ne bo dobil. Ker je navedena določba o načinu plačila kupnine navidezna, med strankama nima učinka (50. člen OZ). Obe stranki sta se strinjali s plačilom celotne kupnine posredniku, zato velja njun ustni dogovor.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev – začasni ekstradicijski pripor - pogoji za pripor
V primeru odreditve začasnega ekstradicijskega pripora po 525. členu ZKP se ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. O formalnih predpostavkah za izročitev zahtevane osebe iz 522. in 523. člena ZKP bo sodišče odločalo, če oziroma ko bo prejelo prošnjo države prosilke za izročitev.
SPZ člen 66, 67, 99. ZPP člen 358. ZTLR člen 14, 15, 42.
dopuščena revizija - večstanovanjska zgradba - solastnina - varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem - negatorna tožba - protipravnost - upravljanje s solastno stvarjo - soglasje solastnikov - sprememba lastništva - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - sprememba dejanskega stanja izven glavne obravnave
Tožnik v času toženkinega posega ni bil solastnik stavbe, temveč zgolj uporabnik dela stavbe (s pravico do neposredne nelastniške posesti in uporabe tega dela stavbe), kar pomeni, da ni bil upravičen upravljati s stvarjo v solastnini in tedaj ni mogel podati pravno zavezujočega soglasja k posegu toženke, kot nelastnik pa tudi ni bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi kršitve solastninskih upravičenj.
Njegovo morebitno soglasje k posegu ne more vplivati na obstoj oziroma izključitev protipravnosti toženkinega ravnanja, zato za materialnopravno presojo o protipravnosti vznemirjanja (tedanjega) solastnika ni pravno relevantno. Na protipravnost toženkinega ravnanja tudi ne vpliva okoliščina, da se je po posegu spremenilo lastništvo večstanovanjske stavbe.
(Ne)upravičenost uveljavljanja negatornega varstva je lahko odvisna (tudi) od voljnega odnosa solastnika do s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine, torej od dejstva, ali je solastnik soglašal z vznemirjanjem oziroma pristal na s kršitvijo nastalo stanje nepremičnine.
stvarna pristojnost - krajevna pristojnost - spor o pristojnosti
Ker je za kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 pristojno okrajno sodišče, za kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po šestem v zvezi s petim in prvim odstavkom 143. člena KZ-1 pa okrožno sodišče, je po pravilu subjektivne koneksitete iz prvega odstavka 32. člena ZKP in upoštevaje, da je obdolženec v vseh treh primerih delal na območju Upravne enote Ljubljana, za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Delegacija pristojnosti zadeve s stvarno in krajevno pristojnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče s ciljem ohranitve videza nepristranskosti sojenja temelji na nujni predpostavki, da so podane okoliščine, ki bi ta videz okrnile, če bi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče ter, kumulativno, da na drugem stvarno pristojnem sodišču, ki naj bi ga Vrhovno sodišče določilo za postopanje v zadevi, te okoliščine ne obstojijo.
ZZZDR člen 12, 51/1, 51/2. ZPP člen 285, 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izvenzakonska skupnost - obstoj izvenzakonske skupnosti - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - delitev skupnega premoženja - delež na skupnem premoženju - posebno premoženje - ugovor nadpolovičnega deleža - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Pri ugotavljanju, ali obstoja zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Med okoliščine, ključne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti sodna praksa uvrščata skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnosti partnerjev. Pri tem je odločilno, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.
Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju in ne ohranijo položaja posebnega premoženja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS0017488
ZPP člen 371, 371/2. OZ člen 198. SPZ člen 37, 37/1, 66, 66/1, 69, 69/1.
dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - solastnina - ureditev razmerij med solastniki - delitev stvari v solastnini - uporaba solastne stvari neupravičena pridobitev - uporabnina - privolitev v prikrajšanje - začasna odredba - izselitev iz skupnega stanovanja zaradi nasilja
Dejstvo, da je tožnik zahteval delitev solastnine oziroma izkazal interes zanjo, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahteval souporabo solastne nepremičnine. Uporaba in delitev (so)lastne nepremičnine sta torej dve povsem različni upravičenji, ki izhajata iz (so)lastninske pravice (prvi odstavek 37. člena, prvi odstavek 66. člena in prvi odstavek 69. člena SPZ). Postopek za delitev stvari v solastnini in postopek za ureditev razmerij med solastniki (v okviru katerega je mogoče tudi nadomestiti neobstoj dogovora glede uporabe solastne nepremičnine) sta tudi dva različna postopka, ki sta v Zakonu o nepravdnem postopku urejena vsak zase. Že zato ne drži tožnikovo sklepanje, da je kot predlagatelj delitvenega postopka izrazil tudi željo po spremembi uporabe solastne stvari oziroma da se ne strinja več s tem, da solastno stanovanje izključno uporablja toženka.
Glede na ureditev oprostitve plačila sodnih taks po ZST-1 in ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 v obravnavani zadevi ni pogojev za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, saj pritožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen, tudi če bi vlogo podal.
Glede na podatke, ki so bili znani v času odločanja sodišča prve stopnje, je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni niti pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse za revizijo, saj ne glede na relativno nizek pritožnikov mesečni dohodek ni mogoče zaključiti, da bi bila s plačilom 164,00 EUR sodne takse za revizijo, ki predstavlja enkratno obveznost, občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja pritožnik ali njegovi družinski člani.
Pritožnikovo navedbo o plačevanju preživnine za dva otroka, ki jo je pritožnik prvič podal šele v pritožbi, pa Vrhovno sodišče zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto.
povrnitev škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari - objektivna odgovornost - odgovornost imetnika motornega vozila - trčenje motornega vozila in pešca - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - nepričakovanost oškodovančevega dejanja - kršitev cestnoprometnih predpisov - merilo skrajne skrbnosti
Po enotni in ustaljeni sodni praksi je za izključno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila po drugem odstavku 153. člena OZ potrebno dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je dejanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno. Merilo za presojo je posebej skrben človek.
Če toženec nepričakovanosti in neprepričljivosti ne dokaže, pa se svoje odgovornosti lahko delno oprosti po tretjem odstavku 153. člena OZ.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza
V obravnavanem primeru je odločilna presoja, ali je obsojenec kljub protipredpisni vožnji oškodovanega kolesarja, vendarle imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira oškodovančevo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (primerna hitrost) in tako prepreči prometno nesrečo oziroma ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za obsojenega objektivno predvidljiva in bi jo lahko preprečil. V obravnavanem primeru pa je obsojeni v križišče, v naselju, pripeljal s hitrostjo 98 km/h, torej za skoraj dvakrat prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje, ob tem, da bi nesrečo lahko preprečil že, če bi pripeljal v okviru dovoljene hitrosti.
V prvem odstavku 186. člena KZ-1 je predvidenih več alternativnih izvršitvenih oblik, ki pomenijo proizvodnjo in promet z drogami in za dokončano kaznivo dejanje zadošča zgolj izpolnitev zakonskih znakov ene od teh. Obsojencu se očita izvršitvena oblika „zaradi prodaje hranil“ in v obravnavanem primeru je storilec izpolnil vse zakonske znake na območju Republike Slovenije, zato je sklicevanje na peti odstavek 14. člena KZ-1 neutemeljeno.
V položaju, ko je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo ugotovilo s pomočjo indičnega sklepanja prek posrednih ugotovljenih dejstev, se pritožbeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja lahko nanaša 1.) na sam proces indičnega sklepanja, 2.) na izpodbijanje dokazne ocene nekaterih ali vseh ugotovljenih posrednih dejstev, 3.) ali oboje. V vseh treh primerih gre za izpodbijanje metode ugotovitve odločilnega dejstva oz. za izpodbijanje dokazne ocene o odločilnem dejstvu. Pri tem je pritožbeno sodišče skladno z načelom dispozitivnosti vezano na vsebino pritožbenih razlogov, torej tudi na obseg izpodbijanja dokazne ocene indicev oz. posrednih dejstev, kot sestavnega dela metode ugotovitve dejanskega stanja pri indičnem sklepanju.
Pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja je bilo v konkretnem primeru usmerjeno v kritiko dokazne ocene posrednih dejstev (indicev), za katere je tožnica ocenila, da ji niso v korist. Kontrolna funkcija pritožbenega sodišča glede dokazne ocene posrednih dejstev oz. indicev je posledično omejena le na preizkus dokazne ocene posrednih dejstev, na katere se pritožba nanaša. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je po opravljeni pritožbeni obravnavi brez pritožbene graje drugače kot sodišče prve stopnje dokazno ocenilo dejstvo, ali je zapustnik do smrti spremenil svojo oporočno voljo, preseglo v drugem odstavku 350. člena ZPP začrtane meje pritožbenega preizkusa.
Tožnika sta zatrjevala, da je njun ded njunemu očetu podaril gradbeno parcelo, uredil celotno gradbeno dokumentacijo in v celoti zgradil prvo fazo gradbenega objekta, ki je bil zgrajen kot lokal Z. Na ta način sta objekt, v katerega je zapustnik vlagal, in predmet darila, identificirala dovolj določno, da sta toženki omogočila, da razpozna za kateri objekt in katero konkretno življenjsko dogajanje gre in ji tako omogočila preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev.
Glede na postavljene trditve v tožbi, ni šlo za informativne dokaze, katerih izvedba bi šele podala trditve glede spornih vlaganj, temveč je izvedba dokazov omogočila konkretizacijo dejstev, ki sta jih tožnika pravočasno zatrjevala.
Pri presoji sklepčnosti mora sodišče opraviti vsebinski in materialni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Ocena, da bi ob predpostavki, da so vsa navedena dejstva resnična, sodišče moralo izdati zavrnilno sodbo, po oceni revizijskega sodišča ni pravilno. Gre za vprašanje dokazanosti, ne pa sklepčnosti. Sodišče druge stopnje bi moralo presoditi, ali je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da znaša manjvrednost stanovanja zaradi obremenitve stanovanja s hipoteko 90.000 EUR. Pri tem bi moralo odgovoriti tudi na ugovor tožnika v odgovoru na pritožbo, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvam v zvezi z višino škode sploh ni ugovarjala.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007380
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2. KZ člen 325. ZVCP-1 člen 38, 38/1-3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prehitevanje
Bistvo prepovedi iz določbe 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 je, da voznik ne sme prehitevati na odseku ceste, kjer ni zadostne preglednosti in tako ni mogoče videti vozil iz nasprotne smeri. Z navedeno dodano besedo „blagim“ pred besedo „ovinkom“ je obtožba le natančneje opisala ovinek, v katerem je obsojenec prehiteval, ni pa s tem posegla v dispozicijo 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - dokazni predlog - nova dejstva in dokazi
Četrti odstavek 369. člena ZKP določa, da pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Obramba v pritožbi ni navajala, da je bila obsojencu postavljena diagnoza Aspergerjevega sindroma, niti ni predlagala izvedbe kakršnegakoli dokaza v tej smeri, te navedbe je prvič podala šele na pritožbeni seji senata, torej že po izteku roka za pritožbo.
Iz listine, na podlagi katere je tožnik v tem postopku zahteval plačilo, izhaja, da je toženec kot trasant izdal nalog samemu sebi kot trasatu, naj ob zapadlosti plača menično vsoto remitentu, tožniku. Toženčev podpis je na licu menice sicer naveden zgolj v rubriki, ki se nanaša na trasanta, vendar glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZM to povsem zadostuje za zaključek, da je toženec s tem podpisom obenem akceptiral menico in s tem postal glavni menični zavezanec v razmerju do tožnika kot remitenta. Po vsebini gre torej za trasirano lastno menico in ne za lastno menico, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da je menica nična, ker ne vsebuje nepogojne obljube plačila, materialnopravno zmoten.
Vsebina dopustnih ugovorov pri lastnih in trasiranih menicah, vključno z ugovori iz temeljnega posla, je torej enaka, in je odvisna od tega, ali je zaveza meničnega dolžnika s kroženjem menice postala abstraktna ali ne. Revident je spregledal, da je določba 16. člena ZM uvrščena v prvi del zakona, ki ureja trasirane menice, določba prvega odstavka 109. člena ZM, ki sicer ureja lastno menico, pa glede tega vprašanja prav tako napotuje na uporabo 16. člena ZM, zato pri obsegu dopustnih ugovorov med obema vrstama menic ni razlik.